Vest

“V prizoru ob reki v drugem dejanju Shakespearjevega Julija Cezarja izreče naslovni junak, ko je na tem, da prekorači Rubikon, znamenite besede: “Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.” Cezar se zaveda, da pri njegovi odločitvi ne gre le za strateški vojaški račun, ampak je vse njegovo življenje postavljeno na kocko … Bralca, ki se je ob teh vrsticah prizanesljivo nasmehnil, vedoč, da je navedeni stavek izrekel Shakespearjev Hamlet in ne Julij Cezar, naj pomirim: hotel sem le začeti tako, kot začne Janez Janša v svojem “Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih - to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega - kolikor je meni znano - ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.”

Slavoj Žižek, Če boga ni, Dnevnik, 6. 3. 2010

Kdo ve, kdo je zadnji pred menoj listal drobno Speransovo knjižico Potovanje skozi čas, ki sem jo pred dnevi naročil v krajevni knjižnici in jo nameravam ponovno prelistati. Oče je bil tiskar, delal je v Jutrovi tiskarni in doma smo imeli (tudi) to Speransovo delce iz leta 1934. Krajevna knjižnica hrani (najbrž v depoju) ponatis iz leta 1969, potem knjižica ni več izšla. Poiskati hočem primeren citat, (spomnim se ga!), ki bi povedal, kar pravi Jezus skozi Matejeva usta (Mt 19,24): In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo. Speransov, oz. Bevčev oz. Kardelj citat, da dvignem pritisk bralcem, ki samo zaradi barve ne jedo siljenega radiča, češenj in pese. Radič jedo samo zelen, češnje samo črne, pri pesi pa čakajo na gensko spremenjeno v črno. Spomnim se ga, kot se spomnim besed Ivana Karamazova in hitro bi našel citat, ki ga JJ umno polaga v usta Razkolnikovu.

Očitno se je liberalna leva oblast (pod inflatorno pretnjo izrednih sej, interpelacij, ustavnih obtožb in referendumov, ki ji z njimi grozi liberalna desna opozicija, ustrašila, da ji bo Opus Dei z zvezami zgoraj, ko se bodo levi nosilci oblasti nekoč poslovili od nebes na zemlji, zaprl pot v nebesa zgoraj. In bodo prodali svojo kad in svoj sod oz. razprodali naši KAD in SOD.
Država je slaba lastnica. Pajade, kot da je lastnik sploh lahko slab! Saj nima nobene druge skrbi, kot da vzame v službo preskušene managerje in zaupanja vredne nadzornike, ob koncu leta pa pobere cvenk, ki se nateče. Če jih ne zna poiskati, kako naj verjamemo liberalnima levi oblasti in desni opoziciji, da znata najti sposobne in zaupanja vredne ministre in, bognedaj, izmed sebe izbrati (primus inter pares) predsednika vlade!

Cerkev je tu bolj predrzna. Čeprav šele ustanavlja lastno managersko fakulteto, ki bo valila univ. dipl. kat. oeceje, premoženja nikomur ne poklanja in ne prodaja, ampak ga, zazdaj, samo vlači na kup! Vesoljska Cerkev je težka kakih tisoč milijard evrov, od tega slovenska odstotek. Slovenska Cerkev ima v lasti kakih 40 tisoč hektarov zemljišč in še kakih 5 tisoč stavb, vključno s sakralnimi objekti, če ne še več. Mnogo teh nepremičnin je cerkev dobila v okviru vračila nacionaliziranega premoženja, verjetno je mnogo teh nepremičnin fevdalnega izvora. In Cerkev je tudi edina, ki ji je bilo vrnjeno premoženje fevdalnega izvora!

Kad in sod sta se od ustanovitve že močno presušila. In kje je denar od prodanega premoženja? Tam, kamor bi (bo) poniknil tudi denar iz napovedane razprodaje premoženja KAD in SOD! Še zadnji kosi družinske srebrnine za levi in desni liberalni hojladri!
Da nimam ustrezne ekonomske izobrazbe, da bi ocenjeval, pravite? Pajade, papirji pravijo, delo pa je potrdilo, da zadosti, da vem, da samo s prekladanjem denarja iz levega v desni žep ne bo denarja več, če spotoma ne sežeš še v sosedov žep, ali pa, bognedaj, z delom celo ustvariš dodano vrednost! Tako je bilo petinštirideset let, in še do danes - do konca ’razprodaje’ -, še ni pokradeno vse, kar je bilo v petinštiridesetih letih ustvarjenega z delom! Saj, kaj pa je bilo’lastniniti’ drugega kot družbeno premoženje? So levi in desni liberalci olastninili Akrapoviča, Pipistrel? Ne, ’olastninili’ so si BTC, Merkur, Union, Laško, Fructal, Istrabenz itd., na ruševinah podrtih tovarn pa zidali vila bloke, hiše, hotele …

Te dni, slišim, gre k vragu še nekaj delovnih mest v Tikiju. Selijo se v Bosno. In iz Bosne bodo šla kmalu na Kitajsko. In Kitajska in Indija bosta diktirali ceno dela. Tudi pri nas. Toda tam bodo kmalu in zanesljivo dvignili plače, da bo v prihodnje domače povpraševanje pokupilo velik del tel tega, kar se nam še danes, poceni, smeji iz izložb, zahod, in mi z njim, pa Kitajski in Indiji, ne bomo imeli v zameno prodati kaj!

Vse gre v maloro. Sto na uro. Slovenske televizije in časopisi so samo skromno poročali o kmečkem uporu na Hrvaškem, ki je pretil prerasti v splošen kmečko delavski upor proti politiki, ki je državo porinil v moderni fevdalizem in, marsikje že, v moderno sužnjelastništvo. Ali je v Grčiji drugače? In kdo je slekel hlače Islandcem, pa Ircem, kdo slači hlače Portugalcem, Špancem, Italijanom?

Bankirji in velekapitalisti, okičeni vsi z zvenečimi ekonomskimi in managerskimi, zaradi mene BMX, diplomami. V spregi s politiko! Nisem problem jaz, pa vi, ki da ne vemo zadosti o ekonomiji, problem so ekonomisti, ki da vedo, pa ne!

Kakor v nebesih tako na zemlji. Oz., kakor na liberalnem zahodu, tako v EU, in kakor v EU tako v Sloveniji! PIGS. S tremi I in dvema S!

Amen.

Matjaž Vizjak