Vest

Blaž Babič je rekel/-la:

Je tako:

http://www.mirovni-institut.si/Oseba/Detail/si/oseba/Lev-Kreft/

http://www.ceetrust.org/grants-database/in-country-grants/slovenia.html

There is a video of O’Sullivan speaking on his latest book at the Bratislava-based free-market promoters[4] the Conservative Institute of M. R. Štefánik which is funded by the Trust for Civil Society in Central & Eastern Europe which are openly funded by the American Embassy and by others including its founders, the Atlantic Philanthropies the Charles Stewart Mott Foundation the Ford Foundation the German Marshall Fund of the United States the Open Society Institute and the Rockefeller Brothers Fund.[5]

http://www.spinprofiles.org/index.php/John_O%27Sullivan

Kdo je Soros? http://www.rense.com/general82/euciac.htm

janko je rekel/-la:

slo-Izbrisani - žrtve
26.2.2010
O K R O Ž N E M D R Ž A V N E M T O Ž I L S T V U
v Ljubljani
Slovenska cesta 41

posredovati naprej:

Vladi RS, Državnem zboru RS, MNZ-ju RS!

1. ZAHTEVA ZA

I Z N I Č E Nj E

ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O UREJANJU STATUSA DRŽAVLJANOV DRUGIH DRŽAV NASLEDNIC NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI (EVA 2009-1711-0040) OD SEPTEMBRA 2009 KI TEMELJI NA PODLAGI ZAKONA O TUJCIH IZ LETA 1991 IN SE NANAŠA NA 26.2.1992 IZ SLO-RSP IZBRISANE PREBIVALCE

Zakon je, v nadaljevanju pojasnjeno, protiustaven in snovan protizakonito brez udeležbe prizadetih, na katere se zakon nanaša.

2. ZAHTEVA ZA
PRAVNI DRŽAVI SPODOBNO

O B R A V N A V O

IZBRIS-ZLOČINA
IN
IZBRISANIH ŽRTEV
z državnim in mednarodnim javnim opravičilom in ustavno zakonito odškodnino

Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98-odl. US in 14/99-odl. US), ki je bil tudi eden od osamosvojitvenih zakonov Republike Slovenije in je začel veljati 25.6.1991, je v svojem 60. členu določal kdo je sploh lahko spoznan za tujca in sicer:

XIV. IZKAZOVANJE ISTOVETNOSTI TUJCA

60. člen:
Tujec dokazuje svojo istovetnost
1. s tujim potnim listom,
2. s potnim listom za tujca,
3. s potnim listom za begunca,
4. z dovoljenjem za vstop in osebno listino, na podlagi katere je bilo dovoljenje izdano,
5. z osebno izkaznico za tujca ali z drugo javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.

Osamosvojitveni Zakon o tujcih iz leta 1991 z ničimer ni določal, ali pa je za domačo in tujo javnost in politiko protiustavno in protičloveško zamolčal, po lastni Ustavi in po sprejeti mednarodni ureditvi človekovih pravic nedovoljeno, delitev tujcev na resnične tujce in na v Sloveniji s stalnim prebivališčem živeče Neslovence, ki so šele le in izključno zaradi Neslovenstva in, predvsem iz genocidnih nizkotnih pobud, za potujčiti.

Na podlagi leta 1991 veljavnega Zakona o tujcih, zlasti njegovega 60. člena, nihče od v Sloveniji za stalno prijavljenih prebivalcev, SFRJ-državljanov, ni mogel biti tujec. Leta 1991 in dolgo potem na SFRJ-območju niso obstajale države, ki bi svojim državljanom izdajale državljanske osebne dokumente, ki jih je za izkazovanje tujstva določal 60. člen slo-Zakona o tujcih. Zato nihče ni mogel imeti nobene od listin, ki jih je za izkazovanje tujstva določal 60. člen Zakona o tujcih, zlasti ne dovoljenja z vstop v slo-državo in ne nikakršne tuje listine, v kateri je bila fotografija, ter s tem tudi nihče od 26.2.1992 iz slo-RSP izbrisanih SFRJ-državljanov ni mogel biti tujec.

Prav kar navedeno neizpodbitno dokazuje, da smo iz slo-RSP izbrisani kot Neslovenci in nikakor kot tujci. Mnogim so celo ponarejena tuja državljanstva, da bi se jih izbrisalo iz RSP in izgnalo iz države. Izbrisani smo torej zločinsko genocidno, le zaradi neslovenske narodnosti, predvsem pa zaradi, ob vsaki možni priložnosti sadistično izkazovanega, sovraštva Srbohrvaščine.

Ob enostranskem z le eno potezo množičnem zločinskem genocidnem izbrisu povsem nedolžnih slo-prebivalcev je 60. člen Zakona o tujcih še dodatno protičloveško ZLOČINSKO kršen s tem, da od nikogar ni zahtevana predložitev katerekoli z Zakonom določene tuje listine, potrebne za izkazovanje tujstva, zlasti ne tujega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi nehote tujca varoval, da ob odvzemu slovenskih osebnih dokumentov tujec nebi ostal brez vseh osebnih dokumentov. Saj v Sloveniji desetletja živeči in tudi rojeni, razen slovenskih, nismo imeli nobenih drugih osebnih dokumentov in, smo ob odvzemu-nam slovenskih osebnih dokumentov postali apatridi in brez vseh osebnih dokumentov, tudi brez v svetu, kamor so mnogi izgnani, veljavnih vozniških dovoljenj, torej praktično brez vozniškega izpita.

Ko je žaba podkovaču dvignila nogo, je sanjala le o konjski podkovi, ne pa tudi o oranju njiv in vlečenju zapreg. Tako je osamosvojitveno bolno-umno zasanjana slo-politika delala drugo, celo boljšo, etnično čisto Švico, brez narodnostnih kantonov.

V Sloveniji že mnogo desetletij živi, (mnogi so v Sloveniji tudi rojeni) nekaj sto tisoč Neslovencev različnih SFRJ-narodnosti. Mnogi tistih, ki se zaradi vsiljenega jim sramu pred sadistično-samo-prevrednotenimi Slovenci imajo za Slovence, so po enem ali celo po obeh starših druge SFRJ-narodnosti. Saj je zaradi od vekomaj vztrajnega brutalnega slovenstvo-sadizma za mnoge Neslovence v Sloveniji sramota biti Neslovenec. Gnusno poniževalno zaničevanje Neslovenstva in brutalno prisilna asimilacija v slovenstvo je na mnogimi pustila sledi izopačenosti, porogljivo poimenovane čefurstvo in zadnjerazrednost, čeprav sta teh inteligenca in vrednostni potenciali pogosto daleč iznad slo-povprečja.

Ob izbrisu nas iz RSP je genocidno- zločinsko še dodatno kršen Zakon o tujci, kateri v svojem 82. členu določa:
XVIII. PREDHODNE IN KONČNE DOLOČBE

82. člen:
Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije.

Torej, tudi če bi za res bili tujci, na podlagi določbe Zakona o tujcih nebi smel biti izbrisani iz RSP.

S tem je neizpodbitno dokazan množični izbris-zločin države Slovenije nad lastnim prebivalstvom neslovenske narodnosti.

Gre torej za vprašanje: kdaj in na kateri zakoniti podlagi smo Izbrisani le zaradi neslovenske narodnosti kar čez noč postali tujci, da bi se nas lahko obravnavalo kot tujce in nezakonito izbrisalo iz slo-RSP?

Ker zakonito veljavnega odgovora na to vprašanje ni, se nas nikakor ne more obravnavati kot tujce, zlasti ne na podlagi enostranskega genocidnega prisilnega potujčenja s strani Bavčarja, Debelaka, Štera in zločinskih izvršiteljev na Občinah in Upravnih Enotah. Zato je naša zahteva za takojšnje izničenje uvodoma navedenega zakona o nas Izbrisanih utemeljena in izvršilno nujna.

Na podlagi tukaj neizpodbitno dokazanega izbris-zločina je tudi naša zahteva za javno državno in mednarodno opravičenje nam in z Ustavo zagarantirano nam odškodnino utemeljena in izvršilno nujna.

slo-Izbrisani

janko je rekel/-la:

na
V R H O V N O D R Ž A V N O T O Ž I L S T V O V Lj U B Lj A N I
vložim

O V A D B O / Z A H T E V O Z A K A Z E N S K I P R E G O N

Slavka Debelaka zaradi množičnega genocidnega zločina in tega najhujših posledic, ki ga je Slavko Debelak popolnoma zavestno zagrešil s svojo 0016/4-1496-8-depešo z dne 27.2.1992

Utemeljitev-pojasnilo podanega suma kaznivega dejanja genocida: »CIVILNI UMOR«

PRILOŽENA DEPEŠA
(prejel sem jo 1.9.2009 po e-pošti)

Spoštovano Vrhovno Državno Tožilstvo RS,

sem prava neuk, a je spodnje gradivo zadostno povedno tudi za vaš takojšnji ukrep po uradni dolžnosti, ki ste ga, o vsem neizpodbitno podrobno seznanjeni, bili dolžni izvesti tudi brez kogar koli zahteve. Od vas zahtevam neizbežen rezultat:
Slavko Debelak v doživljenjskem zaporu!
I. Splošno
373. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije natančno opredeljuje dejanja genocida. Med drugim navaja tudi:

Kdor z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, ukaže
-njenim članom hudo izpodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali
-prisilno izseljevati prebivalstvo ali
-spraviti skupino v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokončanju, ali
-prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino,

se kaznuje…

»Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni socialni ali politični skupini.«

»Značilnost te skupine kaznivih dejanj je, da jih je treba dopolnjevati skladno z razvojem mednarodnega prava, ki nudi mednarodnopravno varstvo vse bolj širokemu krogu pravnih dobrin.«

»V zadnjih petnajstih letih so bile sprejete in so postale veljavno mednarodno pravo še nekatere druge mednarodne pogodbe. Iz njih izvira obveznost držav, seveda tudi Republike Slovenije, da s svojo kazensko zakonodajo zavarujejo v teh pravnih aktih določene objekte varstva.«

-Op.: Tožilstvu je gotovo znana vsebina vseh teh pravnih aktov, kot tudi datumi, ko je Slovenija ratificirala dva dodatna protokola EKČP.

KZ RS, v skladu z mednarodnim pravom, obravnava široki spekter skupin kot možni predmet napada, oz. objekt kazenskopravnega varstva. Obravnava torej tudi hudodelstva proti političnim in socialnim skupinam. Ogromna množica Izbrisanih je vsekakor skupina, kot jo v depeši, o kateri bo govora v nadaljevanju, opredeljuje tudi sam Debelak.

Ugotovitve (ki izhajajo iz ukvarjanja s to problematiko) zadnjih nekaj let, so, da je šlo za pavšalno politično kaznovanje tistih, ki niso v »ekspresnem« času zaprosili za Slovensko državljanstvo, oziroma za čiščenje tistih, ki so iz raznih (tudi nezakonitih) razlogov sprejeli negativno odločbo za slovensko državljanstvo.

Citat iz depeše: »…

II. Depeša
Dne 27.2.1992 je direktor Uprave za upravno pravne zadeve, podsekretar Mag. Slavko Debelak izdal Depešo št. 0016/4-1496 8 vsem občinskim Upravnim organom za notranje zadeve v Republiki Sloveniji in Mestnemu sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane. (v nadaljevanju depeša).

Celotna vsebina navedene depeše je ukaz za načrtno, protizakonito in kaznivo delovanje (po vseh alinejah iz tč.I) usmerjeno proti natančno določeni skupini ljudi. Da je bil cilj prav to, danes ni potrebno ugotavljati, saj je njeno izvajanje, kot posledica njenega namena, povzročilo ne-sluteno trpljenje na tisoče ljudi te skupine. Tudi sam S.Debelak v svoji depeši opredeli skupino, proti kateri naj bo delovanje usmerjeno in sicer: »vsi državljani drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, ali je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe.«

1. odstavek depeše:
a. Debelak se sklicuje na (protiustavni) 81.čl. Zakona o tujcih in navaja, da za »vse državljane drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo RS, ali je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe«, začnejo veljati določbe zakona o tujcih.
»Vsem tem osebam je zato potrebno pričeti urejati njihov status. Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc. V ta namen je že izdelan projekt računalniškega vodenja evidenc tujcev, za kar bo potekalo tudi usposabljanje. Le to bo izvedeno po regijah, o čemer boste pravočasno obveščeni.«

-Ugotovitev:
Iz navedenega je nesporno razvidna načrtnost delovanja.

»Vsem tem osebam je potrebno pričeti urejati njihov status«?? Vse te osebe so imele že desetletja pred tem ta, isti, status urejen!!

»Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc«?? Množico ljudi je dobesedno pahnil v ilegalno stanje. Glede na njegovo delovno mesto, direktorja uprave za upravno pravne zadeve, in tudi glede na izobrazbo, mag. prava, je naklep za izpodkopavanje pravnega obstoja, posledično eksistence, ter spodkopavanje telesnega in duševnega zdravja, jasen.

Debelak bi namreč moral vedeti, da si oseba brez stalnega bivališča (v tem primeru še nezakonito odvzetega) ne more urediti ničesar na področju pridobljenih pravic, vključno z otroškimi dodatki, pravico do svobodnega gibanja, razpolaganjem z lastnimi nepremičninami, zdravstvenim varstvom v primeru bolezni, itd, itd… Avtor depeše se je moral zavedati, da je administrativna izselitev in brisanje iz CRP ravna civilnemu odvzemu vseh pravic - civilni usmrtitvi.

2. odstavek depeše:
a. Citat: »V tem času je realno pričakovati številne probleme v zvezi z osebami, ki bodo z dnem 28.2.1992 postali tujci…«

-Ugotovitev:
V kateri pravni državi na svetu, je možno pričakovati »številne probleme«, če poteka ravnanje z ljudmi v skladu z zakoni te države, v skladu s človečnostjo in mednarodnim pravom? G. Debelak torej potrjuje, da se popolnoma zaveda svojega delovanja zoper človečnost.

-Posledice:
b. Citiram: »Opozarjamo vas, da listine, ki jih posedujejo, tudi če so izdane od pristojnih organov v naši državi in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb zanje ne veljajo več.«

-Ugotovitev:
V 1. odstavku depeše se Debelak sklicuje na Zakon o tujcih. V oddelku XIV-Izkazovanje istovetnosti tujca, 60.čl. taistega zakona zelo jasno opredeljuje, da tujec izkazuje svojo istovetnost »……..z drugo javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost«. Nikjer, v istem zakonu pa ni možno najti niti približne določbe, ki bi lahko bila podlaga za takšno »opozorilo«, ukaz ali celo pretnjo upravnim organom, ki je imela za dejansko posledico uničenje vseh, še veljavnih identifikacijskih dokumentov ljudem navedene skupine.

Tretji odstavek:
Citat: »Zaradi različnega tolmačenja določil odpovedi prebivanja in prisilne odstranitve tujca po 23. in 28. členu Zakona o tujcih se pojavljajo nejasnosti zlasti v primerih, ko tujci pri nas bivajo neprijavljeni, oziroma pridejo v našo državo na nedovoljen način«.

-Ugotovitev:
Kako se v pravnih državah morajo odzvati upravni organi, če pride do različnih tolmačenj in nejasnosti, predvsem v zakonskih določilih, čigar pravne posledice učinkujejo na skupino ljudi je, glede na svoj tedanji položaj moral zelo dobro vedeti tudi g.Debelak.

V 4. in 5. odstavku ukazuje podrejenim upravnim organom protipravna dejanja uperjena proti skupini ljudi. Svoje dejanje utemeljuje z, namenoma o povsem nepravilni uporabi zakonskih določil. Uporabi le tista določila, za katera meni, da so v prid njegovim trditvam, ignorira ali celo zavrača pa tista, ki so njegovim trditvam nasprotna.
V prvem odstavku napiše, da so za to skupino ljudi začele veljati določbe zakona o tujcih. V nadaljevanju pa, po njegovem, za to skupino nekatera določila veljajo, druga pa ne, kot recimo v navedbi: »Le v teh primerih občinski upravni organ za notranje zadeve na predlog operativnih policijskih enot izda odločbo o odpovedi prebivanja.« Nadalje namenoma uporabi povsem netočno trditev –»če pa tujec pride na naše ozemlje na ilegalen način in tu prebiva brez dovoljenja«, da bi se lahko (torej namenoma) v nadaljevanju skliceval na 28.člen citiranega zakona iz katerega po njegovem izhaja, da lahko tujca »pooblaščena uradna oseba ONZ privede do državne meje in ga napoti čez državno mejo, brez kakršnekoli odločbe upravnega organa«! G.Debelak je zelo, celo predobro vedel, da noben posameznik zgoraj navedene skupine, ni prišel na ozemlje Slovenije na ilegalen način. Nadalje, v povezavi s samovoljnim pojasnjevanjem uporabe določil 28.čl., spet napotuje upravne organe na nezakonito ravnanje z namerno napačno uporabo 13. člena, ki se prav tako nanaša na tujce, ki pridejo na ozemlje Slovenije, ter nadalje še na tiste tujce, ki so že prejeli odločbo o začasnem prebivanju. Vse s ciljem, da sproži pregon in privede do deportacij ljudi, brez kakršnekoli odločbe ali drugega pravnega akta.

Prvenstvena naloga g.Debelaka bi naj bila, če bi se ravnal po določilih humanitarnega prava, da ugotovi (kasneje ugotovljeno) nezakonitost določil Zakona o tujcih. Iz nezakonitosti same ne izhaja, da mora nujno povzročiti negativne posledice na ljudi. Te je, namesto, da bi ravnal v prid ljudem, le še poglobil in spravil v realno življenje šele prav Debelak s svojim ukazom. Že tako nezakonita in protiustavna določila 81.člena samega Zakona o tujcih, je v svoji depeši še presegel, nezakonitost še podvojil in določila zakona tolmačil v skrajno negativni smeri, z jasnim namenom povzročitve hudih kaznivih dejanj zoper skupino ljudi.

Navedeni skupini ljudi je s svojim ravnanjem in ukazom upravnim enotam, kot tudi represivnim organom (policija) v dveh »preprostih« korakih odvzel vsa pravna sredstva za zaščito svojih pravic in jim spodrezal pravni obstoj. Na ta način je dobesedno »odprl lov na ljudi«.

V drugem koraku, (navodilo policiji), izrecno narekuje sistematični in množični izgon določene skupine ljudi v kateri so bili tudi številni otroci, večinoma celo rojeni v Sloveniji.

Ne moremo se izogniti dejstvu, da ukaz o brisanju in izganjanju popolnoma ustreza definiciji 373 člena KZ, ki kriminalizira izseljevanje prebivalstva.

Z obzirom na Debelakov položaj in delo, ki ga je takrat opravljal, tudi ni mogoče verjeti, da direktor uprave za upravno pravne zadeve ni vedel, vsaj približno, kolikšno število ljudi obravnava in ogroža na tako skrajno nehumani način. Namreč, ker direktor uprave za upravno pravne zadeve ima popoln in ne oviran dostop do evidenc, logično je sklepati, da je poznal število »tistih, ki niso zaprosili za državljanstvo, ali im je izdana negativna odločba« in jih je, določil za »napotitev čez državno mejo«.
(Listina - Interni dokument MNZ 0012/1-252/62-6 pod nazivom »Zadeva: UPRAVNI POSTOPKI V ZAHTEVAH TUJCEV-ODGOVOR-ZVEZA: Vaš sklep, št. 213-11/90-2/103 z dne 18.1. 1996. ki potrjuje predhodne trditve, da je Debelak poznal enormno število ljudi, ki so se po njegovem ukazu znašli v ne mogočih življenjskih razmerah.)

Ne glede na to, da Debelak v depeši–ukazu uporablja »milejši« pojem »napotitev čez državno mejo«, se ni mogoče izogniti dejstvu, kaj v stvarnem življenju pomeni napotitev čez državno mejo s strani represivnih organov. Opozoriti je treba da je, v tem času, RS že uvedla vizni režim za vse »državljane drugih republik bivše Jugoslavije«, razen Hrvaške. Tako je, veliki večini izbrisanih, ki so bili izgnani, ali tistim, ki so se v tem trenutku slučajno znašli izven Slovenije, trajno in načrtno preprečil vrnitev v svoj dom - pogosto k svoji družini.

Po razumevanju dejstev, je storil kaznivo dejanje po 373.čl. KZ RS, saj je ukazal (ali napeljeval – ni pomembno) k nasilni in množični izselitvi.

G. Debelak je torej zelo dobro vedel, da ljudje iz skupine »državljani drugih republik«:
-na ozemlje RS niso prišli na ilegalen način,
-da so že imeli zakonito pridobljen status stalnih prebivalcev RS,
-da nihče od njih ni sprejel kakršne-koli odločbe ali drugega pravnega akta o spremembi tega statusa,
-da so na ozemlju RS bivali večinoma tudi več desetletij in imeli tesne povezave kot z RS, tako tudi s svojimi družinami.
-da so bili mnogi rojeni na ozemlju RS
-da so imeli na ozemlju RS družine in premoženje,
-da so imeli urejeno, človeka vredno življenje, vključno z pravnim statusom, vse do trenutka, ko je g. Debelak izdal ukaz o njihovem »razčlovečenju.«

Poleg odvzemov ali preluknjanih osebnih identifikacijskih dokumentov s strani UE, je ta, določena skupina ljudi nezakonito brisana tudi iz Centralnega registra stalnih prebivalcev.

Na ta način je storjen popoln akt pravnega ne-obstoja skupine ljudi, ki si po tem dejanju niso mogli več ničesar urediti za izkazovanje svoje identitete, prepuščeni represivnim organom na milost in nemilost.

Še več, Debelak se je moral zavedati, s kakšnimi težavami se bodo srečevale »napotene« osebe, da izkažejo svojo istovetnost v novih državah na tleh bivše države, ali kako težko, pogosto nemogoče na novo prijaviti stalno bivališče v drugih sredinah, brez potrdila o odjavi starega. Niti tega ni naredil, da bi tej skupini ljudi poslal vsaj kakšen uradni papirček o (nasilnem) odvzemu oz. (nasilni) odjavi stalnega prebivanja.

Iste posledice »administrativnega genocida« so utrpeli tudi tisti izbrisani, ki jim je po kakršnikoli zapustitvi Slovenije bila na meji preprečena vrnitev na dom, kar je povzročilo trpljenje ne samo njih, temveč tudi neštetih družin.

HUDO IZPODKOPAVANJE TELESNEGA IN DUŠEVNEGA ZDRAVJA:

Zaradi posledic, povzročenih z izdajo depeše je direktor za upravno pravne zadeve namenoma izpodkopal telesno in duševno zdravje množice ljudi, med katerimi je tudi večje število otrok, invalidov, ki so to postali v Sloveniji in celotni skupini izbrisanih. Namreč g. Slavko Debelak je vedel, ali bi moral vedeti, (kot pravi 373. člen KZ), da bo njegov ukaz podrejenim o uničevanju osebnih dokumentov in brisanje posameznikov iz CRP posledično privedel tudi do tega, da posamezniki iz skupine izbrisanih ne bodo mogli uveljavljati pravice do zdravstvenega varstva. Res je, da bi morebitni oboleli izbrisani, kot samoplačniki lahko uveljavljali pravico do zdravstvene oskrbe proti plačilu, če jim ne bi z nezakonitim odvzemom statusa odvzeli tudi vse možnosti, da bi jih delodajalci obdržali na delu. Odvzete so jim torej tudi materialne možnosti za obstoj. Obenem pa je res tudi, da je večina izbrisanih, tudi dolga leta, plačevala prispevke za zdravstveno varstvo iz delovnega razmerja (dokler niso izgubili dela) Torej, po določenih pravilih jim je bila v bodočnosti zagotovljena zdravstvena oskrba v primeru bolezni – do izbrisa, seveda.

Ukaz direktorja za upravno pravne zadeve Mag. Slavka Debelaka, strokovnjaka za urejanje statusnih zadev je določeni skupini ljudi odvzel to možnost, ne glede na predhodna vplačila za namen zdravstvenega zavarovanja. Pri enem številu izbrisanih so nastopile nepopravljive posledice.

STRNJENO
1. Izgovarjanje na takrat veljavno zakonodajo o tujcih in zlasti na 81. člen je ne moralno, ne etično. Je le retorično vprašanje v izogib ustavnem delovanju.

2. vsakem upravnem postopku po takratnem in sedanjem ZUP mora slediti odločba.

3. Besede »napotitev čez državno mejo« je nujno prepoznati kod ukaz o »napotitvi« vseh prav vseh izbrisanih, kar v stvarnem življenju pomeni dejanski izgon brez uradne predaje, obmejnim organom druge države. To potrjuje namenoma in dejanski izgon brez dokumentiranih zaznamkov zaradi prikrivanja sledov nezakonitosti ter ukaz naperjen zoper mednarodno pravo.

4. Napotitev, oziroma izgon iz države v veliki večini znanih primerov, je pripeljal do dejanskega in pogosto trajnega ločevanja družin.

5. Sklicevanje na zamujen rok za vlogo/prošnjo za državljanstvo, kar tudi danes pogosto poslušamo, je deplasirano, ker status stalnega bivališča se ureja po povsem ločenem zakonu, ki ni vezan na državljanstvo. Absolutno se zavedamo, da so pogoji in roki za dodelitev državljanstva diskrecijska pravica vsake države in tudi Slovenije. Stalno bivališče je ne odtujiv pravni status, zlasti če se to zgodi brez kakršnega koli zakona ali pravnega akta. Imamo le depešo–ukaz Upravnim enotam, ki v dveh korakih počisti z ljudmi.

6. izbris ima dejanski učinek kolektivnega kaznovanja, kar je izrecno prepovedano po Slovenski zakonodaji, ki je podpisnica EKČP (28.6.1994). Pred tem (od 25.6.1991-do ratifikacije EKČP) pa garantirant kontinuitete pred tem sprejetih in podpisanih aktov z strani SFRJ.

V sled zgoraj utemeljenih obrazložitvah in priloženih dokumentov je nujno predlagati uvedbo kazenskega pregona.

7. V sled vsega je nujno predlagati preiskavo za sum kaznivega dejanja po 373 členu KZ.

8. Potrebno bo omeniti olajševalne okoliščine za nekdanjega direktorja uprave za upravno pravne zadeve v zvezi z genocidom, in sicer dokument katerega je avtor takratni minister na MNZ-u Igor Bavčar, iz katerega je razvidno ministrovo mnenje, in je pričakovati, da je ga je g. Debelak upošteval na svoji instanci in položaju:

MINISTRSTVO ZA NOTRANJEZADEVE
VLADA REPUBLIKE Slovenije

ZADEVA: ODPRTA VPRAŠANJA O IZVAJANJU ZAKONA O TUJCIH

V tem dokumentu g. Bavčar je zapisal: »…da je pridobljene pravice treba odmisliti, saj so se jim odrekli zavestno in zato je potrebno dosledno upoštevati določbe zakona o tujcih.«

Minister je, določeno skupino ljudi, de facto prepoznal za politično ne lojalno skupino, ter usmerjal njemu podrejenega direktorja za upravno pravne zadeve, g. Debelaka k množičnem in skupinskem kaznovanju.

S spoštovanjem,
Šribar Janko
(gradivo: dr. Ljubo Bavcon)
PRILOGA TUKAJ:

Depeša, št. 0016/4- 1496 8 z dne 27/2-1992

(Republike) Slovenije na podlagi veljavnega potnega lista, izdanega vizuma,