Vest

V Ljubljani je neverjetno število gradbišč. Vsi se sprašujejo, kako bo župan izpeljal svoje projekte. A hkrati s ponosom čakajo na novo podobo glavnega mesta, ki ga bo Janković temeljito spremenil. Ne glede na to, kako se bo vse skupaj končalo. Ampak s tem se bomo najverjetneje ukvarjali po volitvah, na katerih, kot kaže, ne bo imel enakovrednega tekmeca.

Kljub desetini gradbišč eno vendarle izstopa. Ne le zaradi velikosti in cene. Športni center Stožice ima simbolno vrednost. Stadion so si mnogi Ljubljančani že dolgo želeli. Za povrh skorajda nihče več ni verjel, da ga bo kdo sploh lahko zgradil. Da je to sploh mogoče. Zdaj je jasno zakaj. Država za to nima nobenega interesa. Mesto ni ravno najbogatejše. Kompleks pa stane toliko denarja, da tudi partnerstvo z zasebniki ne zagotavlja lahkotnega financiranja, če sploh. Za povrh se glas javnosti v Sloveniji kaj hitro obrne proti tistim, ki poskušajo kaj narediti. Pred leti smo tako ves čas poslušali jadikovanja nad tem, da nihče nima toliko poguma, da bi se lotil gradnje stadiona. Danes glas, ki ga prenašajo mediji, sporoča praktično samo to, da stadiona ne potrebujemo, da je predrag, da bi bilo skratka bolje, če se mesto za to naložbo ne bi odločilo.

Saj bi itak Pečečnik prenovil bežigrajski stadion, to je argument, ki ga je slišati vedno bolj pogosto. Prostodušnost preseneča. Dveh velikih stadionov Ljubljana najbrž res ne potrebuje. A Pečečnik najverjetneje nikoli ne bo prenovil stadiona za Bežigradom. Vsekakor pa se to ne bo zgodilo kmalu. Zdi se, kot da bi bilo čakanje na Pečečnika pravzaprav dobra pot, da bi Ljubljana še dolgo ostala brez stadiona. Sam sicer na tovrstni športni kompleks nisem prav nič čustveno navezan. Vendar je treba priznati, da je bila Jankovićeva odločitev, da gradi Stožice kljub Pečečnikovim načrtom, pravilna. V nasprotnem primeru, ene svojih najbolj izpostavljenih predvolilnih obljub enostavno ne bi mogel uresničiti. Nasprotniki bodo rekli, da potem tudi ne bi mogel zaiti v težave in skupaj z njim bi se težavam izognila tudi Ljubljana.

Morda, ampak županov in županj, ki so tako razumeli svoje vodenje glavnega mesta, je bilo v preteklosti dovolj. Nobenega se prebivalci Ljubljane ne spominjajo s pretirano naklonjenostjo. Predvsem pa za nobenim ni ostalo prav veliko, kar bi si zapomnili. Če so bili Jankovićevi predhodniki znameniti po tem, da se mestu njihovo županjevanje ne pozna, je Jankovićev mandat zaznamovala hiperaktivnost, ki bo prinesla tako veliko sprememb, da je za mnoge že samo to preveč moteče. Hkrati množica projektov seveda prinaša tudi spopade z interesnimi skupinami, ki jih ti projekti prizadevajo. Ti so toliko ostrejši, ker javni dialog ni ravno odlika Jankovićeve politike. Nasprotno, videti je, da ga Janković razume kot oviro razvoja. Kar za politike običajno ne bi smela biti ravno najboljša popotnica.

Stožice bodo? To je že nekaj časa veliko vprašanje, čeprav v resnici nihče ne verjame, da bi lahko projekt ostal nedokončan. Janković je, kljub zamudam pri delih na strehi športne dvorane, prepričan, da bo športni center dokončan 30. junija. No, zdaj je že jasno, da Janković pri svojih načrtih ne bo deležen nikakršne pomoči. Prej obratno. Ministrstvo za finance je po hitrem postopku zavrnilo predlog ministrstva za šolstvo in šport, da bi država iz proračunske rezerve vzela 20 milijonov evrov za sofinanciranje projekta športnega parka Stožice. Odločitev je v času krize pričakovana. Čeprav je hkrati tudi presenetljiva. Da država ne najde sredstev za sofinanciranje, dvajset milijonov je za tako velik kompleks pravzaprav zelo malo denarja, je vsekakor nenavadno. Konec koncev ne gre samo za mestni športni center. Pa tudi, če bi bilo tako, ne bi bilo državno sofinanciranje prav nič bogokletno. A pomoč “Jankoviću”, tudi kadar gre za javni interes, je v zadnjih dveh letih postala sporna sama po sebi.

Kar pa njegovih dobrih obetov za drugi mandat očitno ne ogroža. Več kot 20.000 ljudi je prišlo gledat gradbišče v Stožicah, ko so jih za nekaj ur spustili med stroje. In prav nič razočarani niso bili videti. To pa ne velja samo za stadion. Jankovićevi kritiki težko slišijo realne ocene. Razburja jih tako rekoč vse. Most pri Cukrarni, ki je načrtovan že desetletja, pravzaprav vsi mostovi, ki jih je menda preveč, čeprav je jasno, kako pomembni so mostovi za življenje vsakega mesta, plaža na Bregu, ki se je vsi veselijo, urejeni vrtički, kljub temu, da so šli prej vsem na živce … Kot da Jankovićevi nasprotniki v silni vnemi, kako pokazati na njegovo neprimernost, streljajo vsevprek. Pri tem seveda bolj malo zadenejo. In tudi zaradi tega, ker kritika pogosto ni videti ravno razumna, ima Janković pred lokalnimi volitvami na stavnicah veliko prednost.

Kljub temu, da bo za seboj nedvomno pustil pečat, ostaja na mestu najpomembnejše vprašanje; ali pelje Janković Ljubljano v načrtovani stečaj? Vprašanje je zoprno, a zdi se, da se bo z njim najbolj intenzivno ukvarjal prav Janković v svojem drugem mandatu.

Jani Sever