21. marec, 2010 | Igor Koršič

Oblikovalnica časa

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Petek 28. junija 1991. Okoli poldneva.  Filmska in televizijska (FTV) predavalnica,  sicer soba št. 29, ki  je tudi sejna soba, projekcijska dvorana in televizijski studio Oddelka za filmsko in televizijsko režijo. Naslov:  Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, AGRFT, Nazorjeva 3, (nekoč Frančiškanska 5), vhod iz pasaže, tik ob vhodu v Mestno gledališče ljubljansko.  Hiša je po vojni nacionalizirani del frančiškanskega samostana, Collegium Seraphicum,  zgrajena leta 1937.  V  notranjosti vlada neopredeljivo neprijetno vzdušje. Premaga ga lahko le silna energija mladih, ambicioznih in nadarjenih študentov.  Stavbo spremlja smola. Namenjena je bila frančiškanom in njihovi karitativni dejavnosti,  vendar jo je kmalu po otvoritvi zajela vojna in po vojni nacionalizacija.  Svojemu prvotnemu namenu skorajda ni služila. Ali pač! Med predavalnicami so celice, v katerih žive brezdomci. Nikoli nisem zvedel za razlog tega svojevrstnega sobivanja. Zdi se, kot da bi se bratje frančiškani usmilili igralske akademije in jo skupaj z ostalimi brezdomci nastanili v svojih prostorih. S vsako smrtjo stanovalca  AGRFT pridobi nov kabinet ali razširi predavalnico.

FTV predavalnica je opremljena s pretežno »originalnim« pohištvom. Tu so z ultrapasom prevlečeni šolski stoli in mize iz vseh vetrov.  Kakšen kos je še predvojni. Stene so sveže prepleskane in hrastov parket je nedavno polakiran.  FTV oddelek se je pred kratkim vselil. Prej je bila tukaj uprava, oddelek pa raztresen po vsej stavbi. Administracija se je preselila v vrhnje nadstropje, kot ji po hierarhiji moči pristoji.  Knjižnica je pristala v kleti. Nič čudnega, saj občasno služi  kot delovno mesto za odstavljene profesorje.  Na steno FTV predavalnice je privita omarica z dvoje rjavo lakiranih dvokrilnih vrat, na katerih visita dve ključavnici. Ena je kromana in druga prebarvana v zeleno. Ključe v odgovarjajočih barvah hrani inženir Miftar Amagjekaj v vratarnici. Na omarici stoji televizor Gorenje, pokrit s temnorjavim, posebej v ta namen sešitim tekstilnim pokrivalom. Na policah so predvajalniki, prepleteni s kablovjem. Na notranji  strani vrat so z zelenimi, črnimi  in rdečimi flumastri lično izpisani napotki,  kaj je treba in česa se ne sme storiti, da bodo različne naprave delovale. Tisti petek leta 1991 imamo v FTV predavalnici letni izpit s projekcijami študijskih filmov . Prisotna sta profesorja Drozg in  Klopčič, organizatorka Zvezdana Sabotič in verjetno še kdo.  Iz sosednje pisarne - ki je hkrati tudi projekcijska kabina, produkcijska pisarna, kabinet za dve uslužbenki in kabinet večine profesorjev - se sliši radio. Bombardirajo Brnik. Mi pa delamo naprej. Čutim kanček ponosa. Pomislim, da je lepo in dostojno, da delamo, ne glede na trušč, ki prihaja z Brnika.  Dan poprej sem bil deležen nenadejanega zaupanja vodstva šole. Predali so mi vodenje obrambe šole.  Obramba je bila v pločevinasti škatli Kraš ali Šumi, nekoč namenjeni piškotom. V škatli  so bile zapečatene kuverte. V kuvertah  so bili podatki o vojnem razporedu zaposlenih in navodila kako ukrepati v primeru vojne. Edini ukaz, ki sem ga kot vojaški poveljnik AGRFT izdal,  je bil naslednji:  Arhiv naj se preseli iz vrhnjega nadstropja v klet. Še danes ne vem, če je bil izvršen. Struktura, katere del je bila tista škatla, je, domnevam, tiste dni prenehala obstajati. In nevarnost totalne vojne se je naglo manjšala.

Predsednik je rekel, da nič več ne bo tako kot je bilo. Ta petek po tihem upam, da je mimo čas, ko nikogar ne briga v kakšnih prostorih delujemo. Ko moramo za najosnovnejšo opremo za našo dejavnost prosjačiti na vseh koncih in krajih.  Tako se med sabo razlikujemo po tistem, kar smo sposobni »zrihtati«. Slučajno poznam te zadeve drugod.  Tam je prav vnema po opremljanju problem. Spominjam se Švedske, Danske, Norveške in Velike Britanije,  kjer so univerze preprosto opremljene. (V Rimu je resda hujše kot pri nas.)  Opremlja pač nek oddelek za opremljanje. Diskretno, da tega predavatelji ne opazijo. Tako profesorji opravljajo pedagoška  in raziskovalna dela. Pogosto se pritožujejo, da se komaj navadijo na eno opremo, pa jim že nosijo novo. Končno se bomo priključili temu svetu, pomislim. Upam tudi,  da je minil čas neodgovornih igric s strokovno literaturo. Sredstva za ta namen so bila omejena. Imeli smo celo embargo na tujo literaturo. Pričakujem, da obstoj »filmskega oddelka« ne bo več  visel na nitki. Da njegove ukinitve ne bodo po kuloarjih najavljali prvo, drugo in tretje razredni državni uradniki.  Morda  bodo nove, slovenske, demokratične oblasti dopustile,  da bo oddelek postal normalna filmska šola z več študijskimi smermi.  Kajti 28. junija 1991 je to le absurdni in dragi oddelek za filmsko in televizijsko režijo, ki je bil ustanovljen leta 1963.  Usposablja le režiserje.  Zagotovo je plod značilnega slovenskega samoomejujočega kompromisa. Če bomo zahtevali več, nam še malo ne bodo dali! Pričakoval sem,  da bo slovenski film v lastni državi končno dobil mesto, ki mu gre.  Navsezadnje se je filmski oddelek nedavno prebudil v nekakšno novo življenje. Ena generacij študentov, ki so vsako leto romale na evropski študentski filmski festival v München, je staknila glave in ugotovila, da našim filmom niso v prid slabo pisani in še slabše odigrani dialogi.  Razen tega ni bilo sredstev za podnaslavljanje. Kar trije študentje so tako posneli filme brez dialogov. Zakaj jih nisem vseh postrelil, Mihe Hočevarja, Balkanski revolveraši Maje Weiss in Koza je preživela Saše Podgorška. Vzbudili  so mednarodno pozornost in prejeli vrsto nagrad. Dotlej smo bili že desetletje nadvse ponosni na edino mednarodno nagrado, münchensko, za film  V temi  Žareta Lužnika. Po tej nemi seriji nas govor v slovenskih filmih, ne samo študentskih, ni več spravljal v zadrego. Posledično so ozdraveli tudi dialogi. Kmalu smo dobili nagrado za najboljšo (najbolj obetavno) šolo v Evropi. Morda je to prelomno obdobje kronal Vinci Vogue Anžlovar, ko je kot študent drugega letnika za japonski denar posnel celovečerni film Babica gre na jug in slovenski film odrešil modernistično usodne resnobnosti. Šlo je za edini film, ki je nastal  v Sloveniji tistega leta. Japonski denar  je prejelo še enajst avtorjev iz vsega sveta. Komaj kdo od njih je uspel končati svoj film. Nobeden od teh filmov ni bil niti približno tako uspešen kot Anžlovarjev.

Četrtek, 12. marca 2009.  Ura je devet. Smo v  Filmski in televizijski (FTV) predavalnici,  ki je tudi sejna soba, projekcijska dvorana in televizijski studio. Začenja se kolegij, ali kot ga sami imenujemo, sestanek oddelka. Na steni je še vedno rjava omarica iz leta 1991, z obema ključavnicama. Zelena barva na eni se je, odkar je Slovenija samostojna, skoraj popolnoma ogulila. Na levem krilu   spodnjih dvojnih vratih visi opozorilo »Zelena obešanka!«. Na omarici zdaj ponosno stoji ostareli Sonyjev televizor. Pokrit je s posrebreno platneno prevleko. Spodaj so predvajalniki, s kablovjem s črno, zeleno in  rdeče izpisanimi navodili in opozorili za ravnanje s to imenitno tehnologijo. Lak na parketu je skoraj popolnoma oguljen. Nekaj originalnega pohištva je še vedno tu, vendar je med njim tudi nekaj pred desetletjem odpisane opreme z Ministrstva za finance. Na stropu visi upehana in zastarela, le štiri leta stara tehnična pridobitev, video projektor, ki ne zmore več verodostojnega reproduciranja barv. Pred njim je porumenelo platno. Tam zunaj je v zadnjem desetletju film  doživel največjo tehnološko, ekonomsko in organizacijsko revolucijo v vsem času svojega obstoja.  Smrt nam ni bila prizanesljiva. Profesor Klopčič in Drozg sta se upokojila in kmalu zatem umrla. Umrl je veliko premladi profesor Slak. Profesor Godina se odpravlja v pokoj.  Sedim s svojimi nekdanjimi študenti. Ugotavljam, malo šokiran, da je večina »mojih študentov« že osivela. Še vedno so moji študentje. Morda vse to ni nič čudnega, saj delamo v brezčasni hiši. Tedenski sestanki so novost. Leta 1991  jih ni bilo. Moja ideja takrat ni bila sprejeta z navdušenjem. Danes razumem zakaj. Na filmskih šolah vlada predvsem strah. Strah profesorjev pred profesorji. Strah profesorjev pred študenti. Strah študentov pred profesorji. Strah akademije pred oblastmi.  In strah najeda dušo.  Deležni bomo še ene neskončnih razprav o sredstvih, ki jih za opremo ni.  In o tem, kdo  je za to kriv. Gotovo bomo govorili tudi o težavah s financiranjem študijskih filmov. Zaradi težko razumljivih razlogov to financiranje poteka preko Filmskega sklada RS. Tokrat je vir težav direktorica v odstavljanju, ki se ne odziva več. Leta 1991 Filmskega sklada še ni bilo.  Njegovo ustanovitev je leta 1994 izsililo in politično izvedlo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Na DSFU smo napisali zakon in Marcel Buh je šel z njim v parlament. Za začetek  je predlog zakona podprl Zmago Jelinčič. Potem so trgovali in trgovali … Ministrstvo za kulturo je bilo proti. Nastal je kompromis katerega edini namen je bil  zagotoviti preživetje slovenske kinematografije.  Upi, ki sem jih gojil  tisto opoldne 28. junija 1991 so se namreč docela  sfižili. Samostojna Slovenija slovenskega filma ni osvobodila. Prva demokratična vlada ga je še pred osamosvojitvijo in ob podpori medijev začela ukinjati. Zadnja, »pomladna« vlada je, kot se zdi, ta posel razgradnje želela dokončati. Ustvarila je tak pravni in finančni kaos, da se zdi, kot da bi pričakovala, da se bo produkcija v takih razmerah preprosto sama zadušila. Uradniki so se že od nekdaj naslajali nad  tako možnostjo. V neki tiskani študiji Ministrstva za kulturo iz časa osamosvojitve so ugotovili, da resne produkcije ne zmoremo, zato naj bi se osredotočili na snemanje kratkih filmov in koprodukcij. Seveda zato, ker je Slovenija (pre) majhna. Pri nas tega še ni nihče komentiral. Smejejo in čudijo se zgolj tujci.

Z osamosvojitvijo države so začela kopneti sredstva za študijske filme. Snemanje vaj in študijskih filmov je seveda  najpomembnejša dejavnost filmske šole. Sredstva niso kopnela zato, ker bi ministrstvo izplačevalo manj sredstev. Le produkcijski stroški  filmov so naraščali  in zdaj svobodna država se na to ni odzivala. Iskali smo pomoč na nacionalni televiziji. Nacionalka nam od nekdaj pomaga, vendar samo v naravi.  Tam dela lepo število naših diplomantov. Del programa na nacionalni televiziji nastaja v sodelovanju z oddelkom za FTV režijo.  Po preostala manjkajoča sredstva smo šli prosjačit na filmski sklad. Sklad se je najprej upiral. Njegova sredstva naj bi bila namenjena zgolj profesionalni produkciji.  Naposled so se nas le usmili.  Tako se moramo sami potruditi za pridobitev skoraj  devetdeset procentov proračuna oddelka. Vedno znova se pri pridobivanju sredstev zatika. Razlogi za težave so vsakič drugačni. Sklad na primer,  ima vsako leto nove kaprice. Nekdo se denimo spomni, da moramo študijske filme prijavljati na redne razpise. Filmsko uradništvo ljubi postavljati absurdne ovire in napihovati svojo (ne)pomembnost. Vodstvo AGRFT se odloči za drugo najboljšo rešitev:  doseže sporazume, s katerimi filmski sklad, Viba in RTV Slovenija zavežejo, da bodo redno sofinancirali študijske filme. Dejansko bi moralo za to poskrbeti ministrstvo, ki je pristojno za nas. Končno gre za isti denar, za proračunska sredstva, ki se pretakajo k nam po ovinkih in posrednikih. Kot da po samoupravnem ukinjanju države nikakor ne moremo več doumeti, čemu ta reč, država namreč, služi.

Že sredi osemdesetih predlagajo posamezniki, da bi filmski oddelek razširili  tudi na ostale študijske smeri: montažo, kamero, produkcijo, scenaristiko  itd. Prvi odziv je bila paničen. Kakšna razširitev, saj nas še take, majhne, hočejo ukiniti! Sredi devetdesetih kljub temu s profesorjem Koširjem piševa nove programe. Sčasoma  presodiva, da bo, če nimamo naročnika, najino prizadevanje jalovo. Med tem se odločenost oddelka, da so novi programi potrebni krepi  in potrebo po širitvi pretihotapimo celo v nacionalne programe za kulturo. Najprej zadevo v tak program zapiše Rudi Šeligo.  Nekaj let za tem se ponovno zaletimo v širitev. Sistematično premislimo program. Redosled  vaj in študijskih filmov postavimo kot osnovo študijskega programa in temu ustrezno razporedimo teorijo. Ponovno se lotimo priprav novih programov, vendar se še enkrat ovemo, da izgubljamo čas, saj tudi tokrat nimamo naročnika.  Začetek  bolonjske reforme našo skepso potrdi.  Vse je treba začeti znova. Bolonjska reforma je gotovo še posebej neprimerna za umetniške šole. In vendar je prevladalo stališče, da se upirati ne splača. Mnoge umetniške šole po Evropi se odločijo drugače in pri tem marsikje uspejo.
Leta 1991 mi je dekan Primož Kozak ponosno razkazoval  načrte za novo, prenovljeno akademijo, ki naj bi stala na istem naslovu. Seveda ni šlo za prve načrte. Potem so »novo« akademijo prestavljali. Najprej se je selila na parkirišče pri City Hotelu (Hotelu Turist)  pred Sanatorij Emona in na še nekaj lokacij.  Potem so se vse umetniške akademije začele povezovati v triado. Posebej zaslužen za povezovanje je dekan Zupanič.  Začetni zagon je sčasoma uplahnel. Vendar neka medsebojna naklonjenost, ki je v zraku, na skupni lokaciji obeta nove čase. Novogradnja se je potem selila na Metelkovo, pa na Trnovo  in pod Rožnik, pa v Domžale, pa v Rog in na koncu na Roško.   Domžale so nas razdelile, vendar so tudi pomagale premakniti duhove v Ljubljani. Rektorica je napovedala, da bodo akademije končane letos. Ali naj zdaj verjamemo, da se bodo letos res pričele graditi?
Od osamosvojitve so se krčila tudi sredstva za mednarodno sodelovanje. Človek bi pričakoval, da bomo svojo novo državnost mednarodno utrjevali. Vendar je naša državotvornost  kilava. Klub temu smo bili po osamosvojitvi v mednarodnem prostoru precej prisotni.  Do leta 1995, do Daytona,  smo bili, kot domnevni krivci za razpad  Jugoslavije  v mednarodni osamitvi. Potem smo, skoraj izključno s sredstvi iz tujine,  organizirali  mednarodne simpozije in konference tako doma kot v tujini. Za profesorje filmskih šol smo že leta 1990 organizirali simpozij na Danski filmski šoli, potem več konferenc doma, pa po eno na FAMU (češka filmska šola) v Pragi, v Helsinkih in v Cardiffu. Vodili smo dva mednarodna raziskovalna projekta, enega o filmski fotografiji in drugega o odnosu med  teorijo in prakso na filmskih šolah. Slednji  v evropskem prostoru z razvojem tretjestopenjskega študija  pridobiva vse večje razsežnosti. Doma več profesorjev dejavno sodeluje z Izobraževalnim in raziskovalnim centrom RTV Slovenija,  s filmskih skladom in Vibo.  Naša prisotnost in raziskovanje sta s podatkovno bazo Ekumba vidni tudi na medmrežju. Vsako leto Oddelek za FTV režijo izvede Grossmanov natečaj za študentski scenarij.  Oddelek za filmsko in televizijsko režijo sodeluje na v zadnjih letih na okoli petdesetih  mednarodnih festivalih. V zadnjem času dobivajo  filmi  toliko nagrad iz tujine, med njimi je tudi nominacija za študentskega oskarja, da domnevamo, da smo morda trenutno najbolj nagrajevana šola na svetu.  Razen tega se študentski filmi redno predstavljajo javnosti  v Kinu dvor,  v Kinoteki, na nacionalni televiziji, na domačih festivalih in različnih posebnih prireditvah.

Tako je danes 12.  marca 2009 stanje kljub vsemu drugačno. Pohištvo je res še »originalno«. Tudi oprema je zastarela. Zelena ključavnica še vedno varuje zastarele predvajalnike po 50€. Kolegiji so pogosto mučni.  Vendar smo izkoristili bolonjsko reformo za pripravo programov za nove študijske smeri. Razen filmske režije bomo vpisovali tudi  montažo in kamero, pozneje tudi produkcijo, scenaristiko in filmske in televizijske študije. Širitev bo morda prinesla odločilen prelom. »Industrija« bo končno dobila strokovno usposobljene kadre.  Država bo zato težje odlagala  nujno filmsko reformo.

Si kar predstavljam, kako so »organizirani« študentje leta 1963 iskali primerno avantgardno ime, ki bo nadomestilo vse preveč milo in tradicionalno zvenečo Akademijo za igralsko umetnost. Domnevam, da so iskali akronim, s katerim bi si človek kar najbolj polomil jezik. In so ga našli!  AGRFT tako rekoč praska in strga, že sam po sebi najeda milo zveneče staro ime.  AGRRRRFT …  A in g predstavljata tradicijo, akademijo in gledališče, r kot radio, f kot film in t kot televizija pa udarne,  nove, revolucionarne medije, sikajoče in praskajoče soglasnike, ki bodo v prihodnosti nadomestili umetnost v naši takrat najbolj napredni socialistični državi na svetu.
Po osamosvojiti hišo menda postopno vrnejo cerkvi. Tako ponovno ni od tistih, ki jo uporabljajo.

Igor Koršič

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
3 x komentirano
  • MEFISTO je rekel/-la:

    Glede na to, kako množico filmov snemamo vsako leto in glede na njihovo vrhunsko svetovno kvaliteto, sem prepričan, da bi bilo treba omogočiti, da našo filmsko znanost študirajo vsi, ki nimajo drugega bolj pametnega in koristnega dela.

    Glede na visoko profitabilnost in komercijalno uspešnost naših filmov pa bi bi bilo treba omogočiti vsem, da snemajo filme, če imajo vsaj pet minut časa.

    Upam, da bo naši nekulturni ministrici uspel tudi ta podvig poleg ostalih, ki se jih je lotila v breme razočaranih davkoplačevalcev.

  • IGOR BIZJAN je rekel/-la:

    METROPOLIS
    (Kdo krmi stroje..?)

    Večna zgodba
    o ropanju tujih zakladov
    nasilju denarja nad
    golim telesom,
    manifest nikoli
    osvobojene svobode
    v času praznine
    med možgani in srcem
    stroji tiktakajo, ura drobi
    minute, prva izmena
    je scela oguljena,
    druga se spušča v
    mrtvaško kolo,
    sključeni, duhovno mrtvi,
    neskončno ponižani,
    kdo bo prvi omahnil,
    komu bo stroj
    dokončno izpil kri

    Igor Bizjan

  • konec je rekel/-la:

    dan po totalnem polomu balkanske strategije naših komunjazerjev pišejo o tem?….ha, ha, ha, pomislite, da bi naredili konservativci zmogli narediti tako veliko svinjarijo na mednarodnem področju, kaj bi vsega zganjali in pisali naši novinarji….ha, ha, ha, ha, ha,