Vest

Politično jasno angažirana cerkev je nekaj česar smo se v zadnjih letih praktično odvadili. Arbitražni sporazum je njeno delovanje vrnil v samo središče dnevne in tudi strankarske politike. Za povrh se je to zgodilo ob nasprotovanju stališčem samega papeža. A učinek je bil dosežen.

Član Komisije Pravičnost in mir Ivan Kukar v torek ni le razlagal papeža, pravzaprav mu je naravnost nasprotoval. Njegova razlaga papeževih besed je bila več kot enostranska. Iz njih je potegnil prav tisto, česar papež ni nikoli rekel, niti želel reči. Vatikan je arbitražni sporazum pozdravil. Še več. Ob spremljanju mednarodnih diplomatskih naporov, ki so pospeševali težka dogovarjanja med nastajanjem sporazuma, se je težko znebiti vtisa, da je bil tudi Vatikan ena od strani, ki so bile zainteresirane za to, da pride do sporazuma med Hrvaško in Slovenijo. Lanskoletna ostra izjava hrvaške škofovske konference, je bila zadnja. Hrvaška cerkev je sporazum, sicer s precej nejevolje, vendarle sprejela.

V Sloveniji zato najbrž skorajda nihče ni pričakoval, da bi se rimsko katoliška cerkev lahko postavila na stran, ki sporazumu nasprotuje. Posebej, ker se je slovenska cerkev ob lanski hrvaški izjavi vedla zgledno diplomatsko zadržano. A zgodilo se je ravno to. Izjava, ki smo jo dočakali pred referendumom je daleč od nevtralnih sporočil, ki smo se jih navadili v zadnjem desetletju. Tudi brez intervencije gospoda Kukarja je iz nje mogoče dovolj jasno razbrati na katero stran se je tokrat postavila slovenska rimsko katoliška cerkev. Vsekakor ne na stran, na kateri trdno stoji papež, niti ne na nevtralno sredino, ki bi jo od cerkve morali pričakovati v najslabšem primeru, že zaradi spodobnosti.

Potrebno je samo skupaj prebrati tri citate iz sporočila. “Pri tem opozarjamo na dejstvo, da je za Republiko Slovenijo izhod na odprto morje vitalnega pomena in ga lahko izgubi, medtem ko za Republiko Hrvaško te nevarnosti ni.” “Ko si prizadevamo za mirno sožitje in prijateljstvo med narodoma, se zavedamo, da ju bo mogoče ohraniti in razvijati le, če bo meja, ki jo je treba določiti, pravična in se zaradi nje noben narod ne bo čutil izigranega.” In še. “Volivke in volivce pa Komisija vabi, naj si oblikujejo utemeljeno in razumno stališče ter glasujejo preudarno in odgovorno za to, da bomo lahko prišli do pravične meje.” Cerkev sporoča, da sporazum ni uravnotežen. Kaj to pomeni za pravičnost, najbrž ni treba posebej razlagati.

Napaka, ki si jo je privoščil Ivan Kukar je huda. Gospod si je vzel besedo in prišel na TV ekrane z besedami, ki so sicer konsekventno sledile izjavi Komisije Pravičnost in mir. Vendar je obenem radikalno prekoračil meje dostojnosti in bil ob tem precej preveč ekspliciten. Razkril je predvsem to, da duh izjave ni v skladu z razmišljanji Benedikta XVI. Če njegovih pojasnil ne bi bilo, bi vse skupaj ostalo dovolj zakrito. Tako pa je Vatikan enostavno moral reagirati in Komisija Pravičnost in mir se je morala od Kukarjevih besed distancirati. No, ne ravno povsem. Potrdila je namreč Kukarjevo interpretacijo, da razume stališče Svetega sedeža le kot načelno podporo kakršnemu koli mirnemu reševanju mejnega problema.

Besede nekdanjega sekretarja poslanske skupine NSi Ivan Kukarja, ki so za slovensko rimsko katoliško cerkev precejšnja blamaža, so očitno imele svojo bazo tudi v vrhu slovenske rimsko katoliške cerkve. To je najbolje zaznal Janez Janša, ki pravi, da ga veseli “vsak glas, ki se zavzema za pravično mejo“, saj to pomeni: “tisti premislek, ki pretehta odločitev za to, da se glasuje proti arbitražnemu sporazumu“. Kljub zmedi je bilo sporočilo oddano. In prav lahko se zgodi, da bo ravno to prevagalo tehtnico v prid nasprotnikom sporazuma. Bi bil papež tega vesel?

Jani Sever