Vest

Usoda določenega projekta je nemalokrat odvisna od zaupanja, ki mu ga naklonijo ljudje, pogosto celo neodvisno od njegove racionalnosti in dolgoročne koristnosti.
Za Evropsko unijo, ta veliki projekt postopnega povezovanja evropskih pravnih sistemov, je zaupanje ljudi še posebno dragocena surovina. Ali je, kljub kompleksnosti sodobnih postopkov odločanja, že dosegla tisto raven preglednosti, ko se javnosti držav članic lahko zanesejo na njene vodilne institucije?

Vox populi pri nas meni, in drugod ni bistveno drugače, da je “Bruselj” odtujen in njegovi postopki neprozorni. Ena od najpogosteje omenjanih domnevanih slabosti je občutek, da je evropska administracija preveč neodporna do pritiskov evropskih industrijskih združenj oziroma multinacionalnih korporacij.

Vemo pa na drugi strani, da je priprava zakonov za 27 držav zelo kompleksen posel in da morajo zakonodajalci upoštevati vse realnosti, tako industrijske kot okoljske in politične, če naj dosežejo zastavljene cilje (med drugim, povezavo notranjega trga zaradi kvalitetnejše, cenejše, bolj zdrave proizvodnje).

Zanimivo je izvedeti, komu najbolj prisluhne evropska komisija, ko v dolgotrajnih postopkih pripravlja osnutke evropskih zakonov. “Iščemo akterje, ki so sposobni predstaviti interese prihodnosti”, je na nedavni konferenci v Bruslju dejal Kurt Vanderberghe, vodja kabineta evropskega okoljskega komisarja Janeza Potočnika. “Posamezna podjetja so precej bolje pripravljena na to nalogo kot industrijska združenja. Komisija se bo odslej pogovarjala tudi neposredno s tistimi posameznimi industrijami, ki razmišljajo o novih rešitvah, in ne bo več čakala na mnenje združenj.”

Bi bil to lahko pomemben zasuk v evropskem procesu odločanja? Da, vsekakor. Napoved je prišla iz Potočnikovega kabineta, katerega resor je močno povezan z našo skupno sposobnostjo uspešnega reševanja problemov prihodnosti, a v vsakem primeru priča o tem, da poskuša evropska komisija, soočena s trojno globalno podnebno-gospodarsko-finančno krizo, storiti več tudi na področju pridobivanja zaupanja Evropejcev in Evropejk v ustanove EU.

Pri tem ne začenja od začetka. Že pred petimi leti se je EU, ko se je soočila z nevarnim očitkom izoliranosti oziroma pomanjkanja demokratične legitimnosti, lotila obsežnega projekta prevetritve treh bistvenih točk svoje politike: povečanju preglednosti pri razdeljevanju evropskih sredstev za kmetijstvo in razvojnih skladov, krepitvi osebne integritete in neodvisnosti evropskih izvršnih ustanov in vzpostavitvi ostrejših kontrol pri zastopanju interesov (lobiranju).

Predlagano je bilo objavljanje dobitnikov sredstev, objavljanje seznamov nepravilnosti (goljufij) in odgovornih zanje, vzpostavitev medresorne etične komisije, ki bi obravnavala prekrške in predlagala kazni za prestopnike, in drugo.

Za največji zalogaj je veljala prevetritev načinov lobiranja, katere del naj bi bila obvezna registracija in prevzem etičnega kodeksa.

Po uradnih podatkih je trenutno v Bruslju okoli 15.000 lobistov (svetovalcev, odvetnikov, trgovinskih združenj, korporacij in nevladnih organizacij). Tu ima sedež tudi okoli 2600 interesnih skupin, ki zastopajo en sam konkreten interes. Podobno kot na ravni posameznih držav, le v neprimerno širšem okviru, si prizadevajo vplivati na potekajoče zakonodajne postopke. Dodati je treba še 170 veleposlaništev in več kot 200 pisarn, ki v Bruslju zastopajo specifične regionalne interese. Konglomerat skratka, katerega je težko spoznati, kaj šele nadzorovati ali pri delu – prepričevanju evropskih zakonodajalcev, da bi sprejeli to ali ono njihovo idejo – ravna etično.

Do obveznega registra lobistov se v prvem poskusu EU ni prebila, saj je bil odpor prevelik. Razlog je preprost, obvezna registracija bi pomenila dolžnost razkritja finančnega ozadja lobiranja in pristanek na etični kodeks, katerega ključne vrednote so “odprtost, poštenost in integriteta”. Ena od možnosti nadzorovanja lobistov je bila, da bi morali obvezno navesti vsoto denarja, ki so jo porabili za lobiranje za določen projekt. Iz nje bi bilo namreč mogoče sklepati, kako obsežen je interes, za katerega lobirajo.

Pri tem ni bilo vseeno, ali se dolžnost poročanja o porabljenih sredstvih za lobiranje začne šele pri vsoti med 50.000 in 100.000 evri (kar je leta 2008 predlagal parlamentarni poročevalec, in to je navsezadnje obveljalo) ali pa že pri vsoti 5.000 do 10.000 evrov, kar so tedaj zahtevali strožji udeleženci razprave.

Oktobra 2009 je evropska komisija spremenila dotedanji sistem prijavljanja porabljenih sredstev, ki je temeljil na odstotkih, in ga zamenjala z dolžnostjo predložitve finančnih podatkov glede na celotni letni promet lobistov. (Tiste skupine, ki porabijo za lobiranje pri evropskih ustanovah manj kot pol milijona evrov, so dolžne prijaviti projekte v vrednosti 50.000 evrov).

Posebna pravila so bila postavljena tudi za nevladne organizacije, od lani pa veljajo tudi za svetovalce tako imenovanih bruseljskih “think-tankov”.

Logično bi bilo, da bi prostovoljni register bruseljskih lobistov ne veljal le za evropski parlament in komisijo, temveč da bi vključil tudi lobiranje pri Svetu ministrov, ki pa je najtrši oreh zaradi metode dela tega organa , saj večino sklepov neposredni predstavniki držav članic dosežejo za zaprtimi vrati.

Vendar evropske ustanove niso navezane zgolj na lobiste. Člani Evropske komisije imajo za seboj tisoče uradnikov in svetovalcev in njihove informacije so zelo obsežne. Ministri držav članic, ki na ravneh svojih resorjev delujejo v svetu ministrov, se opirajo na ekspertize stalnih misij držav pri EU, pa še svojih ministrstev. Le parlamentarci so na slabšem pri zbiranju informacij, ki sestavljajo ozadje določenega zakonskega akta, zato lahko navedbe lobistov koristno uporabijo, ko jih primerjajo z drugimi.

»Lobiranje« ni na dobrem glasu, a je neizogibno in nevarno le, če ni natančno urejeno. Seveda lahko poslanci pridejo pod prevelik vpliv lobistov. Tega ni mogoče preprečiti, če navedb ne preverijo, ne more pa se to primeriti vsem hkrati. Zato je slab glas pogosto tudi nepravičen. Današnji evropski lobisti so praviloma strokovnjaki, ki profesionalno zastopajo interese svojih klientov in morajo veliko pokazati, če želijo, da jih kdo posluša. Konkurenca je velika in »navijanje« za neko rešitev nima možnosti za uspeh, če navedbe niso zelo dobro utemeljene. Tisti, ki sprejemajo odločitve – evroparlamentarci, Komisija, Svet – si z njimi lahko razširijo obzorje in pogledajo na probleme iz novih zornih kotov.

A vseeno, zaupanje je dobro, še boljši pa je nadzor.

Mojca Drčar Murko