Vest

Zastavili si bomo vprašanje, ki se v javnosti pogosto pojavi v zvezi z delavstvom. Delavci, slišimo, niso pripravljeni poprijeti za vsako delo in se zmrdujejo nad mezdami. Vprašanje je primerno tudi za znanstvenike, profesorje in študente, na katere se prav tako širi stigma lenobe.

Avtorji knjige The New Production of Knowledge, »izvedenci OECD in Svetovne banke«, govorijo o lenobi tistih, ki se oklepajo temeljnega raziskovanja ali živijo v univerzitetnih slonokoščenih stolpih. Zato jih v primitivni teoriji znanosti pošiljajo na (prisilno) »družbeno koristno« raziskovanje in poučevanje. Za njimi državni in evropski uradniki vešče uresničujejo načrte skozi izobraževalne in raziskovalne reforme.

Iščejo se tudi novi gospodarji za preganjanje akademskega brezdelja. Slovenija je že v okviru Marakeške pogodbe (podpisana leta 1995) sprejela obvezo, da bo povsem liberalizirala vse stopnje izobraževanja (razen obveznega osnovnošolskega) in vsa področja raziskovanja. Še preden se je javnost zavedla, so že spustili zasebne podjetnike v javni sektor, da bi povečali učinkovitost univerze in izboljšali koristnost raziskovalnih dosežkov.

Na predavanju bomo govorili o posledicah podrejanja visokošolskih in znanstvenih delavcev kapitalu. Zanimale nas bodo zlasti posledice za produkcijo in prenos znanja.

Maja Breznik je docentka sociologije kulture in raziskovalka pri Fakulteti za družbene vede in Mirovnem inštitutu. Njena zadnja knjiga Kultura danajskih darov je izšla pri založbi Sophia.

Predavanje je potekalo 25. marca 2010 v Klubu Gromka na Metelkovi, v okviru 13. letnika Delavsko-punkerske univerze z naslovom »Šola kot ideološki aparat ekonomije.