Vest

konec je rekel/-la:

vrednoste naj bi bile univerzalne ali vsaj evropske ali vsaj slovenske in ne POLITIČNE…tako je le sprenevedanje , bolj proti fašizmu je junaško dejanje, bolj za komunizem pa zverinsko…to je to …in KONEC..vse ostalo je sprenevedanje.

golijat je rekel/-la:

se vidi kako spoštuje vrednote NOB predsednik Turk .

MEFISTO je rekel/-la:

Naj kdo tem novodobnim Skojevcem pove, kaj se je v vresnici skrivalo za tako imenovanimi vrdnotami NOB.

RR je rekel/-la:

Knjiga »Generalov let«, Jaka Koprivca, me je navdušila in dopolnila moje razsvetljenje in utrditev zgodovinske resnice, ki bi jo danes radi nekateri politikanti neresnično ter subjektivno prikrojili in izkrivili, katerih početje tudi ni dobronamerno in je edina in temeljna podlaga njihove resnice diskreditacija in izničenje NOB ter upravičevanje krivične razredne družbe izpred druge svetovne vojne, kjer ljudje nimajo enakih možnosti za uspeh v življenju in so determinirani na podlagi njihovega ekonomskega in socialnega statusa.

Knjiga »Generalov let« je kronski in neprecenljivi zgodovinski vir ter dokaz oz. pričevanje tedanjih dogodkov, ki jih junak soustvarjal. Sama pripoved je ganljiva in me je kar nekajkrat globoko presunila ter dokazuje njegovo veličino in skromnost hkrati ter vselejšno pokončno moralno in etično držo, zaradi katere se je ob svoji načelnosti izognil tudi vsem pastem v najtežjem obdobju kot ga je sam poimenoval, med leti 1948 – 1953, ki so bili lahko celo za mirnodobno obdobje tudi zelo nevarni.

Takšne nesrečne okoliščine so lahko zaradi neizdelanega jasnega pogleda na svet, mimogrede doletele marsikaterega dobrega borca in partizana. Precej tragično njemu vedno nadrejenega Branka Petričeviča in njegova sotovariša Vlada Dapčevića ter Arso Jovanovića, ki je bil pri poskusu bega čez mejo celo ustreljen. Zame je zelo zanimivo dejstvo, da so prav Črnogorci, kot sicer vselej ponosen in neodvisen narod, plačali kar največji davek informbirojevstva. Ista usoda je doletela tudi Perota Popivodo, ki sem ga poznal po opisu že iz Perovškovih tekstov, saj je deloval med vojno v slovenski partizanski vojski.

Njegova življenjska zgodba dokazuje, da je bil vedno blizu malemu človeku in je vselej podpiral in uresničeval visok moralno etični in pošten odnos, tudi ko je šlo za zelo tragične in travmatične trenutke brata, ki je skrenil na stranpoti, ki so bile zanj pogubne. Enkrat se mu je sicer pogledalo skozi prste, vendar ne z njegovim posredovanjem ali vplivom, temveč s strani drugih poveljujočih, ki so ga premestili v drugo enoto. Dogodek v Belški Grapi, kjer je izgubil življenje junaško njegov drugi brat Vlado, partizansko Rudi, kjer se je enota, ki ji je poveljeval sicer prebila iz obroča s težkimi izgubami in ob dejstvu, je problematični brat Peter mamo obremenjeval s smrtjo sina in da je njo ter dve sestri spravil v taborišče, je zelo tragičen in težak trenutek, kam je pripeljala nerazsodnost, preračunljivost ter izdaja lastnega naroda in celo lastne družine. Zato je tudi razumeti toliko večje sovraštvo do izdajalcev kot do okupatorjev. Tudi sam ocenjujem, da mu je bilo prihranjeno veliko in dosti večje trpljenje, če bi se morali z bratom na Teharjah soočiti in so ga na srečo prej odpeljali.

Zame zelo zanimivo je tudi, da sta pri prvem napadu na Italijane sodelovali Narodna zaščita, ki ji je pomagali kot aktivist OF in partizani skupaj, s katerimi ste je takrat prvič srečal. Posebej se mi je vtisnili v spomin z opisovanjem občutka opazovanja prihajajočih na videz prestrašenih italijanskih vojakov po Tržaški cesti v Ljubljani in gnevu ter razočaranju, da se bivša kraljeva vojska ni uprla okupatorju. Zelo zanimivo je bilo prebrati, kako je odšel v partizane, ko je imel srečo, da je pogledal skozi okno domače hiše ter videl bližajočo se kolono vojakov. Tako se je lahko izognil aretaciji skozi zadnja vrata domače hiše s hitrim tekom in veliko sreče, da so se izdajalci zapletli s skupino Romov in je imel možnost pobegniti. Sam obstanek v partizanih pa si je moral odločno izboriti, saj je težko prepričal vodstvo enote, da ni več varno, da se vrne domov, saj je bil v neposredni nevarnosti aretacije domačih izdajalcev.

Sploh posebno se mi je vtisnilo v spomin dogajanje, ki ga opisuje o operativnih akcijah partizanskih enot po Štajerskem, formiranju prvega velikega svobodnega partizanskega ozemlja v Savinjski dolini, legendarnem pohodu 14. divizije, ki jo je vodil kot politkomisar in, ki je bila na cilju po 300 km bojev skoraj prepolovljena. Osupljivo je prebrati tudi njegov brezkompromisen mogoče na trenutke celo naiven pogum, ko je pripeljali na pogajanja komandanta vse okupatorske vojske na Balkanu generala Loehra, ki pa ga je moral zaradi njegovega pobega, ko ga več ni bilo tam, na Koroškem še enkrat poiskati in pripeljati nazaj na naše ozemlje, kjer je bil kasneje po sojenju v Beogradu tudi usmrčen.

Predstavljam si kako je moralo biti hudo borcem partizanske vojske, ki so zasedli Koroško ter so se morali umakniti iz Koroške, podobno je bilo tudi v Benečiji in Julijski krajini. Šele preko branja spominov mi je jasno, da je glavni štab NOV Jugoslavije oz. Tito kot vrhovni komandant moral izdati tako povelje, ker je razpolagal s tajnim angleškim načrtom, ki je predvideval tudi fizičen spopad ter celo morebitno uničenje partizanske vojske, če se ta ne bi hotela umakniti. Nadalje si lahko tudi mislim, kako je bilo težko mnogim borcem partizanskih enot, ki so bile razpuščene in vključene v NOV Jugoslavije. Kako je šele moralo biti borcem legendarne štirinajste divizije, ko so morali oditi v Vojvodino oz. konkretno v Banat.

Vse življenje je bil kasneje povezan z vojaško službo in predvsem z letalstvom pa tudi z odgovornimi civilnim službami na zveznem nivoju. Nazadnje je prav na podlagi njegove skromnosti in poštenosti pristal na mestu generalnega sekretarja predsedstva SFRJ, ko je na vprašanje ali bi želel to postati s svojo pronicljivostjo dosegel, da je bil izbran ne glede na to, da je imel Tito že enega predlaganega kandidata.

Tisti časi še posebej med drugo svetovno vojno so bili izjemno težki časi, ko so se borili s sovrstniki za preživetje vseh narodov in narodnosti. Tudi neposredno obdobje po osvoboditvi ni bilo lahko, čeprav je večkrat omenil, da je bilo zanj mogoče celo lažje življenje za časa vojne kot v miru po njej. Za časa vojaškega službovanja je prepotoval Jugoslavijo po dolgem in po čez od Zrenjanina, do Beograda, Skopja, Zagreba, Mostarja in Zadra. Letalstvu je bil naklonjen še iz otroštva z letališča v Polju in je prav neverjetna usoda, da je na tem področju na zveznem nivoju delal celih 17 let, če sem si prav zapomnil ter sodeloval pri ustvarjanju generacij pilotov JLA na Zemuniku pri Zadru, kjer je formiral Vojaško akademijo za letalstvo.

Prav navdušen sem postal ko sem prebral, da je s predavanjem o splošnem ljudskem odporu navdušili Američane z bivšim in njihovim kasnejšim predsednikom Geraldom Fordom, da je imel ta odmevna predavanja po ZDA v letu 1972, zatorej je res smešno in cinično, ko so naši novodobni politiki govorili, da je bil NATO za bivšo SFRJ “bavbav”.

Njegovo življenjsko pripoved bi morali prebrati vsi današnji mladi ljudje, ki lahkotno in zaradi desno usmerjenih sprememb v izobraževanju premnogokrat lahkotno mislijo, da nam je bilo svoboda in državnost samoumevno glede na zgodovinske okoliščine podarjena, kar pa nikakor ne drži. Bila je krvavo in s težkimi žrtvami ter mukami in odrekanjem priborjena.

Tudi samostojne Slovenije danes ne bi bilo, če ne bi bilo ljudi kot je on. Zato lahko razumem, da je prav njemu, ki je celotno svoje poklicno delovanje posvetil vojaškemu poklicu in razvoju možnosti za uspeh mladih v 4. največji vojski v Evropi, bilo koncem 90. let, ko je razpadala SFRJ še posebej zaradi srpske prevlade v JLA, težko, ko se je začelo s strani desne politike, še pred in po napadu na Slovenijo, JLA označevati kot agresorsko vojsko, to isto vojsko, ki je še leta 1989 in 1990 po strahovitih poplavah gradila mostove v Gornjem Gradu in Savinjski dolini in v katero je vložil toliko svojega dela in truda.

V spomin se mi je zelo vtisnila tudi gesta, ko sta s kolegom iz Beograda na podlagi samo odrekanja poslala dva vagona moke v Savinjsko dolino, kjer so domačini skozi celo obdobje 2. svetovne vojne srčno podpirali partizanske enote.

Tudi njegovo službovanje v predsedstvu SFRJ, ki ga je zaključil 1982 in opisi takratnih dogodkov vključno z dobrim sodelovanjem s predsednikom Tito, ki mu je zelo zaupal in ga cenil ter spoštoval, je izjemno zanimivo obdobje. Tito bi mu bil hvaležen za to, kako je dobro organiziral izvedbo njegovega pogreba, ki je bil in bo ostal verjetno edinstven in največji državni dogodek, ki se ga je udeležilo toliko nasprotnih strani in toliko delegacij iz celega sveta.

Z zaključkom kariere in vrnitvijo v Slovenijo pa ni imel prav dolgo miru. Šele v 82 letu po 13,5 letu vodenja ZZB in opravljanja drugih odgovornih funkcij, se je dokončno upokojili. Zanimiv je njegov opis od leta 1991 dalje, ko je vodil ZZB in korespondenca med ZZB, Spomenko Hribar, nadškofom Šuštarjem, nadškofom Rodetom, ki dokazuje, da je desnim silam podprtimi s politično emigracijo, ki je izrabila zgodovinsko priložnost ter RKC-ju, pravzaprav ni šlo nikoli za iskrena prizadevanja za spravo, kljub temu, da se je pod njegovim vodstvom ZZB prilagodila novim razmeram, celo več vsako njihovo komunikacijo in dialog, so zlorabili in izkoristili za to, da bi blatili NOB in borce iz NOB, da bi rehabilitirali izdajalce s postavljanjem sramotnih obeležij, za kar je pa očitno, četudi so se pojavljala različna nekaznovana kazniva dejanja, poskrbel Anton Drobnič, ki je s pomočjo Demosa bil postavljen na mesto javnega tožilca. In vsa ta leta se je ukvarjal z domnevnimi popravami krivic, ki pa to sploh niso bile in so namesto prizadevanj za spravo vsa ta leta pripravljali podlage za »lustracijo« in lov na čarovnice, ki mu še ni videti konca in kraja. V času krize pa je ljudi še veliko lažje zmanipulirati in se pojavlja prostor za take ekstreme, ki bi žal iz revanšističnih nagnenj počeli vse to, kar so že počeli njihovi predniki še enkrat, ponavljali zgodovinske napake izdaje.

Tolažimo se lahko, da na srečo večina prebivalstva spoštuje vrednote NOB in ne pomaga še takšna sovražna propaganda, da bi prepričali Slovence v nasprotno. Je pa dejstvo tudi to, da je ZZBNOB v teh letih iz družbeno-politične organizacije postala domoljubna civilna organizacija in skuša pravnasprotno RKC v tem novem obdobju postati namesto nje družbeno politična organizacija.

Presenečen sem tudi nad podatkom, da je z Janšo potekalo dokaj korektno sodelovanje, po njegovi razrešitvi z mesta obrambnega ministra pa je radikalno spremenil stališča proti NOB in ZZBNOB. Prav v času 2005-2008 je prišlo največ pravnih podlag za lustracijo (zadaj dr. Lovro Šturm) in zelo čudno popolnjene razne komisije za popravo krivic v katerih je najti same revanšiste.

Ponosen sem, da poznam Ivana Dolničarja in, da mi je osebno namenil v branje to knjigo. Tale knjiga bi morala postati obvezno čtivo v vseh srednjih šolah in na fakultetah. Seveda naj ob zaključku branja pohvalim v knjigi tudi prečudovite arhivske slike in pohvale piscu knjige, ki jo je naredil privlačno za branje.

rukar je rekel/-la:

IN KAJ JO OSTALO OD VREDNOT SLAVNE “NOB”, STANOVNIKU, RIBIČIČU, RAZNIM HEROJEM ZASLUŽNIH ZA TEHARJE, HUDE JAME IN ŠE NA 600 DRUGIH LOKACIJAH ! ! OMENJENIM, IZREDNE PENZIJE, NJIHOVIM OTROKOM IN VNUKOM PREOBŽRTOST IN RAZVRAT ( TUDI PASJE ORGIJE ) DOBRE POLOŽAJE ITD…
ALI BI ZAVEZNIKI PO NUERENBERGU DOPUSTILI, DA BI EIHMANNOV SIN LAHKO BIL USTAVNI SODNIK ?

Iax je rekel/-la:

A mate simpatizerji domobranstva, atikomunisti od leta 1941 in ostali NOB skeptiki sploh kak alternativni koncept razvoja Slovenije brez NOB? Mislim za čem pravzaprav trpite? Kaj vas muči? (OK, poboji, tu je krivda jasna, da se jo relativizirat, oprat pa nikakor…)
Včasih mam občutek kot da vas je nekdo prepričal, da se je leta 1945 tako po svetu povsod po svetu začela neka idealna humana pravična skandinavska demokracija, razen pri nas - zaradi hudobnega Titota, seveda…