7. maj, 2010 | Igor Bizjan

Čas brez duše

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

… Ko to vidim, me od ust do bruhanja napolni vzdigujoči gnus nad samim sabo: Lažnivec!
Umazanec! Strahopetec! Hinavec!
Kaj ni razlika med tem, da daješ, in tem, da se odpoveš? Ni dajanje vrednejše, lepše? Daje pa lahko le, kdor ima, kdor si je nabral, ustvaril.

Taras Kermauner: Navzkrižna srečavanja

.
Spet sem ogrožen, ogrožen v glavi, v srčiki duše, v prostoru, kjer je vsak sam gol pred ogledalom drugih, od katerih je odvisen, čeprav je njihova duša bebasta, kot bi rekel sloviti W. G.

Ranjen v dušo (kot pojejo popevkarji) sanjam v natrganih kadrih, kri in sperma sta se mi po sladostrastnem večeru z mično, lepo zaobljeno neznanko premešala v opominjajoč izliv. K zdravniku ne grem zaradi občutka, da so ljudje v belem samo trgovski potniki farmacevtskih gigantov, ki podeljujejo obsodbe smrtnega strahu in panike. Potem se vročičen, napol zbujen zagledam v nalomljene konture našega sivega vsakdana.

V zadnjem času se mi je zgodilo kup neprijetnosti z ljudmi in institucijami, ki sem jim pomagal po svojih najboljših močeh. Preobčutljiv sem, v žaru razigranosti, v žaru živosti in vzhičenosti nad drobnimi radostmi vsakdanjega življenja sem po otroško zaupljiv in odprt, ljudje zaslutijo mehko vsebino, ponavadi skrito pod ostrim nastopom in izbranim govorjenjem, in začnejo name nezavedno polagati in projicirati svoje skrite, zamolčane strahove in zoprne umazanosti.

V teh ubožnih, sleparskih časih, ko so brezvestni tajkuni, s pomočjo leve in desne politične opcije, oropali stoletno srebrnino delavskega razreda, je boj malega človeka za mizerno preživetje postal surov in brezobziren. Prišli smo tako daleč, da so ljudje za nekaj sto evrov sposobni brutalno napasti sodelavca, ki jim je fizično in finančno pomagal pri projektu, sodelujočim mladincem pa ne privoščijo osvežilne pijače. V malem mestecu veljajo skrita nenapisana pravila, ki se jih vsi držijo. Čeprav se na tihem sovražijo, se ob srečanjih nasmihajo in normalno pogovarjajo, za hrbtom pa neusmiljeno opravljajo in razširjajo umazane laži. Sam sem izbral alternativno taktiko medosebnih odnosov – če me kdo razočara, me neupravičeno kleveta in žali, se z njim ne pogovarjam več, z njim ne izmenjujem nobene energije, skratka ne občujem več. Počasi in zanesljivo bom ostal brez socialne mreže. Sredi ljudi popolnoma sam sem na stara leta postal avtističen čudak, vaški posebnež, ki sam sebi v razmršeno brado momlja nerazumljive besede o ljubezni in poštenosti, sredi trga plitkih dobrin in rumenih vesti. Bolj ko brskam po sebi in se izgubljam v krožnih samoanalizah, manj objektiven sem. Razkošje sveta se mi izmika, besede kot hreščeče prazne kepe padajo v nevrozo. Če bi ostal brez duhovnih vodnikov, ki me molče spremljajo v knjigah, bi se mi počasi in brez vzhičenja skegljalo.

V razmaku nekaj mesecev, sta pred dvema letoma, umrla velika ustvarjalca, moja duhovna očeta, Janez Rugelj in Taras Kermauner, ki sta za seboj pustila velikanski človeški in knjižni opus ter velik pečat pri sodobnikih z osebno karizmo. Rugelj, garač in provokator, me je naučil, da se iz bede zasvojenosti v ustvarjalno življenje lahko prebijemo samo prek nadomestitve kasete zasvojenosti z učenjem, branjem, pisanjem in premagovanjem telesne lenobe. Po njegovem vzoru sem v Piranu prek društva Obzorje začel opozarjati mladce in njihove starše, da niso frajerji, če so vsak dan pijani, visenje po zakotnih beznicah pripelje v alkoholizem, ki ima katastrofalne posledice za življenje in delo. Prekomerno pitje otopi duha in telo, s časom postane človek karikatura in senca mladostnih možnosti. Tudi sam sem bil na robu prepada, pa se z naporom iz neustvarjalne nevroze počasi prebijam v svetlobo refleksije s pomočjo športa in pisanja, zapustil sem pijansko druščino za ceno treznosti in spremembe življenjskega stila. Samota, v katero sem padel, je bila neprijetna, trezen se je nesmiselno klatiti po gostilnah in motiti dobro uhojene obiskovalce. Če si v družbi pravih moških, moraš piti, ne spodobi se moralizirati, saj nisi njihova žena.

Taras se mi je zalegel v dušo že pri dvajsetih. Prebral sem večino njegovih knjig in esejev, privlačilo me je neusmiljeno obračunavanje s sabo in sopotniki, vedno je iskal neuhojene poti mišljenja, ne meneč se za igrano vljudnost. Zakaj se je umaknil v osamo, daleč od oči javnosti, najbrž nikoli ne bomo izvedeli, a pred utopitvijo v morskem prostranstvu je s svetlobno besedo nastopil kot meteor in vešče, poznavalsko zbistril slovensko intelektualno mlakužo.

Vsak pokončni mislec je zagrenjen in osamljen, gabi se mu politikantko besedičenje, vedno mora ostati neusmiljen kritik družbenih razmerij in napuha osebne zgodbe. Smrt se ne meni za trepetanje živih, ubira svoja čudna, iracionalna pota. Tarasov večni dvom, paleta učiteljev, jih je izsesal in odvrgel, so odsev starih dobrih časov, ko je bil boj za bistro besedo v središču zanimanja, intelektualna nasprotovanja in polemike pa gonilo družbenega napredka. Danes so vse velike, človeške, bivanjske stiske varno spravljene v brezdušno zaprte kroge univerz in akademij, literarna scena pa je postala sinonim za izpolnjevanje obrazcev za štipendije in proračunska korita. Tržni mehanizmi so zavladali povsod, v boju za nagrade so ideje in metafore izgubile svetlobo in globino, vse se ocenjuje, vse se da stisniti v pregledne sheme in natančne predale. Taras je večkrat poudaril, da se boji nagrad, saj so znak, da je začel popuščati pri etičnem imperativu. Pisanje mora ostati zaveznik tišine in resnice, v besedah se razgalja piščev boj za čist zrak, za rezko besedo, ki razpira in osvobaja, onstran tržnega vsakdana in manipulacij.

Sedim v polmraku sobe. Kam naprej? Je vredno boriti se z institucijami, ki so rigidne že od ustanovitve, saj so narejene za potrebe večine. Končal sem desetletno vodenje odprtih večerov, kamor je vsakdo lahko prišel in povedal, kaj mu leži na duši. Odprto skupino za samopomoč, za ljudi v duševni stiski, sem želel popestriti z emotivnimi prigodami iz življenja slehernika, ki so metaforično obarvane ali pa tudi ne. Ko sem predal organizacijo mestni knjižnici, so se robovi naših srečevanj zmehčali, resnicoljubnost je zvodenela, besede so pristale v naročju dolgočasnega branja. Ostal je zbornik, kamor smo se avtorji zatekli pred surovostjo vsakdanjega življenja v bolj ali manj posrečene metafore, podprte s patetiko morja, sonca in lepih besed. Kjer ni močnih, zavezujočih čustev, ki razburjajo in obtožujejo malomeščansko hinavščino in sprenevedanje, se rodi klasičen, duhamoren literarni večer, ki krepi piščev nabuhli ego in ustvarja iluzijo bratstva in enotnosti v pristanišču besed.
Hvala bogu, na prašnih cestah sveta je dovolj obstrancev, vaških posebnežev, ljudi z duševnimi motnjami, ki ti brez ovinkov povedo, kam gre ta svet in kakšni res so časi …

Igor Bizjan

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
30 x komentirano
  • NoMercy je rekel/-la:

    a kdo že organizira masovne samomore s pomočjo drug drugemu ?

  • jurij je rekel/-la:

    ali pa skupino za pomoč pri zmernem in odgovornem pitju?

    sicer iskrena izpoved, ampak samo svetobolje in tragedija… kje je humor? časi so smešni :D

  • konec je rekel/-la:

    ali na kratko : svet postaja vedno bolj temen, južnjaški, maščevalen, neracionalen, nagonski………….ko bodo ti dobili vse izvode oblasti (in moči) tudi v razvitem, demokratičnem svetu bo KONEC.

  • Neja je rekel/-la:

    “Počasi in zanesljivo bom ostal brez socialne mreže…..” Pa ne, da so te že vsi ljudje razočarali ali vsevedno napoveduješ, da te bodo? Depresivna razbranost? Samopomilovanje? Samopromocija?Nesrečna zaljubljenost? Abstinenčna kriza? Sam si odgovoren za svoje življenje, sam kreiraš odnose. Pretirano “prežvekovanje” tega, kaj vse si dobrega naredil /svet pa tako nehvaležen/ in na splošno pretirano ukvarjanje s samim seboj, ti ne bo prineslo olajšanja.
    Oprosti, morda se imaš samo za velikega, pokončnega misleca in si moral to mnenje zapakirati v število balastnih besed?

    • IGOR BIZJAN je rekel/-la:

      Neja, moja neiztrohnjena, neskončna ljubezen, jaz pišem literaturo…

    • Neja je rekel/-la:

      Še enkrat, oprosti, jaz, nevednica, sem se zmotila, ker pišeš literaturo tako, da govori protagonist v prvi osebi…

    • Neja je rekel/-la:

      Še enkrat sem v miru prebrala, kar si napisal. Se naj osredotočim na zapis kot literarni izdelek ali nate, ki to /z veliko verjetnostjo?/ sam doživljaš? Se bom na to drugo.
      Lahko se z vsebino strinjam, vendar samo v smislu impresije trenutka ali dneva , nikakor pa ne kot trajanje, kot časovno obdobje, kot čas /beri: kot ljudje/ brez duše.
      Svet ni pravičen, s tem dejstvom se mora človek sprijazniti, a ne? Iskrenih, dobronamernih ljudi pa ni tako malo, kot razlagaš. Tudi zdravnikov, ki jih iskreno skrbi za človekovo telo in dušo in se trudijo pomagati, je še veliko. Kako te je učil tvoj vzornik? Kakšne obrambne mehanizme uporabljamo? Ali jih kaj vidiš v svojem zapisu?Posploševanje? Drobljenje?…Morda se giblješ v napačnem okolju? Že sam ugotavljaš, da si preobčutljiv, tudi lahko neobjektiven. So temni odtenki in samopomilovanje gonilna sila za pisanje? Jim morda zato celo gojiš?
      Akcija, dragi moj, košarka, hribi, druženje s sončnimi ljudmi. Pomoč drugim brez pričakovanja, da boš za to kaj posebnega dobil /hvaležnost, priznanje, spoštovanje…/ Saj je lepo dajati, kot si na začetku napisal, pa ne samo materialnih dobrin. In dobro se prej ko slej vrne v svoji podobi. Te pozdravlja tvoja, ki še ne trohni.
      No, vseeno je , da take misli in doživljanje zliješ na papir,

    • Neja je rekel/-la:

      Napaka: PS: Vseeno je dobro, da take misli zliješ na papir. Kot prevencija.

  • Naianaia je rekel/-la:

    Zakaj pa ne, Neja? Literatura je žlahtna predvsem v prvi osebi.
    Igor,včasih tudi sama pogrešam dolge pogovore v noč.Ampak se mi zdi,da nekateri to le še prakticirajo, mi, ki se nam zdi, da smo že toliko tega povedali, pa moramo priznati, da se nam preprosto ne da več. Jutri bo nov dan, danes pa je jutrišnji včeraj…

  • Hedda je rekel/-la:

    Taras…. tudi moja najsvetlejša točka, iskalec in intelektualec par excellence.

    Ne, ne bomo ubupali! Tudi v najbrezobzirnejših časih in nagravžni plehkosti vsakdanjega življenja sveti lučka, svetloba Umetnosti.

    Ne pogrešam dolgih pogovorov; najžlahtnejši je miselni dialog z avtorjem knjige, kompozicije, likovne stvaritve. Dokler bom imela vse to, bom srečna.

    • Mimi je rekel/-la:

      Lep komentar.
      Še dodam: najžlahtnejši je lahko tudi dialog s svojim (notranjim) *Bogom*.
      Sploh če si si izbral *samotarstvo* (in NE osamljenosti!).

      (I.B.); “… Vsak pokončni mislec je zagrenjen in osamljen..”
      japajade!
      Pokončni mislec NI NIKOLI zagrenjen, ker je pokončen. :)
      Torej je nase prevzel odgovornost, zato bi bil tudi neumen (slepa ulica), če bi bil zagrenjen. Predvsem bi bil v neskladju s sabo (ker očitno hoče bit pokončen in s tem ravno to ni).

      Izbereš si svojo pot in potem ne jamraš. … ok, res je, da včasih povedana dejstva takorekoč, pač razne situacije, lahko, ko so povedane, izpadejo kot da je človek v nekako žrtveni vlogi, vendar ne ko tudi sam jamra. Kot žrtev te bomo (eventuelno) videli drugi, ne s tem, ko to poudarjaš.

      Če plavaš in se dušiš, VIDIM, da se dušiš (samo ti recimo ne morem pomagati, ker tudi sam ne znam plavati), ampak nesmiselno je, da me ti -med svojim napornim plavanjem- prepričuješ, kako naporno plavaš. Raje usmeri energijo in moč v plavanje. :)

  • Mimi je rekel/-la:

    … sicer lep zapis, v bistvu, lepo je prebrati tudi kaj takšnega, bolj osebnoizpovednega. :)
    Ampak pač: malo (samo)refleksije tudi ne škodi, ogledala tako niso odveč (čeprav so včasih popačena in se potem jezimo nad ogledalom :)).

    Naslov se mi zdi na nek način *scrkljan*, nekako poetičen zaradi same poetičnosti… Meni se zdi (osebno), da je ravno čas duše, ker se mora nekako transformirati - in to se, *žal*, najraje v krizi.
    Modri Kitajci so rekli, hvalaBogu, da živim v *pestrih časih* (nekaj takšnega), Rusi pa so znani po svoji *ruski duši*, ki se je kalila ravno v najekstremnejših pogojih.
    Tako da ne sprejmem postavke: čas brez duše.
    Je tudi vzvišeno, poleg tega pa je čas čisto osebno doživetje. :)

  • Hedda je rekel/-la:

    Bravo, Mimi!!!

  • IGOR BIZJAN je rekel/-la:

    Pišcev ego, stanje duha v katerem se je v času zapisanega nahajal, včasih nima nobene zveze z podpisanim imenom na koncu članka kolumne, kratke zgodbe ali pesemskega zapisa..ker pa kaže, da je bil pod članek podpisani v času pisanja v srednje močni depresiji, ki pa po vsej verjetnosti ni bila zdravniško obdelana, bi priporočal bralcem, če se kdaj znajdejo v podobnem stanju nekaj nasvetov:
    Zmanjšati vnos kalorične hrane, jedi, ki vsebubujejo bele smrti, sladkor, sol, moko.. Proti depresiji se priporoča tudi čiščenje z pitjem naravnih sokov in telesna aktivnost, ki jo v času krize zmorete, lažji sprehod, tek, aerobne vaje..meditacija - vsedete se na stol, dlani daste pod pazduho in se poskušate umiriti, poslušajte dihanje, ,vdih, izdih, misli, ki se vseskozi prerivajo in motijo zbranost duha, naj odtečejo koz reka kot slap.. boleče misli ne stiskajte k sebi, ampak jih spustite in odtekle bodo kot reka spomina..Srečno pot pri samospoznavanu, bolečina je del ustvarjalnega življenja, ni se je potrebno bati, tu je vseskozi prisotna kot ljubezen, kot sanje ki bledijo v svetlobi trenutka…

    • Neja je rekel/-la:

      Igor, nisem te čisto razumela, in sicer zaradi tega stavka /oziroma besedice “po vsej verjetnosti”/: ..da je bil pod članek podpisani v času pisanja v srednje močni depresiji, ki pa po vsej verjetnosti ni bila zdravniško obdelana….Je bila obdelana ali ne? To pa bi že moral vedeti. Ali si samo hotel reči, da ti zdravniki niso dovolj pomagali?

    • IGOR BIZJAN je rekel/-la:

      Preko društva Obzorje iz Pirana že petnajsto leto brezplačno svetujem ljudem v duševni stiski. Če kogarkoli, zanima, karkoli, lahko vsak delavnik med 10-12 uro pokliče na tel. številko 041 954 769

    • šifra je rekel/-la:

      …uf…:)))

    • Mimi je rekel/-la:

      a da se boste skupaj utapljali? >;)

  • bine bone je rekel/-la:

    Tako. Je še kje kdo, ki ne ve, da je vsa družba bolna? He, ali imamo čas se ukvarjat s propadom človeštva? tako pa so že razmišljali vsi misleci skozi vso človeško zgodovino. Posamezniki pa so spoznal to bolezen. To so bili - Diogen, Kopernik in Proudhon. Mater kugo so rešil tako, da se je folk začel umivat. Notranje bolezni pa premagamo tako, da ozdravimo svojo notranjost. Ampak glavni vir zla je bolno gospodarstvo… Naprej pa se mi ne da. Nima smisla.

    • Mimi je rekel/-la:

      Seveda. Zdrav duh v zdravem telesu. :)

      a je začaran krog v bistvu, sicer pa ravno obratno: glavni vir zla je bolna družba –> potem vse ostalo.
      Glavni vir zla je pravzaprav POHLEP, požrešnost, največji in najtrdovratnejši greh, ker vodi v vse ostale.
      Želeti imeti več od več. Več od vsega kar je. To pa ni možno.
      Treba je zdravit temeljito in individualno, torej vsak pri sebi. Sliši se puhlica, a je pa resnica.
      In če depresivci rešujejo in zdravijo depresivce in ostalo kar dogaja, imamo takšno kot imamo.
      Vsak dalje potem svoje filme projicira (to vem, ker tud sama delam z ljudmi in sem delala v več okoljih pa to spremljala na licu mesta) in slab oz. iz lastnih projekcij in filmov podan nasvet lahko naredi mnogo škode.
      Do neke mere se strinjam, da lahko seveda pri zdravljenju zelo dobro pomagajo ozdravljeni oz. tisti, ki so to tudi sami predelali, pozdravili, vendar naj bolan ne zdravi, v bistvu.
      Skratka: vsak je mojster za vse, vsak je odkril toplo vodo in jo hoče zdaj prodati in preprodati drugim…
      Folk štarta od drugih, namesto pri sebi in od sebe; nekaj zunaj mene se naj spremeni. Nekaj zunaj mene je krivo, da se imam slabo. Kot da lahko vplivam(o) na kogarkoli razen nase. :)

  • nemesis je rekel/-la:

    Narava bo poskrbela za temeljito očiščenje.