Vest

Pred desetletjem in več sem od vrat do vrat prodajal zajetne pakete knjig in veliko pogovorne spretnosti in ostre prepričljivosti je bilo potrebno pokazati, da bodoča stranka po nekaj sekundah ni zaloputnila vrata in zakrila pogled v denarnico. Kot izkušen in prekanjen akviziter lahko zagotovim, da sta Strela, oče in sin, zelo talentirana na področju marketinga, če bi bilo mogoče bi v navalu navdušenja prodajala pisane kamne.

Plavanje po umazanih rekah, ki lahko primerjal z ekspedicijo grupe TNT v Alan Fordu, kjer nikoli ne veš, ali se ti sanja, ko bereš strip ali pa boš počil od krohotanja, kakšne veličastne dogodke si drzni fantje sproti izmišljujejo. Res sta imela srečo, da je prekanjen režiser njune pijane strele duha zapakiral v zanimiv, večplastno sporočilni film Mož, ki je premagal Amazonko. Bil je potrpežljiv in dolgo časa iskal prave posnetke krokodilov in anakond, ob katerih nam trepetajo prestrašene ročice in kar zazebe nas od vseh grozovitosti, ki čakajo glavnega junaka na poti do cilja. Celo majhna, pretkana živalca, bi lahko vdrla v njegov sečni kanal in slikanja ob postavnih lepoticah bi bilo hitro konec.

Na trenutke se mi je zdelo, da v svetopisemskem trpljenju glavnega junaka močno pretiravajo, a v tujini moraš biti opazen, moraš vzbujati močne občutke, če hočeš, da bo kdo kupil tvojo zgodbo. Na pol igrani, dokumentarec, je spretno zapakiran v  modno okoljevarstveno sporočilo, če bomo nadaljevali z plenjenjem in uničevanjem narave, bomo kmalu ostali brez doma, zemljo pa spremenili v razorano smetišče.

Kaj žene številne Slovence, da v ekstremnih športih iščejo svoj prostor pod soncem, slavo in priznanje. V filmu je sin kot pripovedovalec opisal pretresljiv dogodek iz življenja očeta, katerega pijani roditelj ga  je nenehno pretepal in mučil, da je največkrat spal na seniku. Od silne jeze in togote se je zapodil za ubogim, prestrašenim sinom, da je skočil v potok in toliko časa plaval, da se ga je hudobni oče naveličal iskati. Bo Martin Strel kdaj oprostil očetu, ali pa bo plaval do zadnjega diha, dokler ne bo našel svoj usodni val kot Tomaž Humar, ki je toliko časa iskal nemogoče poti, da ga je usodni plaz prehitel. Tudi on je ure in ure prezebal na mrazu, ker ga je oče nečloveško kaznoval. Nikoli ne bomo zvedeli koliko časa in koliko kilometrov junak zares odplava, a želja da bi njegov trud cenili in bi se nad njim navduševali, mu izrekli priznanje in zasluženo slavo je tako močna in iskrena, da pred silno žejo onemimo in z sočutjem izrečemo: Martin, ne pretiravaj, saj te imamo radi, čeprav preveč lokaš ta dolenjski cviček in tvoj ogromni trebuh je postal pravo, malo pokopališče piščančkov in podobnih malih živali, a ne moremo razumeti in žalostni smo, če težko prigarani sponzorski denar zapraviš v igralnici, ki je večna zmagovalka, nad vsemi nesrečniki, ki verjamejo, da se da zdrsljivo srečo ujeti v čarobno formulo uspeha.

Žalostno je dejstvo, da bo na našem pogrebu bistveno manj ljudi, koliko jih v živih slikah pričakujemo in tudi večina svetovnih medijev, bo v trenutku pozabilo kdo smo bili in o čem smo sanjali. Če hranimo ego z priznanji in nagradami, ob tem pa pozabimo na subtilna sporočila duše, ne bomo nikoli do konca odrasli, zagledanost vase nam bo zagradila pot do sočutja, trpljenja drugih. Režiserju zamerim, da je v pripravljalnem obdobju lova na svetovni rekord ujel nekaj lepih, presežnih domačih fotografij, pozabil pa se je sprehoditi po Piranu in Bledu. Čudaki smo, najbrž v tujem pogledu eksotični posebneži, a nismo zlobni kot junaki v Odrešitvi in tudi bistveno lepšo pokrajino imamo. Pa le pridite turisti iz vsega sveta, To kar ste videli v filmu Človek riba, je samo drobec naših bizarnosti. Vabljeni v čudoviti, mrakobni svet naše podzavesti. Ne bo vam žal!!

Igor Bizjan