Vest

Predsednik države Danilo Türk je v sobotnem govoru na proslavi ob 65. obletnici zmage nad nacifašizmom, še posebej izpostavil problematiko povojnih pobojev in zgodovinopisja. “Toda ravno zaradi neizbrisljive zgodovinske veličine narodnoosvobodilnega boja si nihče, ki jo zares spoštuje in priznava, ne zatiska oči pred političnimi napakami in nasilnimi dejanji, ki so se v preteklosti zgodila, žal tudi v imenu osvobodilnega boja”. In od takrat naprej noben poslušalec na Prešernovem trgu ni več tako močno ploskal. Po mojem mnenju na prireditvi v čast borcem, ki so umirali za svobodno Slovenijo tako govorenje gotovo ni primerno. Kaj so počeli komunisti po koncu vojne je druga tema in spada na kakšen drug dogodek. V polurnem govoru si lahko med poslušalci slišal čedalje večje neodobravanje. V nekem trenutku se je zdelo celo kot da Türk bolj obtožuje borce, kot pa jim izreka zahvalo za osvoboditev Slovenije izpod okupatorjev. Osmi maj predstavlja poraz nacističnih in fašističnih sil in ne dan povojnih pobojev. Čisto drugačno vzdušje pa je nastalo, ko je mikrofon prevzel Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. V kratkem govoru je poudaril pomembnost človekovih pravic, solidarnosti in miru, hkrati pa izpostavil pomembno vlogo partizanov v drugi svetovni vojni. Govoril je o bojih pomembnih za osvoboditev in priznanju partizanstva v tujini. Imel je govor, ki je bil po mojem mnenju primeren za tako priložnosti, in z mano so se strinjali tudi poslušalci, ki so govor nagradili z dolgim aplavzom. Če so bili povojni poboji za predsednika lansko leto ob dnevu žena drugo razredna tema, zakaj so bili v soboto tako pomembni? “Danes sem tu zaradi prvorazredne teme, zato o drugorazrednih temah ne bom govoril,” je lani (zakaj ne tudi letos?) ob dnevu žena na vprašanja o Hudi jami povedal Türk. Če so se mu takrat zdele drugorazredna tema politične manipulacije okrog povojnih pobojev, zakaj je politično izrabil priliko in povojne poboje omenil v govoru partizanskim borcem in borkam? Pred samimi pripadniki partizanov je tako govorjenje skoraj žalitev. Dogodki po drugi svetovni vojni z osvoboditvijo izpod nacifašizma nimajo nič skupnega.

V Sloveniji se celo mladi še zmeraj obremenjujejo s pripadnostjo partizanom ali domobrancem. Zagotovo so se tudi v drugih državah dogajale podobne stvari, vendar se zdi, kot da te ločujejo le nas. Vojna je posebno stanje, še v nobeni vojni se človekove pravice niso spoštovale. Mi, ki nismo bili prisotni, ne moremo kar vsevprek govoriti in soditi. Kot je poudaril Janez Stanovnik je maščevanje najhujša posledica vojne. Ljudje so bili po vojni jezni, domobranec je nekomu ubil sina, partizan drugemu hčer, nacisti cele vasi … Ljudje so se maščevali kakor so vedeli in znali. Nikakor ne opravičujem povojnih pobojev, ne moremo pa partizanov povezovati samo s temi dogodki. Prav gotovo niso vsi pratizani in komunisti sodelovali pri zločinih. Partizanom bi morali vsi priznati zasluge za osvoboditev Slovenije, in kot je rekel Türk “izraziti privržnost resnici. Narodnoosvobodilni boj je bil v svojem junaštvu in svoji tragični zapletenosti največje dejanje v zgodovini slovenskega naroda”. Prav tako pa bi morali vsi priznati in ostro obsojati revolucionarne povojne poboje in odgovornost komunistične partije. Mogoče je prepozno, da bi iskali krivce, zagotovo pa bi jih morali poznati. Tako bi končno lahko na nekoga kazali s prstom, ne pa da vsi obtožujejo vse po vrsti. Poboje lahko le obsodimo, sprejmemo v našo zgodovino in žrtve pustimo “počivati v miru”. Predsednik Türk je izpostavil tudi, da je slovenski narod med drugo svetovno vojno sodeloval na pravični strani in zmaga te strani je našemu narodu zagotovila pravico do obstoja in dostojanstva. Dejstvo je, da bi brez partizanskega odpora in borcev NOB danes v Sloveniji po vsej verjetnosti govorili nemško ali italijansko. Kolaboracionisti lahko trdijo, da so se okupatorjem pridužili zaradi upora proti komunizmu, vendar njihove izdaje slovenskega naroda to ne more upravičiti. Če bi hoteli boj proti komunizmu, bi organizirali lastne čete in se uprli tako komunizmu kot nacizmu in fašizmu. Ljudje morajo nehati lagati in tako partizani kot domobranci se morajo soočiti s svojimi dejanji, dobrimi in slabimi. Kje vidimo potrebo, da se več kot šestdeset let po koncu druge svetovne vojne Slovenci še zmeraj delimo na partizane in domobrance? Ne dopuščamo in ne priznamo napak svojega “pola”. Še mladi se opredeljujejo za partizane, čeprav se je vojna dogajala kar nekaj let pred njihovim rojstvom. Odličen primer je moja babica, zagreta partizanka, ki vsakega fanta, ki ga pripeljem domov, najprej vpraša na kateri strani je. Kot da smo še zmeraj v stanju vojne in se moraš opredeliti za neko stran. Vendar ljudi, ki so v vojni sodelovali lahko razumeš, strahot in krivic ne bodo nikoli pozabili. Prav tako so med vojno pripadali različnim stranem in to stran bodo zagovarjali do smrti. Mladi pa v vojne zadeve niso čustveno vpleteni in zatorej nimamo nikakršnega razloga za brezdokazno obsojanje in vrednotenje.
Zgodovino bi morali napisati takšno kot je bila, brez olepšavanja in brez favoriziranja enih ali drugih. Vendar to še lep čas ne bo mogoče (če sploh kdaj bo), vsaj dokler ne bodo vsi udeleženci druge svetovne vojne in štiri zaznamovane generacije za njimi pokopane. Bomo kdaj svojim otrokom nehali praviti zgodbice o dobrih partizanih in slabih domobrancih (ali ravno obratno) in jim tako že v otroštvu oblikovati mnenje?
Od nenehnih debat in prerekanj o dogajanju po drugi svetovni vojni pridobijo le politiki. Pred vsakimi volitvami se razprave ponovno odprejo, več ali manj se ve, kateri politik je na kateri strani in na ta način si pridobivajo volilce. Kdo ve, kaj je hotel predsednik države doseči z omembo pobojev na proslavi.
Ni mogoče čas, da to pustimo za sabo ali vsaj ne dovolimo, da nas to ločuje. Iz zgodovine bi se morali kaj naučiti in jo spoštovati, ne pa da se zaradi nje kregamo še nadaljnih sedemdeset let. Osredotočiti se moramo na pomembnejše dogodke in vse krize, ki nas obdajajo. To je pomembno za našo prihodnost, preteklost je že za nami. Predsednik države pa bi se v prihodnosti moral naučiti, kaj je kdaj “drugorazredna” tema.

Špela Dolenc