Vest

Generalna državna tožilka bo še nekaj časa na glavnem meniju slovenske politike. Kljub temu, da je bila za jutri napovedana končna odločitev o njeni usodi, bo ta, kot vse kaže, ponovno preložena. Tokrat v neko nepredvidljivo prihodnost. Javnomnenjska podpora Brezigarjevi je dovolj široka, vlada dovolj neusklajena, in premier dovolj neodločen, da to niti ni presenetljivo.

Vlada naj bi se jutri na svoji seji samo seznanila s poročilom o kršitvah generalne državne tožilke. In če bo vlada nato nekoč vendarle ugotovila, da se lahko strinja s svojim pravosodnim ministrom in da je bila torej pri delovanju generalne državne tožilke kršena zakonodaja, bo menda sledil naslednji korak. Če smo prav razumeli izmikanja, naj bi v tem primeru na ustavno sodišče poslali vprašanje o postopku za razrešitev generalne državne tožilke. Potem bo na vrsti čakanje na razsodbo. In nato interpretacije sodbe ter morebitnih ločenih mnenj. Vsekakor dovolj zapleteno, da lahko odločitev, če bo do nje, ob preobremenjenosti ustavnega sodišča, sploh prišlo pred iztekom mandata Barbare Brezigar, pričakujemo nekje v oddaljeni prihodnosti.

Ministri bodo torej jutri imeli priložnost izvedeti to, česar javnost očitno ne sme vedeti. Gre za domnevne konkretne kršitve generalne državne tožilke, ko je dajala navodila “svojim” policistom. Navodila, oziroma koordinacije, kot to imenuje Brezigarjeva, naj bi bile vezane na primer Baričevič in na še nekatere druge primere. Za kaj v resnici gre, javnost lahko zgolj ugiba. Zaenkrat je jasno samo to, da se je Brezigarjeva s policisti pogovarjala in da je to počela mimo pristojne tožilke. O ostalem lahko bolj ali manj samo ugibamo. Šlo naj bi za pogovore, ki naj bi spodbudili preiskave v primeru Baričevič, pa tudi v nekaterih drugih primerih. Videti je tudi, da se je Brezigarjeva zlagala, ko je trdila, da je to počela v odsotnosti pristojne tožilke.

A še preden je vlada vse to razčistila, je pravosodni minister predlagal, naj vlada zahteva presojo ustavnosti zakona o državnem tožilstvu, saj ta omogoča najmanj tri razlage, kako naj poteka razrešitev generalnega državnega tožilca. Razlike, ki so se v pravni stroki že artikulirale, govorijo o tem, kdo mora sodelovati v postopku in kakšna pravna sredstva lahko uporabi razrešeni. Vse to so seveda pomembna vprašanja, ki se bodo očitno razreševala pred odločitvijo o usodi razrešitve Barbare Brezgar, čeprav s samimi razlogi za razrešitev nimajo prav nič skupnega in na presojo o zakonitosti njenih ravnanj ne morejo vplivati v nobenem primeru. Zadeva je komična. Tudi če je Brezigarjeva kršila zakon, ne bo razrešena, ker so o tem, kako to narediti, mnenja deljena.

Ob term v ozadje stopajo sami razlogi za razrešitev. Kar je vsaj nenavadno. Ob politični razrešitvi, za kar pri razreševanju generalne državne tožilke vsekakor gre, je namreč zelo pomembno, kako takšno odločitev sprejema javnost. Njo pa zanimajo konkretna dejanja. S čim naj bi Brezigarjeva kršila zakon? Kaj je naročevala policistom? V katerih primerih? Kako je to počela? Kako pogosto? Je bila pristojna tožilka takrat v pisarni? Ali pristojna tožilka svojega dela ni opravljala korektno? Kaj so njeni posegi dosegli? Kakšen je bil njihov namen? Vse to se morda zagovornikom razrešitve Brezigarjeve zdi nepomembno. Konec koncev je za ugotovitev nezakonitosti dovolj, da je ustno dajala konkretna navodila mimo pristojne tožilke.

Vendar se brez odgovorov na ta vprašanja ustno dajanje konkretnih navodil enostavno ne more dokazati. Dokazati pa jih je treba ne le predsedniku vlade, ampak tudi javnosti. Na pogovoru med premierom, pravosodnim ministrom, generalno državno tožilko in pristojno tožilko je predsednik vlade izvedel, kako so stvari potekale in v čem je konkreten problem. In kaj se je zgodilo zatem? Javnost je ostala prikrajšana. Njihov pogovor je dobil oznako interno in osebno prepoved predsednika vlade, da bi se podrobnosti o njem znašle v medijih. Hkrati pa tudi s strani SDS, ki pri objavljanju zaupnih dokumentov ali pogovorov, nima prav nobenih predsodkov, kadar ji takšno ravnanje lahko politično koristi, iz omenjenega sestanka nismo izvedeli ničesar.

Potrebno se je samo še spomniti na grožnjo z ljudskim nezadovoljstvom in demonstracijami. Za razumevanje ozadja je to pravzaprav dovolj. In posledice? Tožilka, ki si je upala poročati o, po njenem mnenju, nenavadnem početju generalne državne tožilke, odhaja. Vzor je podan. V prihodnje podobnih dejanj ne gre več pričakovati. Pravosodni minister, ki je Brezigarjevo obtožil nezakonitega ravnanja, za enkrat ostaja. Z nekoliko sklonjeno glavo. In s spoznanjem več o realnostih slovenske politike.

Jani Sever