Vest

Obrtne storitve imajo pozlačeno sredico, mojstri so avatarji vsakdanjosti.

Vsak, ki poseduje stanovanje, ima opraviti s posebno vrsto ljudi, ki se imenujejo mojstri, obrtniki. Zgodbe spodletelih srečanj z uporabniki so si podobne kot nikoli postreženi velikonočni pirhi. Mojster po dolgem času in prošnjah pride, takoj analizira problem in drama se lahko začne. Najprej ugotovi, da je problem skoraj nerešljiv in da imamo neznanski srečo, ker smo naleteli na njega. Tuhta in tuhta, piha skozi nos, kolne in obsoja prejšnje izvajalce, češ, da nimajo pojma in da so vse zašuštrali. Vodovodar, ki je delal pri meni ugotavlja, da je prejšnji nečistnik pozabil vstaviti v cevi tesnilo in zaradi uhajanja vode, mi je zgnila kuhinjska omarica. Vmes razlaga, da mi nobeden, ne bo tako strokovno naredil kot on in samo on a se ne spomni, da je pred desetimi  leti prav on napeljal plastične odtoke.

Na stenah stanovanjca v Piranu se mi je  kmalu po beljenju začel luščiti omet, poklical sem izvedenca, ki je strokovno ugotovil, da je predhodnik uporabljal napačni omet in da bo on z preciznim vnašanjem nekih novih snovi, ki so tukajšnjim mojstrom še neznane, izničil tisočletni soliter v steni. Tako prepričljivo je nakladal, da sem pomislil, da bi lahko nasledil prezgodaj umrlega, nesrečneža, ki ga je padec z konja pahnil na invalidski voziček C. R. v vlogi Super moškega. Vse je najprej izbil z stene, prišel skoraj do kamenja, stene mazal in mazal, vmes vse umazal in  zasvinjal, da še po pol leta ne morem dobro očistiti sobice in na koncu mastno zaračunal, da mi je vzelo sapo. Le koliko književnih uspešnic bom moral izdati, da bom povrnil minus na računu. Čez nekaj mesecev, že znana tragična zgodba, omet se je začel počasi in vztrajno luščiti kot da življenje ne more nikoli povsem do konca ozdraveti.

Psihološki profil obrtnikov je do srhljivosti podoben. Počutijo se inferiorni, ker niso končali velikih šol in fakultet, sedaj imajo denar, a čutijo, da v družbi niso dovolj cenjeni in spoštovani. Vseskozi po malem kompenzirajo notranjo slabo samopodobo in nezadovoljstvo, če je vmes pretirano uživanje alkoholnih pijač se stanje še poslabša. Človek se mora z njimi ukvarjati, kot s premalo dojenimi otroci, ki venomer zahtevajo dodatno pozornost. Vmes, med delom vedno nekam izginejo, vedno potrebujejo dodatni material in ure zaračunanega dela se neznosno kopičijo. Notranjo nelagodje uravnavajo z neskončnim razlaganjem zapletenih tehničnih problemov, vdano moliš, da z hvalisavostjo konča,  na koncu ugotoviš, da bi tehnične probleme hitro rešil, če bi se malo usedel zraven in z koncentracijo pomislil, v katerem seniku koza meketa. A mi intelektualci smo rojeni, da mislimo, delo je še vedno pri nas po socrealistično razdeljeno na umsko in fizično, problem je samo v tem, da ima človek predsodek, da so drobna obrtniška dela velika znanost. Nervozen si in komaj čakaš, da se vse skupaj konča, strah vedno te je, da se razmetanega stanovanja sploh ne bo dalo več urediti, tiho moliš in upaš, da se bo kaos pomiril in da se bo vse skupaj čim prej vrnilo v prvotno stanje.

Čez nekaj časa, lej groza spet nekaj pušča, curlja, toka ni, razpadel je kos pohištva, gospodinjski stroj je utihnil… spet sprašuješ znance in prijatelje, kdo pa res obvlada posel in je zraven še psihofizično znotraj sprejemljivosti ali poznajo nekoga, normalnega, ki ti ne bo čisto do konca izpil živce in popolnoma opustošil denarnice… upaš, misliš, da bo tokrat drugače, čeprav se v podzavesti zavedaš svoje naivnosti. Oh, pozor, mojster trka na vrata, igra mačke z mišjo se spet začenja!!!

Igor Bizjan