Vest

Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne delavsko kmečke Rdeče armade Sovjetske zveze ter vseh ostalih za svobodo se borečih narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom, da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda. Prisegam, da bom v boju za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje.
Za svobodo v boj!
Partizanska prisega

Danes, devetinšestdeset let po 27. aprilu 1941, je prav vseeno, ali je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda ustanovljena 26. ali 27. aprila 1941. Petindvajsetega aprila se ni več zgodilo nič usodnega, in 28. aprila tudi ne. V vsakem primeru je bila slaba dva tedna po tem, kar je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo in dobra dva tedna po okupaciji, v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani ustanovljena protiimperialistična fronta, za katero se je kasneje začelo uporabljati ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda.

Ustanovnega sestanka so se udeležili Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler v imenu Komunistične partije Slovenije, Josip Rus v imenu sokolov, Tone Fajfar v imenu krščanskih socialistov ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar v imenu slovenskih kulturnih delavcev. Imperialisti so bili takrat Italijani in Nemci, ki so že dodobra razširili lovke po Evropi in Afriki. Mussolini je leta 1935 napadel Abesinijo oziroma Etiopijo in jo leto kasneje priključil kot italijansko kolonijo, kralj Viktor Emanuel III. pa je postal abesinski cesar, leta 1939 je Mussolini napadel Albanijo in prisilil kralja Zoguja, da je zapustil deželo, Viktor Emanuel III. pa je postal še albanski kralj. Leta 1938 je Nemčija anektirala Avstrijo in že naslednje leto, po predhodni asistenci imperialističnih Francije in Anglije, okupirala Češko in ustanovila protektorat Češko-Moravsko, Slovaška pa je postala satelitska država. Z malce ironije lahko rečemo, da bi bila lahko ustanovitev protiimperialistične fronte uperjena tudi zoper (imperialistično) Sovjetsko zvezo, saj je Stalin s tem, ko si je kupoval čas, s  paktom Ribbentrop-Molotov, v kombiniranem nemško-sovjetskem napadu  17. septembra, mimogrede in skoraj brez bojev, zasedel vzhodni del Poljske! Do aprila 1941, ko so Italija, Nemčija in Madžarska napadle kraljevino Jugoslavijo, so bile okupirane že Norveška, Danska, Francija, Belgija, Luksemburg in Nizozemska!

Etablirani slovenska posvetna in cerkvena oblast sta s prihodom okupatorjev, Italijanov, v Ljubljano 11. aprila 1941, ustanovili pod vodstvom bana dr. Marka Natlačena t. i. Narodni svet za Slovenijo. Slovenec, glasilo klerikalne buržoazije pa je že 4. maja 1941 pozdravil italijansko okupacijo: ’Toda v čast in hvalo italijanskim okupacijskim oblastem je treba povedati, da so razumeli naše duševno razpoloženje in niso ničesar storile, kar bi nas osramotilo ali poniževalo … fašistična Italija prihaja k nam kot velika vojaška in kulturna sila.” Sic!

Edina sila, ki se je zavedala prihajajoče katastrofe in nevarnosti fašistične okupacije, je bila komunistična partija Jugoslavije! Po pokrajinski konferenci slovenskih komunistov jeseni leta 1934 in 4. državni konferenci KPJ decembra istega leta, je začela KP ustanavljati enotno antifašistično ljudsko fronto. Veliko se je pogovarjala s predstavniki slovenskih demokratičnih gibanj in širila dejavnost med ljudskimi množicami. Tako je nastala t. i. ljudska fronta, ki je bila delavna zlasti po ustanovnem kongresu KP Slovenije 18. aprila 1937. Septembra 1939 je ljudska fronta, ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Sovjetsko zvezo in Kraljevino Jugoslavijo, zbrala 30 tisoč podpisov delavcev, intelektualcev (ne razumnikov!) in drugih, ki so se izrekli za ustanovitev društva prijateljev Sovjetske zveze, katerega predsednik je postal Josip Vidmar.

Spomladi 1941 je bil torej prostor za oborožen upor proti okupatorjem Italijanom, Nemcem in Madžarom odprt. Meščanske stranke so se jim klanjale in bi kar na toplem počakale, da za osvoboditev Slovenije in Jugoslavije izpod okupacije, dajo življenja zavezniški vojaki, v OF pa je bila KPS samo ena od strank. Očitati ji sedaj, da je v skupini prevzela vodstvo, je neumnost – vsi sodelujoči so imeli isto možnost! Nekateri sodelujoči so bili celo vplivnejši, in z bolj razvejano mrežo na terenu.

Sicer pa, komu danes očitati, da v Demosu ni bil nihče sposoben povezati sil, ki so vlekle vsaka na svojo stran, dokler ni razpadel. Tudi OF bi brez vodstva!

Prav tako je brezupno poskušati deliti narodnoosvobodilni boj od socialne revolucije! NOB je bila narodnoosvobodilni boj proti okupatorjem in njihovim domačim pomagačem in hkrati socialna revolucija! Sovraštvo do okupatorja in razočaranje nad prejšnjimi slovenskimi političnimi veljaki je bilo tolikšno, da so šli Slovenci pod vodstvom OF množično v narodnoosvobodilno gibanje. In, ko so se okupatorji in domači izdajalci oprli še na stari državni aparat, so ljudje spoznali, da je treba odstraniti tudi to oblast in postaviti novo. V Sloveniji se je začela vstaja 22. julija, akcije diverzantskih grup pa so bile že pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo.

27. april, dan boja proti okupatorju? Tudi, vendar je 27. april predvsem dan, ko se spominjamo ustanovitve Osvobodilne fronte, kajti prav OF je povezovala vse svobodoljubne skupine, ne glede na politične in svetovnonazorske poglede!

Novembra 1944 je Tito dejal: “Kadar gredo v boj možje, vojska, ki jo je ustvarila država, je to njihova dolžnost do domovine, dolžnost slehernega državljana in rodoljuba. Kadar pa gredo v boj prostovoljno otroci dvanajstih, štirinajstih, petnajstih in šestnajstih let, vedo, da bodo v njem padli, tedaj to ni več dolžnost do domovine, tedaj je to nadčloveško junaštvo mladih ljudi, ki žrtvujejo sebe, da bi bili prihodnji rodovi srečni!”

Ali, kot je dejal na proslavi bitke na Nanosu rekel predsednik Slovenije dr. Danilo Türk: “Odločitev za upor proti okupaciji, je bila največja odločitev v dotedanji zgodovini Slovencev in je zahtevala odločilen prelom s preteklostjo. Slovenski narod ni hotel - in tudi ni smel, če je želel preživeti - več prepuščati svoje usode odločitvam velikih. Partizanski upor proti okupatorju je bil odločilnega pomena za kasnejšo zgodovino. Brez tega upora bi bil naš narod prepuščen volji in odločitvam drugih, narodova usoda pa bi bila popolnoma negotova. Z uporom pa je slovenski narod dokončno postal gospodar svoje usode in svoje prihodnosti. Vse, kar je bilo doseženega do osamosvojitve in po njej, ima svoj temelj v narodnoosvobodilnem boju.”

Sicer pa, kaj je stalo tej odločitvi z dne 27. aprila 1941 nasproti? Takole se glasi Domobranska prisega, ki je bila izrečena nekaj lčet kasneje: “Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svojo dolžnost vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.”

Matjaž Vizjak