Vest

Horkheimer in Adorno sta v eseju Filozofija in delitev dela pripomnila, da leži svoboda filozofije v trdovrat ni naivnosti: „Delitvi dela verjame, da služi ljudem, in napredku, da vodi v svobodo.“ V predavanju se bom poskusil v naivnosti glede proklamiranega ideala „družbe znanja“, ki naj bi zahodnim družbam ohranila privilegiran položaj znotraj svetovnega ekonomskega sistema in h kateri naj bi prispevala tudi bolonjska reforma. Sama reforma je zgolj simptom, je kulminacija desetletja trajajočega procesa marginalizacije univerze v Združenih državah in Evropi. Trditve, da reforma sama po sebi zmanjšuje kakovost študija (čeprav jo) in razgrajuje avtonomijo univerze (čeprav počne tudi to) so prav tako naivne kot nasprotne trditve o njenih blagodejnih učinkih. Katastrofalni učinki reforme (na Fakulteti za družbene vede, na kateri učim in raziskujem, predvsem zmanjšanje količine znanja, ki ga študenti tekom študija pridobijo, podaljšanje trajanja študija, prihajajoče zmanjšanje števila predmetov in s tem pedagogov, prekarizacija zaposlitev), niso bili načrtovani v reformi, ta je prej nudila izgovor in priložnost, da se uresničijo spremembe, h katerim je že dolgo časa silil objektivni položaj univerze znotraj kapitalističnih sistemov.

Tekom zadnjih treh desetletij pa se je odnos med univerzo in trgom dela drastično spremenil: zadnja ekonomska kriza označuje kulminacijo treh velikih trendov v Evropi in Združenih državah: povečevanja profitov ob istočasnem upadanju investicij in zniževanju mezd. Pretakanje presežne vrednosti v žepe menedžerjev in lastnikov kapitala za razliko od vlaganja v inovacije ne zahteva visoko kvalificirane delovne sile, pomeni torej objektivno zmanjšanje potrebe po produktih univerze. Ob hkratnem naraščanju števila univerzitetnih študentov to pomeni upad družbene relevantnosti univerze. Zagovarjal bom tezo, da zahtevanje avtonomije univerze v danih okoliščinah ni primerna strategija, saj vodi v še močnejšo marginalizacijo. Ideja, da je potrebno močnejše povezovanje univerze in ekonomije je pravilna, napačna je ideja, da je za to potrebna reforma univerze. Potrebna je reforma ekonomije, ki bi omogočila, da univerza v odnosu do nje pridobi privilegiran položaj.

Aleksander Sašo Slaček-Brlek je mladi raziskovalec na katedri za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede in sodelavec Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja.

Predavanje je potekalo 18. marca 2010 v Klubu Gromka na Metelkovi, v okviru 13. letnika Delavsko-punkerske univerze z naslovom »Šola kot ideološki aparat ekonomije.