Vest

Društvo YHD je s slovensko nogometno reprezentanco vzpostavilo sodelovanje za promocijo osebne asistence in neodvisnega življenja.

V ponedeljek, 10. maja 2010 sva s sinom Kevinom doživela novo izkušnjo, ko naju je obiskal slovenski nogometni reprezentant Mirnes Šišič. Izkušnja je bila posebna v tem smislu, da se je Mirnes preizkusil v vlogi mojega osebnega asistenta. Že takoj ob njegovem prihodu sem bila prijetno presenečena. Obrnil se je direktno name in se začel pogovarjati z mano. Pozdravil je vse navzoče, na moje presenečenje pa se ni pogovarjal o meni z njimi, kar se mi pravzaprav velikokrat zgodi. To srečanje sem doživela na tak način, kot da je prišel na razgovor nov kandidat za osebnega asistenta. Na moje presenečanje se je gospod Mirnes zelo vživel v svojo novo vlogo. Na kratko sem mu razložila, kaj je osebna asistenca. Povedala sem mu nekaj navodil, kako naj mi pomaga, da se lahko odpravimo na Kevinov trening nogometa. Ker so nas na Kevinovi šoli že čakali otroci, s katerimi Kevin trenira nogomet, smo se kar hitro odpravili tja. Ko me je Mirnes spremljal na tak način, da je potiskal voziček, sama pa sem mu povedala, kam naj gremo, sem imela občutek, kot da me vodi nekdo, ki je pri meni asistent že zelo dolgo časa. Počutila sem se varno in sproščeno. Šele po poti sem mu razložila, da tudi ne vidim. Imela sem občutek, da je tudi to informacijo sprejel na tak način, da pri meni ni vzbujal pomilovanja. Čisto normalno sva klepetala dalje. Nisem imela občutka, da bi bil zaradi mojega hendikepa šokiran tudi sam. Pogovarjala sva se o temu, da je sicer naporno, ko ne vidiš in moraš biti veliko bolj zbran, da lahko opraviš isto opravilo. Imela sem občutek, da me razume. Opazila sem, da mi je povedal kar nekaj informacij, ki jih sicer bežno dobimo z vidom. To mi je potrdilo občutek, da se zelo trudi v svoji novi vlogi. Pot od doma do šole je zelo hitro minila. Dogovorila sva se, da bo otrokom pokazal nekaj svojega nogometnega znanja in jim povedal kaj iz svojega poklicnega življenja. Otroci so bili navdušeni nad obiskom in so Kevina spraševali, v kakšnem odnosu sem z njim. Kevin jim je razložil, da je prišel v vlogi mojega osebnega asistenta. Navajeni so, da pripeljem Kevina s pomočjo osebnih asistentov. Ko mi je Kevin to pripovadoval, sem imela občutek, da je bila to pravzaprav tudi za otroke in njihovega trenerja zelo lepa izkušnja. Vesela sem bila, da smo jim to lahko omogočili in prevel me je občutek, da lahko svoj hendikep jemljem kot priložnost za nove izkušnje, ki bogatijo moje življenje in življenja mojih bližnjih.

Ko sva se z Mirnesom vrnila domov, sva se pogovarjala o mojem načinu življenja in vlogi osebne asistence pri tem. Imela sem občutek, da me resnično posluša in razume način življenja, za katerega sem se odločila. Po koncu svojega treninga se je domov vrnil tudi Kevin. Mirnesu je razložil svoj pogled na moj hendikep. Povedal je, da ga zelo moti, če mu kdorkoli reče, da je priden, če kaj pomaga meni oziroma me kam pelje. Razložil mu je, da ima svoje hobije, svoj Zoo Bločice, ki so mu zelo pomembni. V te dejavnosti vlaga veliko truda in tukaj je ponosen, če ga kdo pohvali, ko opazi njegovo delo. Moj hendikep zanj pomeni okoliščino, s katero živimo. Kljub temu pa vsak od naju opravlja svoje vloge in se trudi biti uspešen pri svojem delu. Kevin ne mara pomilovanja, sploh pa ne na tak način, da mu kdorkoli reča, da je priden, ko kaj pomaga meni. Povedal je, da mi pomaga toliko, kot želi sam. »Moja mami ima osebno asistenco, da lahko dela tisto, kar želi, pa sama vendar zaradi slepote ali oviranosti pri gibanju ne more. Delati zna veliko stvari in na to sem ponosen.«

Katrin Modic

YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Elena Pečarič