Vest

Famozni magnetogram sem preštudiral v petek zvečer. V javnost je bil vržen kot kost za glodanje in do danes ga je preglodal že vsak, ki je imel 5 minut časa. Vmes sem prebavil tudi vse silne analize in interpretacije - ampak sam ga vidim drugače. Pa začnimo.

Videl sem Pahorja pri delu - in Pahor mi je všeč. Brezupen krožek kujavih pravnikov moderira konstruktivno, skrbi za dobro vzdušje in vzdržuje koncentracijo. Všeč mi je tudi, da loči med dejstvi in interpretacijami - vidi se, da bi se rad prebil do dejstev. Pohvaliti pa moram tudi duhovite vložke, denimo: “Potem seveda verjamem, da so tukaj različna mnenja tudi pravna, imam eno doma, ki ima ločeno mnenje vedno.” in, po tistem, ko BB reče: “Še eno stvar sem hotela, pa mi je ušlo iz spomina”, Pahor: “Ste hotela pohvaliti ta sestanek, ne?”.
Kot duhovit vložek je bila najbrž mišljena tudi naslednja pripomba, se ji pa kljub temu spodobi posvetiti večjo pozornost - v vsaki šali je pač nekaj resnice:

“Jaz sem samo predsednik vlade. Nisem pravnik.”

Iz magnetograma se vidi, da je BB zaupala policaju, zaposlenemu na tožilstvu, ta pa jo je izdal. O pogovorih, za katere je mislila, da so zaupni, prijateljski, neformalni - je pisal uradne zaznamke in jih nosil kazat drugim.
Izvedeli smo tudi, da naši organi pregona ne raziskujejo toliko prizorišč kaznivih dejanj - ampak predvsem surfajo po internetu, da bi videli, kako je z zadevami - preiskavo pa potem prilagodijo medijski realnosti. No, po drugi strani je pa lepo, da policaji berejo bloge. Moj je denimo pri Policiji (uporabljam StatCounter, pa vidim IPje) zadnje čase strašno popularen - resnično me veseli, da policaje tako zelo zanima brati o hišah, o knjigah in o ribah…
Vidi se tudi, da med akterji ni nikakršnega zaupanja. Ne znotraj tožilstva, ne med tožilstvom in ministrstvom za pravosodje, torej med tožilstvom in vlado, ne med tožilstvom in policijo, ne med tožilstvom in internim tožilskim policajem. Vidi se, da je Pravo stvar interpretacije - da norma ni jasna in enoznačna, ali pa da se interpreti čutijo dovolj močne, da dikcijo prilagajajo lastnim potrebam. Ne le tu, pravniki se niso sposobni uskladiti tudi sicer…
Jaz ne mislim apriori zagovarjati BB, še zdaleč nisem njen odvetnik. Ampak čeprav še manj navijam za nekega Jankovića, bi se mi zdelo naravnost debilno, če bi tedaj, ko je kot veliki direktor neke trgovine hodil po poslovalnicah in komuniciral z blagajničarkami - te pisale nekakšne “uradne zaznamke” in ga tožarile neposredno nadrejenim vodjem izmen…
Glavno, kar sem torej razbral iz famoznega magnetograma, je ena velika disfunkcionalnost. Vsega skupaj. Inštitucij pravne države. Ni čudno, da v tej državi nič ne deluje…

Predstavljajmo si arhaično plemensko skupnost, ki ugotovi, da bi za optimalno funkcioniranje potrebovala nekakšne splošne norme. In izumi, ne da bi izpred oči izgubila praktično potrebo - Pravo, Sodstvo in Policijo. Če bi nato nekdo na svojo roko prodal najdražjo vaško devico - Pravo, Sodstvo in Policija pa bi se brezplodno dajali okoli svojih pristojnosti, interpretacij dikcije in osebnih averzij - vsem znani malopridnež pa bi si med tem sredi vasi z izkupičkom postavil največjo kolibo - bi skupnost zaznala, da sistem ne deluje. Da bistvo teh inštitucij ni, da so same sebi namen - ampak izključno učinkovitost. Rezultati. Da prispevajo k boljšemu delovanju družbe, ne pa da, absurdno, s pervertiranjem lastnega poslanstva in slepim vztrajanjem pri mogoče še ne dovolj izpiljeni zakonski dikciji - v družbi generirajo dodatne anomalije in slabo voljo. Da zaradi dreves - ne vidijo gozda.

Če je BB, ko je videla, da stvar poteka, no, vsaj čudno, če že ni šlo za sistematično prikrivanje - rekla tožilskemu policaju, naj se zaenkrat vendar osredotoči na fukanje psov, namesto na iskanje tistega, ki je fotografiral z mobitelom - tu ja ni nič tako napačnega! Sam bi storil enako, še več - tistega fotografa bi nominiral za Pulitzerjevo nagrado…
Kaj imamo danes - ogromno dobro plačanih ljudi je ustvarilo vtis, da je v državi vse narobe. Ugotovili niso ničesar. Jasno je le, da so zveneča imena raznih inštitucij take ali drugačne Stroke, pa Oblasti, Pravosodja in Policije - v zadevo, ki naj bi jo razčiščevala, do vratu vpletena po osebni, sorodstveni, prijateljski ali poslovni liniji. Pazi - tudi če bi na Baričevičeve pse hodilo pol politgospodarske elite - je preiskava zaključena. Na hitro so “ugotovili”, da je (ali pa ni) tisto tedaj počel sam. Čeprav je (ali zdaj več ni?) jasno, da so bili psi zlorabljani več let - proti morebitnim neznanim sostorilcem ni vložena kazenska ovadba. Če bi bila, preiskava ne bi bila formalno zaključena, to pa bi bilo za marsikoga sitno… Ampak pustimo Baričeviča - ker je stvar tudi po “zaključku” še vedno v zraku, itak najbolj tepe ravno tiste, ki so si obetali miren izhod. Ponedeljkova Polemika na TVSLO1 je imeniten dokaz.

State capture

Stanislav Kovač je pred 2 mesecema v svojem članku omenil čudovito sintagmo. “State capture” (ujetost ali prevzem države), pravi, je “neformalno povezovanjem zasebnega sektorja s politično elito z namenom pridobivanja koristi predstavnikom zasebnega sektorja prek prevzema državnih institucij.”
Lahko smo še bolj konkretni - zdi se mi, da so to državo prevzeli pravniki. Vrnimo se k Pahorjevi ugotovitvi:
“Jaz sem samo predsednik vlade. Nisem pravnik.”

Tudi če pozabimo Senico in njegovo famozno plačilno listo (KK, Zalar, Zalarjev brat, Cerar mlajši, Soršak…), tudi če pozabimo “poker face” Čeferina, ki je sam uredil zadevo Strojan, pred katero je kapitulirala Država z SD županom Kočevja, ki je s sodrgo rjovel na barikadah, vred; tudi če pozabimo še enega “dobro poučenega vlagatelja”, Zdolška - stvar je širša. Ne gre le za ribarjenje v kalnem sistemu - gre za sistem sam.
Naša država je mlada, enako mlada je tudi Postava. Ampak sistem je bil, se zdi, od začetka zasnovan tako, da stvar nekako ne deluje. “Pravna država” velja le za nekatere, za druge ne.
Boljši pravniki so se izogibali inštitucijam sistema - obogateli niso z uradniškimi plačami, ampak drugače - in nanje vplivajo od zunaj, da bogatijo še bolj. Ves nadzorni in represivni aparat - ni sposoben do epiloga pripeljati niti ene pomembnejše zadeve. Tranzicija je bila skrbno izpeljana v spregi s pravniškim lobijem tako, da je bilo “vse po črki zakona”. “Črka zakona” pa je bila skrbno formulirana tako, da se ujamejo le kurji tatovi. Isti pravniki, ki so pripravljali zakonodajo, so svetovali raznim “enakim pred zakonom”, da so lahko “lastninili” legalno. Luknje v zakonih pač najbolje poznajo tisti, ki so luknje v zakonih spisali…
Če so se na začetku politiki po nasvete zatekali h pravnikom - pa imajo danes pravniki za talce politiko. Za poklic “consigliere” je izvirno značilna zvestoba istemu botru - naši “consiglieriji” pa poznajo skrivnosti vseh strani - za našo politiko je pač značilno, da se vse spreminja, le neštetokrat reciklirana imena ostajajo ista. In ko “consigliere” pozna preveč skrivnosti, ko ima dolžnike na vseh straneh - potreba po Botru odpade. Consigliere postane Boter - politika pa je degradirana, če malce karikiram - na nivo uličnih preprodajalcev.
Vse je naprodaj, tudi “pravica” - in največ si je lahko privoščijo ravno tisti, ki so si, v spregi s pravniškim lobijem, v tranziciji najbolj omastili prste. Ampak tajkuni so le sredstvo - resnični zmagovalci naše tranzicije so tisti, ki držijo roko nad Pravico. Tisti, ki imajo monopol nad razlaganjem Pravice, ki Pravico posedujejo in ki s Pravico lahko trgujejo. Pravica, to je najboljša roba. Suho zlato…

Pahor bi lahko bil magari največji poštenjak v republiki, ampak z načelovanjem Vladi ji ne more zavladati. “Jaz sem samo predsednik vlade. Nisem pravnik,” je resignirano ugotovil. Ampak tudi od pravnikov nima smisla pričakovati pravice…
Jaz nisem pravnik, gotovo mi boste očitali, da so moje sodbe nestrokovne, če ne celo napad na pravniško avtonomijo… Ampak sodim, da naše Tožilstvo ni kaj prida učinkovito, čeprav sta tam Poleg BB zaposlena tudi njena dva otroka. Sodim tudi, da si pretirane Pravice ne moremo obetati niti od Evropskega računskega sodišča, čeprav je naša republika tja poslala cvet cveta, kremo kreme, samega Cvikla. Ta “pravnik”, nominalno levi socialist, je med drugim denimo poskrbel, da bo njegova plača obdavčena po enotni, relativno nizki stopnji - državo z najbolj obdavčenimi plačami na svetu bo zastopal tako, da bo od 21k ojrof bruto na mesec - ven dobil 17k ojrof čistega! Plus otroški dodatek in … Resignirano tudi sodim, da si pretirane pravice ne moremo obetati niti od pravnice na čelu MNZ, čeprav je v bajto svojega prijatelja, ki mu Država plačuje lizing za to isto bajto in še nekaj zraven, naselila sam novoustanovljeni FBI … Tudi od ministra za pravosodje, pravnika Zalarja, ne pričakujem Pravice - kvoto je porabil že njegov prijatelj (ki je v predal založil zadevo lastninjenja BTC, da je zastarala), ki mu je “Pravico” podaril tedaj nadrejeni Zalar… Pravice ne pričakujem niti od Kardeljevega vnuka, niti od brata Marte Marko … Še od Soršaka je ne pričakujem več pretirano, odkar sem izvedel, da je tudi on bil na Mirotovi plačilni listi …
…
V tej ugrabljeni državi Pravice nima smisla iskati. Zaključimo z najbolj svežim primerom.
Sam nisem pravnik, pa se mi vseeno zdi, da je s kartelnim dogovarjanjem nekaj narobe. Ampak, glej ga zlomka - za kartel “Zemonovskega klana” so očitno vedeli tako na Darsu kot v vrhu Politike - pa je v tej družbi vse tako spervertirano, da anomalij že davno nihče več “ne zazna” …
Kje si, Pravica?