Vest

V tem zadnjem tednu referendumske ‘kampanje’ bodo štafeto nagovarjanja volivcev prevzele stranke, glas strokovnjakov pa bo bolj ali manj potihnil. To je seveda slabo, saj se prav v tem zadnjem času pojavljajo ‘alternative’ sedanjemu arbitražnemu sporazumu, ki so problematične, če ne celo nevarne, in ki jih je treba nasloviti.

Za odločitev o tem, ali naj se arbitražni sporazum podpre, ali ne, je bistveno odgovoriti na dvoje vprašanj: prvič, ali gre za sporazum, ki je že v temeljih nepravičen do Slovenije; in drugič, ali je slovenska politika sposobna Slovenijo pripeljati do boljšega sporazuma? Kratek odgovor je: sporazum ni nepravičen do Slovenije, saj arbitražni tribunal, denimo, nima mandata, da Slovenijo kakor koli prikrajša za dostop do odprtega morja. Ima pa mandat, da določi njen stik z odprtim morjem. Drugič, slovenska politika, ne pozicija ne opozicija, ne dajeta konkretnih indicev, da sta sposobni nadgraditi sporazum na način, da bo bistveno bolj ugoden za Slovenijo  in da bodo slovenske ideje o ugodnejšem sporazumu dejansko sprejete pri obeh prizadetih straneh.

V zadnjih letih, vključno z referendumsko kampanjo, ni bilo javnosti predstavljeno ničesar, kar bi prepričalo, da je kje kak načrt, ki bi bil boljši od sporazuma, kot je ta, ki je na referendumskem rešetu. To velja tudi za težko pričakovane predloge iz vrst aktualne opozicije, ki obljubljajo, da bodo pripravili boljši sporazum v mesecu dni, če referendum pade. Še več, vsaj po obrisih teh predlogov sodeč (na TVS in v Delu), bi nas pravzaprav moralo skrbeti, kam bi nas taki predlogi pripeljali – k nadgradnji sporazuma ali demontaži vseh temeljev za sporazum med državama nasploh? V ospredju alternativ je namreč predlog, da naj se spor reši bolj ali manj po enem samem kriteriju: (zunanji) pravičnosti.

Za trenutek odmislimo to, da bi se s tako naravnanimi predlogi, kot jih ponujajo nasprotniki arbitražnega sporazuma, Slovenija kot država, ki se kot članica OZN zavezuje k spoštovanju mednarodnega prava, temelju stabilnih mednarodnih odnosov, s svojo ‘pravičniško logiko’ pravu v svojem konkretnem sporu s Hrvaško praktično odrekla. Odmislimo tudi to, da se mora s takšnimi ‘pravičniškimi’ idejami strinjati Hrvaška. Bolj pomembno se je vprašati, kaj nam tak ‘pravičniški’ pristop k reševanju medsebojnega spora pravzaprav sporoča? Da lahko v imenu pravičnosti vsaka država, vsak narod terja svoje mimo (vseh drugih) mednarodnopravnih pravil, pa naj stane kar hoče? Če nasprotniki arbitražnega sporazuma predlagajo zunanjo pravičnost kot izključni kriterij, potem to pomeni, da pristajamo na možnost, da lahko kdorkoli, katera koli država, zgolj na podlagi neke (kakršne koli že, tudi skonstruirane) pravičnosti uveljavlja svoje interese proti kateri koli državi. Kajti, to, kar si nekdo pod ‘pravičnostjo’ predstavlja v Sloveniji, se lahko povsem drugače razume v Italiji, na Hrvaškem, v Nemčiji, Danskem, Franciji, kjerkoli pač že. Tako razumljeno ‘pravičniško’ razmišljanje o mirnem reševanju spora, celo mimo mednarodnega prava (oziroma, kakor rečejo nasprotniki sporazuma, »zunaj mednarodnega prava«) spada v neke druge čase, v prejšnja stoletja. Mimogrede, verjamem, da je iz strokovnih razprav sedaj že jasno, kako skromen je domet načela ex aequo et bono.

Alternative, kot se trenutno ponujajo v razpravi, torej težko prepričajo, njihov kontekst, načela, iz katerih izhajajo, pa je, kot rečeno, nasploh problematičen. Drugih alternativ ni videti. Izčrpali so se vsi argumenti. Zdaj, v zadnjem tednu razprave, gre le še za to, kdo bo bolj prepričljiv, kdo bo znal bolj subtilno ‘žugati’ volivcem, kaj bo, če (ne) bo. Neverjetno. Kako podcenjevalen odnos do slovenskega volilnega telesa!

Sam se seveda ne bom šel preigravanja izida referenduma s postavljanjem če-jev, nekaj pa je vendarle treba reči.  Pri odločitvi na referendumu ne bi smelo biti vprašanje, ali si ‘naš’ ali ‘njihov’, ampak se preprosto vprašati, ali kaže verjeti politikom, da nas bodo popeljali v boljši sporazum? Menim, da prav zato, ker boljših rešitev ni in jih ni ponudila niti enomesečna kampanja, pa čeprav smo v njej okoliščine nastanka sporazuma, njegove prednosti in slabosti razgalili urbi et orbi, in ker tudi v preteklosti nobena politična opcija ni ponudila nobene, obema državama bolj sprejemljive rešitve spora, ne vidim razloga, zakaj ta sporazum zavrniti.

V primeru, da bo sporazum na referendumu vseeno zavrnjen, pa bomo vsi skupaj deležni posebnega ‘privilegija’: opazovati, ali bo nasprotnikom in celotni politiki uspelo spor rešiti po mirni poti, z vnaprej danimi garancijami, in seveda z zagotavljanjem sožitja med obema sosednjima državama in njunimi prebivalci. Nasprotniki sporazumu namreč radi dajo vedeti, da je to vsekakor njihova primarna skrb. Upam torej, da tisti politiki in t. i. moralne avtoritete, ki nasprotujejo arbitražnemu sporazumu, vedo, kaj delajo. Tu je možno biti nekoliko skeptičen. Vsi predlogi, ideje, ki jih nasprotniki ponujajo, namreč kažejo, da jim, razen želje, da dosežejo padec prav TEGA arbitražnega sporazuma, ki da je slab za Slovenijo, ni povsem jasno, kako naprej. Kako tudi naj bi jim bilo, saj se je o rešitvah treba pogovoriti tudi s Hrvaško, ki se mora z novimi predlogi strinjati. Govoriti o tem, da je ta sporazum slab, je enostavno, priti do za obe strani sprejemljivega sporazuma pa je nekaj povsem drugega. Če bi se izkazalo, da je poleg vprašljivih alternativ morebitni načrt o nadaljnji blokadi Hrvaške vse, kar intelektualnega in političnega zmorejo nasprotniki arbitražnega sporazuma, potem je treba biti jasen že danes: nam taka blokada novega (boljšega) sporazuma o rešitvi meje zagotovo ne bo prinesla.

Red. prof. dr. Zlatko Šabič
Katedra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede