2. maj, 2010 | Igor Bizjan

Z vlakom v Bosno

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Po petnajstih letih odsotnosti se z vlakom vračam v Sarajevo, v Bosno, kjer sem bil do vojne v Prozoru zaposlen kot trgovski predstavnik Dekorative Prozor za Slovenijo in del Hrvaške.

V kupeju železniškega vagona sem srečeval različne ljudi, s katerimi smo se iskreno in spontano pogovarjali in si krajšali čas. Tovrstni razgovori so zanimivi, saj neznancu ni potrebni blefirati, vidiš ga sedaj in nikoli več, ne more ti škoditi in izkoristiti tvoje infirmacije. Gradbeni delavec Huso, ki že od leta 1983 dela v Sloveniji, se vsak mesec vrača k ženi in otrokom. Pravi, da je vikend muž. Deset dni bivanja v Sloveniji mu je zmanjkalo, da bi dobil slovensko državljanstvo, sedaj ga skrbi za službo, ker je velika kriza v gradbeništvu, vesel je, če pičlo mezdo dobi pravočasno… včasih nam manjkajoče ure, minute spomina popolnoma spremenijo življenje, usoda je  malemu človeku nevihta, ki ga premetava brez voznega reda.

Peljemo se skozi Omarsko, idilično mestece, znano po taborišču, kjer so Srbi mučili Muslimane, soseda je pripomnila, da je bilo to nekad davno, včasih so spomini  preveč boleči, da bi o njih lahko govorili z zgodovinsko distanco. Bosanci so se v strahu pred popolnim genocidom raztepli po svetu, Evropska unija, ki si nikoli ni želela močne, koncentrirane muslimanske enklave v Bosni, v častitljivi Evropi, je svojo navidezno človekoljubje in slabo vest skušala oprati z bohotno politično retoriko, ki se je popolnoma zlomila ob pasivnosti holandskih vojakov ob masakru v Srebrenici.
Psihoanaliza pri balkanskih plemenih odpove, ker izgubljajo spomin, naša specialnost je nepokopavanje mrtvecev, zločini, žrtve ostajajo brez groba, imena in priimka. Zamolčana zgodovina z ubitimi, ustaši, četniki in domobranci med drugo svetovno vojno, se je leta 1990 vrnila kot nepokopani bumerang.

V kupeju mati zgodnjih srednjih let vseskozi mečka in se ljubeče dotika sina. Ta srečni deček vsaj ne bo imel težav in poguma pri navezavi stikov z dekleti, otožno pomislim, meni je vedno primanjkovalo iskrenih dotikov, mogoče se zato zatekam v izolacijo samstva in intelektualizem. Vseskozi razmišljam, kje se je začela krvava bajka, v katerem trenutku je sovraštvo zalilo srce. Kje vzniknejo prostori zla, kdaj postajamo otopeli za trpljenje drugih. Nimamo ponotranjenega sočutja in slepo poslušamo, sledimo verskim in političnim voditeljem, ki postajajo vojni profitarji.

V Bosni se počutim domače. Z njo me veže neka skrivna podobnost, infantilnost, otroškost, naivnost, da bo v trenutku krize že nekdo drug poskrbel za njih. Kaj mi poskušajo odzrcaliti moji bratje po krvi, ki so okusili skrajno razčlovečenje in bližino smrti? Na bolšjem trgu sem kupil antologijo muslimanske poezije 20. stoletja v izboru E. Durkoviča. Trenutek, ko so leta 1990 enovito bosansko poezijo raztrgali na posamezne narode, je bil napoved kataklizme, odprtosti in multikulture je bilo konec, vsak narod se je zaprl v svoj jezikovni geto, namesto poetičnega jezika in dopuščanja drugačnosti se je začelo ločevanje. V kulturnem getu se vsi jeziki utopijo v povprečnosti in uniformiranosti, korak, ko verze zamenja puška, je zelo blizu.

Zakaj Titovo bratstvo i jedinstvo ni vzdržalo, mantra tolikokrat ponavljana se je razlila v bolečino. Zgodovinsko krivdo brez dvoma nosi srbska akademija znanosti in umetnosti, ki je začela iz Jugoslavije risati srboslavijo, Mladić in Karadžić, predstavnika velike grandomanije in narcisizma na terenu, sta si zadala nalogo osvojiti voždove  blodnje. Vojni profitarji, arkanovci, šešljevci so začeli svoj krvavi ples posiljevanja in plenjenja. V Jugoslaviji je zavladala paranoja. Narodi so obtoževali drug drugega, nihče se ni znal soočiti z nastalo stisko, potem ko so padle iluzije skupnega življenja, zavladal je skrajni nacionalizem.

Ogledujem si antologijo muslimanske poezije, ki je v Sarajevu preživela vojno. Kaj so počeli z njo, jo je kdo z olajšanjem prebral, mu je potolažila ranjeno dušo, je kdo v njej našel luč na koncu podaljšanega tunela? Kaj se je zgodilo z njenimi bralci, so preživeli?

Obdobje začetka balkanske klavnice je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. Premagoval sem strah pred togimi pravili odraslega sveta, učil sem se voziti avto, medtem ko je Balkan krvavel, smo se Slovenci urili v biznisu in spoznavali poti in stranpoti tranzicije. Vsak dan so nas mediji zasipavali z obstreljevanjem Dubrovnika, kasneje Sarajeva, primitivizem in sovraštvo sta dobivala apokaliptične, satanistične razsežnosti, v očeh slovenskih južnjakov se je zrcalil strah za najbližje v matični domovini. V sloviti nacionalni evforiji smo izbrisali vse, kar ni dišalo po čistosti slovenske krvi. Hoteli smo na hitro, na silo in za vedno prekiniti povezavo z balkanskimi plemeni, ki smo jih kot višje razviti izkoriščali za poslovno ekspanzijo na jug,  ob tem pa smo se vseskozi pritoževali, da v Beograd pošiljamo prevelike davke v skupno blagajno.

Ta čas sem bil v domačem podjetju trgovski potnik, veselo  sem goltal pomirjevala in pil pivo. Bral in pisal nisem nič. Vseskozi me je dušila negativna energija v tipalkah mačehe juge. Dušo sem si lajšal z organiziranjem happeninga Dubrovnik nekoč in danes, kjer naj bi zbirali denar za begunce. Pela je Tereza Kesovija, dramski umetniki pa so pripravili recital Olovka  piše srcem. Hotel sem k sodelovanju pritegniti tudi M. Furlan, ki so jo hrvaški mediji zmerjali s četniško kurbo, pa je pred šikaniranji zbežala v Ameriko. Pred vrati nočnega lokala, kjer se je vse dogajalo, sem nekaj časa pobiral prostovoljne prispevke, dokler se nista vmešala dva srbska mafijca in  mi resno zapretila. Ustrašil sem se in zapustil poslanstvo. Lahko je igrati človekoljuba, če ti nož ne visi na vratu. Kasneje me je skrb za posel popolnoma prevzela in otopila, dokler me niso siloviti, ponavljajoči glavoboli opominjali, da moja duša ječi v poslovnem objemu. Obiskovanje ezoteričnih tečajev mi je vrnilo strast do poezije in zaupanje v magični izvor jezika. Po nekajletnem izkustvu sveta poslovanja sem postal zapriseženi nasprotnik vsake tržne orientacije in kapitalizma. Ne vem točno, kaj bi morali spremeniti, ne vem, kje začeti radikalne spremembe življenjskega stila, a slutim, da bo potrošništvo uničilo moderno civilizacijo. Veliki kapital nas je namočil v smolo in perje, ob tem pa nam preko medijev cinično govori, kako smo lepi in uspešni. Ves ta nateg najbolj začutimo v velemestnem utripu, kjer se izolirani, odtujeni posamezniki gonimo za prazen ništrc.

Vračam se iz Sarajeva, ki je postalo še eno velemesto brez duše, moderni lokali so prevzeli plastično podobo, od multikulturnosti so ostale samo še blagovne znamke. Muslimani, v mestu jih je devetdeset odstotkov, vsepovsod za velik denar prodajajo Koran in muslimanske študije. Mesto je očiščeno in duhovno prazno, po branju člankov in ogledu številnih videov o vehabitih (Vahabizem je sunitsko puritansko gibanje, ki se je v 18. stoletju razširilo na Arabskem polotoku in si hitro pridobilo velik vpliv s svojo radikalno razlago islama, ki temelji na enotnosti v Alahu in zavrača čaščenje svetnikov. Največ vahabitov danes živi v Savdski Arabiji, kjer gibanju že od njegovih začetkov pripada tudi kraljeva družina. Pravila vahabizma, ki temeljijo izključno na Koranu, so nenaklonjena vse inovacijam in med drugim prepovedujejo razkošno življenje, ples, igre, glasbo in kajenje tobaka. V vahabizmu so v zadnjih dveh desetletjih našle navdih številne skupine islamskih skrajnežev po svetu, med katerimi je najbolj znana teroristična mreža Al Kaida.), večinoma bivših pripadnikov paravojaške formacije El Mudžahedin, ki je bila del armade BiH in je bila sestavljena iz prostovoljcev, muslimanov iz vsega sveta.  Še sedaj ne vem, ali predstavljajo realno nevarnost za red in mir, ter multikulturnost Bosne ali pa so srbski avtonomisti uporabili kot žrtvene kozle, da bi med sabo sprli in oslabili tradicionalni islam in novi islam, ki po pripovedovanju medijev želi državo, v kateri vlada šeriatsko pravo. Ko sem poslušal na You Tube sedem delov serije Ko su oni koje nazivaju vehabije, ki nikoli ni prišla na redni spored bosanske televizije, so mi bile všeč ideje preprostega življenja, ne poslušajo turbo glasbe, edina prava muzika jim je človeški glas in zvoki narave, niso potrošniki v zahodnem smislu, živijo v tesnem kontaktu z sporočili Alaha, katerega nauki so prvo in edino vodilo vsega življenja in dela. Si Evropa v srcu Balkana želi močno muslimansko entiteto?

Zanima me, kaj je Jasmina Žbanić v novem filmu Luna, ki govori o mladem paru, kjer mož postane verski skrajnež, izpostavila kot osrednji problem prilagoditve in življenja v moderni skupnosti… ko ljubezen naleti na ideološke, verske dogme, krajšo ponavadi potegnejo ženske…

Sedim v vlaku za Ljubljano, ki se cjazi 14 ur. Tri meje, šestkratni pregled potnih listov in vozovnic. Meje v glavi, meje v srcu! V kupeju sedimo 82 letni Srb, rojeni Sarajevčan, ki je moral zbežati med bratomorno vojno v Banja Luko, in 43 letni Bošnjak iz okolice Prijedora, ki so ga Srbi zaprli v taborišče Omaraka. Pravi, da so ga porinili v vojno. Vedno je bil miroljuben, ko pa so začeli padati njegovi bojni tovariši, je izgubil vse strahove, kot da ga je neka nevidna roka potisnila v klanje, v njem se je prebudila živalska strast. Vojna iz ljudi izvleče vse najslabše, potisnjene travme, ki spijo v podzavesti. Starejši, eleganten gospod, bivši direktor sarajevskih športnih objektov, ki so ga med drugo svetovno vojno Nemci zaprli v Dachau, z žalostjo ugotavlja, da v Bosni ni pravne države, da je nekaj politikov in vojnih dobičkarjev pokupilo vse zdrave firme, mali ljudje pa se kopljejo v revščini in praznih iluzijah. Njegova edina hčerka se je preselila na Novo Zelandijo, vnukov že nekaj let ni videl, ker si letalske vozovnice zaradi majhne penzije ne more privoščiti. Omer, Bošnjak, razlaga, da v mestu večkrat sreča vojaka, ki ga je mučil v Omarski. Ko ga paznik zagleda, se obrne in odide. Brez besed si povesta vse. Tisočkrat prežvečena zgodba o izgubljenih iluzijah in zamračeni zavesti.
Potovanje je končano, pot se pričenja.
O, Sarajevo,/ mrtva ptica/ v odprti kletki.

Igor Bizjan

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
34 x komentirano
  • [...] This post was mentioned on Twitter by Vest. Vest said: Z vlakom v Bosno: Po petnajstih letih odsotnosti se z vlakom vračam v Sarajevo, v Bosno, kjer sem bil do vojne v P… http://bit.ly/9L1Cu9 [...]

  • janko je rekel/-la:

    Da, Igor BIZJAN:
    upesnil si svoje videnje SFRJ-razpada in posledice. Toda izognil si se temelju vsega SFRJ-razpad-zla.
    K svoji navedbi:
    “V sloviti nacionalni evforiji smo izbrisali vse, kar ni dišalo po čistosti slovenske krvi.”
    si izpustil temelj; pred slo-plebiscitom, torej pred še najmanjšim zlom, vsem zamolčani slo-zakon za tujce, slovenistično zlo, ki gnilo in smrdeče klije že od fojb, skozi Kočevske Roge, Hude jame in druge čez 6000 grobišč do Krambergera in Izbrisanih Neclovencev in, ki ga “civilizirani” slovenisti nikoli niso civilizirano prtocesirali in kot nenehne slo-zločine obsojdili.

    Pozabil si pred svojo neresnico:
    “Zgodovinsko krivdo brez dvoma nosi srbska akademija znanosti in umetnosti, ki je začela iz Jugoslavije risati srboslavijo, Mladić in Karadžić, predstavnika velike grandomanije in narcisizma na terenu, sta si zadala nalogo osvojiti voždove blodnje. Vojni profitarji, arkanovci, šešljevci so začeli svoj krvavi ples posiljevanja in plenjenja. V Jugoslaviji je zavladala paranoja. Narodi so obtoževali drug drugega, nihče se ni znal soočiti z nastalo stisko, potem ko so padle iluzije skupnega življenja, zavladal je skrajni nacionalizem.”
    navesti pravo resnico: da so pred vsemi tvojimi mladići, karadžići, arkanovci, šešeljovci bili tvoji bavčarji, debelaki, šteri, peterleti, janše in armada podobnih, da je slo-civilizirani kučan “s teškim srcem ‘MORAL’ podpisati nalog, da se lahko legalno strelja na JLA”, s čimer se je pravzaprav SFRJ-krvoločno-zlo začelo in, kar je potem tudi HR-franji dalo pogum in tudi BiH-aliji iluzijo, iz česa so šele potem nastali tvoji zgoraj v ” ” našteti “krivci”.

    • Zbik je rekel/-la:

      Janko, s “teškim srcem” ti moram povedati, da ima tvoja časovnica pentljo. Po tolikem času bi pričakoval, da se je ta vozel večini razpletel, ampak ti pač nisi med njimi. Tudi taki morajo živeti, dasiravno s “teškim srcem”.

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Hvala Bogu, da smo se rešili komunističnega režima in jugoslavije.

      In za vedno si moramo zapomniti lekcijo, da je pri delu vedno potrebno biti dosleden in pedanten. Koliko bi si lahko prihranili, če bi ob “izbrisu” vsem nedržavljanom brez statusa lepo izdali upravne odločbe o spremembi statusa. Potem bi se lahko tudi slovenska levica, ki nikdar ni prebolela zanjo tako boleče osamosvojitve, skupaj z ustavnim sodiščem lahko zgolj nemočno postavila na glavo.

    • Iax je rekel/-la:

      Prava resnica. Dej no… Ni prave resnice, je samo več strani. Tu se bomo težko izvlekli iz dileme kura-jajce, kdo je kaj naredil prvi in kdo je v bistvu reagiral… Če izvzamem slovenijo - ali bi JNA in srbska (para) vojska ostala lepo doma in bi bil mir v hiši, če Franjo s svojo rehabilitacijo ustaštva ne bi pognal na noge hrvaške srbe? Recimo. Dvomim…

  • janko je rekel/-la:

    Zbik:
    tebi se je morda, vprašljivo pa kako, “ta vozel” razpletel, toda vprašaj žrtve, če se je njim.

  • sejjevseeno je rekel/-la:

    Zelo lepo Igor!

  • butalec je rekel/-la:

    Imeli smo lepo državo, z izhodom na odprto morje, vsi smo imeli delo in soliden standard. Bilo nam je premalo pa smo se odločili, da bomo bodoči generaciji in sebi omogočili lepše življenje. Ali nam je uspelo? Vsi , ki boste trdili da nam je, prosim ne jamrat in jokat, vsi ostali smo pa itak jugonostalgiki.

    • Aljo je rekel/-la:

      Kdo smo to mi? Govori za sebe in ne posplošuj stvari. Država, ki temelji na kultu osebnosti ima ponavadi velike probleme, ko diktator odapne papke…da o namernem podebiljanju ljudi ne bi govoril. Yu je bila samo eksperiment, ki nikakor ni zrasel v komunističnih butastih glavah, kako se je pa končal smo pa videli. Trop polizobraženih debilov pač ne more voditi države dolgo časa. Komu je bilo premalo? Kaj je bilo premalo? Premalo je bilo predvsem dobro izobraženih in pametnih ljudi na položajih.

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Zelo točna ugotovitev.

      Imeli STE državo. Toda kljub osamosvojitvi, kljub 20 letni zgodbi od takrat očitno še vedno ne morete razumeti, da znaten del njene populacije jugoslavije ni dojemal kot svoje domovine in je ni tudi maral.
      Ter da je komaj čakal trenutek, ko je ta svoj odpor do nje lahko tudi udejanil.

      Pozabil pa si še dobesedno napisati, kar se čuti iz tvojega komentarja. Naj ti pomagam:

      Imeli ste državo. Zdaj pa je nimate več.

      Imam prav, butalec?

    • janko je rekel/-la:

      Aljo:
      izražati se za množino ne pomeni tudi v tvojem imenu. Butalec verjetno ni sam, zato se lahko izraža tudi v imenu svojih bližnjih. Glede na vsebine njegovega in tvojega komentarja bi se Butalec tudi za sebe samega lahko izražal v množini, saj je po vrednoti njegovega komentarja primerjajoč s tvojim, vredan za najmanj dva tebe, Alje.

      Dalje, če prejšnjo domovino nisi imel za državo, zakaj si sploh pristajal na sprejetje državljanskih osebnh dokumentov (osebne izkaznice, potnega lista, zdravstvene izkaznice,…), s katerimi si se sploh lahko razvil v današnjega Aljo? A v prejšnji domovini nismo ne tebe in ne nikogar drugega nikoli slišali kričati, da ne mara “eksperimenta” in, da v njem noče živeti. Da hoče državo, ki jo sicer nikoli ni imel, da bi sploh lahko vedel, kaj država sploh je. In končno: če nisi sposoben zdrave diskusije, potem tudi ne balegaj!

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Ti, jugonostalgik ne boš Alja, ne nikogar drugega podil s foruma ali mu prepovedoval izražati mnenje. Čas ko ste to lahko počeli, je minil.

      Vidim pa, da te boli dejstvo, da smo komunistično jugoslavijo sovražili že takrat in se veselimo njenega propada še danes. Ta tvoj odnos me navdaja z iskrenim veseljem, ker vidim, da se še vedno niste sposobni soočiti z realnostjo tistega, kaj šele sedanjega časa.

      Naj ti povem, kako smo dojemali jugoslavijo. Bili smo pionirčki, šolarčki, ki so nam tovarišice pridigale morbidne medvojne zgodbice in pravljice o božanstvu z imenom tito. Poslušali smo, nismo rekli besede, v srcu pa smo se kremžili in spakovali. Ko smo mu morali recitirati debilne pesmice v posmrtno čast, smo mu v srcu pljuvali v obraz. Bolj kot so nas na silo hranili z bratstvom in enotnostjo, večji je bil naš hladen odpor do režima, države ter vsega, kar ju je predstavljalo.

      Bili smo tiho, ampak zgolj iz samoohranitvenih razlogov. Nikakor pa ne zato, ker bi bili jugoslaviji morda pripravljeni priznati pravico, nastopati v našem imenu.

    • janko je rekel/-la:

      No, Dvorni pisar z licenco:
      pa si se nepozvan sam legitimiral. Tako kot takrat, ko si desetletja v srcu imel povsem drugo od tega kar si delal, opeval in vzklikoval, torej brez lastnega ponosa in tega pogumnega izražanja, smrad od človeštva, si tudi danes in boš za vedno tak, enostavno NIHČE! Toda vseeno dvomim, da se držiš resnice. To kar si izžareval prej, si bil resnčno. Saj se ne tebi in ne nikomur tebi podobnem nikoli niti sanjali ni, da lahko kdaj ima svojo državo. Sedaj ste, pač zgodilo se je, prebarvani, ter tako perverzno nvdušeni nad to grdo barvo, da sploh niste sposobni zavedati se grdosti te barve.

    • Aljo je rekel/-la:

      Oh, joj, kakšen vik in krik. Najbolj mi grejo na živce jugonostalgiki, še posebej pa tisti, ki so bili na začetku 90-ih še najbolj glasni o južnjakih, bosancih ipd. Dejstvo je, da v ranjki državi NI bilo dovoljeno drugačno razmišljanje - zato gibanja 80-ih. Sedaj pa osebki tipa Butalec in CO gledajo nazaj z jokajočimi očmi. Ja, določene stvari so bile ok, toda diktatura je diktatura in diktator je diktator. Tvoj odziv Janko, je samo klasičen odziv človeka, ki ni sposoben kritičnega razmišljanja, ter realnega pogleda na polpreteklo zgodovino. Pa še nekaj, ali sem imel mogoče kot otrok pravico do izbire države? Vem samo to, da se je v YU na veliko kradlo, tako kot se sedaj krade v SLO, ista šola, iste metode, zato pa smo tam kjer smo - v dreku, polnem raznih kartelov, nepotizma, ter kraje državnega premoženja, vladajo nam bedaki…kopija ranjke SFRJ. Nisem maral prejšnjega sistema in ne maram današnjega sistema. Upam samo, da bom mogoče kdaj dočakal pravno državo, zato ker, ne ranjka ne sedanja država nista pravni, kaj šele pravični državi. Razvil sem se pa predvsem sam in sem temu primerno tudi plačal ceno.

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      @Janko:

      Tebi in tvojim somišljenikom seveda ideja samostojne Slovenije ni nikdar prišla na misel; toda veliko napako delaš, ko posplošuješ nekaj, kar je veljalo za splošno veljavno v tvojih krogih, na razmišljanje celotnega narodnega telesa. Vedno smo hoteli samostojnost in ločnico od balkana. Kot pa sem ti že povedal, smo bili raje tiho, dokler ni prišla vsaj najosnovnejša možnost za uspeh.

      Prišla je in to te boli.

      Mislim, da ti je žal za jugoslavijo in žal ti je, da lahko ljudje kot sem jaz, govorimo brez dlake na jeziku:-).

      Imam prav, Janko?;-).

      hehehe

  • Mimi je rekel/-la:

    Zoprneži. Sitneži. :|

    … fajn, čustven zapis. :)

    Še dobro, da I.B. ni politik, ne diplomat, ne zgodovinar ne nič takšnega in da lahko napiše in objavi eno svojo osebno refleksijo.

  • IGOR BIZJAN je rekel/-la:

    SELMA
    Pesem Selma sem slišal več kot stokrat, Bijelo Dugme je z njo začelo kariero, ki ne bo nikoli minila. Vedno mi zbudi močna čustva, spomine, melanholijo na vse železniške postaje, kjer sem se poslavljal od ljubljenih deklet, nosil čutno prtljago slovesa, podoživljal vroče objeme snidenja, Veliko žensk, veliko postaj… V bosanskem dokumentarcu, je prikazan resnični ženski lik, ki je V. Dijaka navdihnil, da je napisal nesmrtno pesem, ki so jo njegovi modernistični pesniški sopotniki zaničevali in jo zviška kritizirali. Močna čustva vedno preživijo, na koncu Selma prizna, da je zgrešila, ker ni utelesila pesnikovega hrepenenja, a ostal ji je neminljiv spomin, nostalgija od katerega se da spodobno živeti.. Mnogi so v Sarajevu izgubili vse, fantiči pa še vedno oboževanim dekletom nosijo prtljago in čakajo samoten trenutek, ko jo bodo prvič poljubili se skrili pred hrupom sveta v samotno izbico in spustili zatajevano poželenje z vajeti..ljubezen je potrebno spoštovati kot smrt kot spodletelo srečanje kot vstajenje kot skrivni pogled, o Bog samo še enkrat mi nakloni slovo, ki ne mine, naj se globoko nagnem čez okna svetlobe: Selma/putuje na fakultet/ona putuje, ja kofer nosim,/molim,/težak je al’ pošto njen je lično/ja i taj kofer volim./Selma,/na ulasku u voz ti htjedoh reć’/nešto nježno što izaziva/pozor,/al’ rekoh samo zdravo Selma/i molim te ne naginji se kroz prozor”..

    • janko je rekel/-la:

      Dobro, dobro. Malo pesništva. No v tukajšnjem članku Igorja Bizjana so opisane posledice “stresenega SFRJ-osinjaka”, ni pa, poleg navedene neresnice o krivcu, navedena za članek bistvena resnica: da so osinjak stresli neizkoreninjeni slo-fojbaši in slo-hudojamaši, kateri v svojem okolju bolno-umno-sovražno niso prenašali Neslovencev.

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Janko, Janko:-).

      hehehe

      Povej mi no, kaj čutiš, ko poslušaš doma v temni sobi navdušujoče pesmice o domovini, pogumnih borcih, jugoslaviji, delovnih brigadah ter bratstvu in enotnosti? Ko gledaš stare posnetke parad in prvomajskih socialističnih orgij?

      Se počutiš starega in nemočnega? Ti na lice prcurlja solzica?

      hehehe

  • konec je rekel/-la:

    In kako to, da toliko ljudi beži iz balkana (kot prej iz juge) , če je tako KRASEN? ha, ha, ha, ha, ha, ha, ………ker se moraš na debelo lagati, da lahko pišeš toliko nekritičnih, neobjektivnih neumnosti o balkanu…..

  • konec je rekel/-la:

    tri največje težave balkana
    1. preveč polarizacije in radikalizma (preveč nacionalisti ali preveč sovražni do lastnega naroda in drugih, preveč korenin ali popolnoma brez korenin)
    2. prevelik vpliv “intelektualcev” (samooklicanih oz. strankarsko zelo odvisnih (čeprav se vedno izrečejo za neodvisne, kar seveda niso NIKOLI)
    3. hude težave pri sprejemanju samopodobe, objektivne težave pri vrednotenju samopodobe

    ( tri narodi so bili več kot dovolj……že v srednjem veku, to je zdržalo še do leta 1900, tudi do leta 1940……potem pa je počilo, tito je bil največji morilec srbov, hrvatov in slovencev in vseeno vidimi kako je….., balkan je balkan)

  • ivan je rekel/-la:

    Dvorni! Nekaj zaradi samoohranitve, da o oportunizmu ne govorimo. Redko se strinjam z Koncem zaradi nepotrebnega psovanja, vendar se počasi popravlja. Navedel je zgolj tri točke, pomembno je, da so vse tri zadetek.

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Tudi jaz se moram strinjati s tem. Oportuniste - torej bivše goreče partijce, ki so se nenadoma začeli drenjati za prva mesta pri delitvi hostije - preziram. To je - za razliko od samoohranitve - oportunizem.

      Če bi bil jaz župnik, bi take prijel za ovratnik ter jih osebno, pred vsemi verniki, vrgel čez prag svoje cerkve.

  • butalec je rekel/-la:

    Mi ki smo prej imeli državo, jo imamo še danes, sicer malo manjšo in manj pravično in noben dvorni pisar nam je ne more vzeti, pa naj nas še tako sovraži. Neodgovorni politiki in njihovi dvorni pisarji so nam zapravili prejšnjo in nam bodo tudi sedanjo , če le pridejo na oblast. Njihova politika ne pozna graditve in mislijo da so v politiki zato, da rušijo kar so drugi zgradili in ne zato da gradijo na njihovem delu. Pa ne vi meni o domoljubju, služil sem svoji domovini 18 mesecev kot vojak in sem veteran vojne za Slovenijo pa zato nisem nikoli od nobene države ničesar zahteval niti dobil. Razen žalitev primitivnih kreatur na forumu.

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Zapravili NAM jo bodo vsem, tisti, ki so VAM zafurali vašo jugoslavijo. Menda vam je domobranci, janšisti, RKC ter ostali bav-bavi niso, če pa je ves čas vladala vaša partija.

      Če kdo, bo za to poskrbela nomenklatura ter od zdravilnih praškov, pasjih radosti ter nelegalnega bogatenja poblaznela kasta njihovih naslednikov.

  • butalec je rekel/-la:

    Za razliko od tebe dvorni pisar ne lepim etiket ljudem . Vem samo, da politika ki temelji na sovraštvu ni dobra politika in da ljudje , ki sovražijo niso dobri ljudje. Seveda tudi sam delim ljudi, vendar samo na dobre in na slabe. Z dobrimi se družim slabih pa se izogibam. Tebe se bom izognil v velikem loku kot vsem ostalim primitivnim kreaturam in političnim pokvekam, ki niso dobri ljudje.

  • dado je rekel/-la:

    “ISKRENI DOTIKI” so večen problem,
    iz pradavnine se vleče njih pomen,
    ker to merljiva enota ni in nikoli ne bo,
    si vedno voditelje izbiramo na slepo,
    oni potem “iskreno” zmaličijo volilno telo,
    tako njih ekonomski kot kulturni nivo!
    Kar v Bosni med vojno dogajalo se je,
    le sinonim takšne “iskrene” politike je!

  • Nogavička je rekel/-la:

    Zanimivo branje.

    “Zakaj Titovo bratstvo i jedinstvo ni vzdržalo … ” Ker je nekdo za potrebe dnevne politike ugotovil, da lažje prešteva svoje ovce, če jih loči od ostale črede po načelu večvrednosti nasproti ničvrednosti. In ker slabi zgledi pritegnejo bolj, se je vsa zgodba na koncu vendarle večinsko preslikala tudi k nam v našo vas. Vloga verskih institucij pri delitvi na naše in na krivoverce je pri vsem tem nezanemarljiva.

    Vsaka njihova podobnost z vsem slabim tistega sistema na katerega vztrajno in vehementno dušebrižniki kažejo s prstom, pa je zgolj naključna in povsem zlonamerna.

  • nesesekirat je rekel/-la:

    Dvorni pisar, sram me je moje zabitosti v pionirskih časih, ko sem bil pri svojih 10-12 letih umsko nesposoben dojemati bistvo umetne komunistične tvorbe Jugoslavije, njenega nesmisla in ker od besa ob hvalnicah Titu moje srce ni “protestiralo s solzami”. Je bil pač zanimivejši od Tita “konjski” rep sošolke, sedeče klop pred teboj in gledanje, kaj pod “repom ima”. In misliti na to, kam se bom potepel popoldne, nekam kjer se travi in smrekam ni poznalo, v kakšnem režimu rastejo.
    Pisarček, pravi humoristi ste ti in tebi podobni, ko razkladate, kako ste že kot pionirčki čutili odpor do Tita in režima. Pa še tega, da “lulček” z določenimim leti starosti ne rabi več le za lulanje ampak še za kaj veliko bolj prijetnega, niste vedeli. Sicer pa Dvorni pisar, kako boš vedel, če ti nihče ni povedal. Saj dvorni pisar ne misli s svojo glavo, piše (misli), kar mu naročijo. In ti nisi izjema.

  • Tenzen je rekel/-la:

    ah ja, Yuga je imela ekonomsko krizo, a ne? pa razmerje.. med razvitimi in kosovim.. kako že.. 1:7, what else? kakšna jajca! Zdaj imamo pa kaj??? globalno fucking krizo najbolj idealnega sistema? hehe; bankrotirane države, ki bodo šle vse po spisku… hehe, EU?? pravljica! osamosvojitev SLO? hehe , ta je najboljša… ja to je bil dober biznis projekt za prodajalce orožja, razne bavčarje in šrote… khm khm, no, zakaj smo se že osamosvojil? eh, dobrodošli v banani slovenceljčki.. pa skrijte se! Burja bo huda!

  • bine bone je rekel/-la:

    Titoisti in jugounitaristi. Nemec vam bo zrihtal čirota iz Ljubljane do Više grada. Ozkotirni vlak. Dobr bi bilo da bi tam ostal. Za pometat mostu preko drine boste dobri.

  • roman je rekel/-la:

    Hvala Bogu,da je juga crknila