Nezaupanje državljank in državljanov v politiko in ekonomijo, ki se jo vodi znotraj in zunaj projekta EU se bolj veča in širi kot nekakšna epidemija med ljudstvom posameznih nacionalnih držav. Sprašujemo se kaj se ima zgoditi v bližnji in daljni prihodnosti; bo inflacija naraščala, se bo brezposelnost še stopnjevala, so naši majhni prihranki v bankah še varni, se bodo socialne pravice zmanjševale..?
S propagando na več ravneh in preko različnih kanalov, se s pomočjo »spin-doctors« [1], oblikovalcev mnenj, poskuša ustvariti vtis, da so stvari bolj ali manj pod nadzorom in ni posebnih razlogov za skrb. Sprejeti ukrepi naj bi bili zadostni za najnujnejše in najhujše izredne primere, v bodoče pa bo potrebno zagotoviti večji nadzor javnih financ znotraj posameznih držav članic. Ukrepi, ki se predstavljajo kot rešitve samo prestavljajo probleme in so opravičilo pod krinko katero se še globlje poseganja v že skoraj docela okrnjeno »avtonomijo« nacionalnih politik, posega se v samo jedro oblikovanja in razdeljevanja proračuna oz. javnih financ. Poskus na poskus ponovne prevare; s ciljem zaslepljevanja ljudstva, potvarjanja realnosti in vzdrževanja pri življenju sistema, ki se živ razkraja.
Saj je očitno, da EU politiki ne držijo vajeti odločanja in upravljanja v svojih rokah, tavajo in se zaletavajo v temi ter mrzlično iščejo rešitve, dogovore, strategije, ki zgolj gasijo trenutne požare in vrelišča. »Varuhi stabilnosti evra« so izgubili kontrolo nad lastnim početjem, so zmedeni, izkazujejo se kot nesposobni, da bi ponudili kaj več kot možnosti, upanja, ugibanja, verjetja. So že skoraj podobni vračem, ki izvajajo rituale, da bi odgnali zle duhove. Kupujejo si čas in prelagajo reševanje strukturnih problemov, ki so pravzaprav prej ali slej morali priti na dan ter tako pokazati pravo naravo celotne EU zgodbe, utemeljene na ekonomskih interesih elit.
ECB svojo neodvisnost in avtonomnost izvaja dosledno in se ne zmeni za javni interes, ampak ga gladko ignorira in povozi, da služi finančnikom. Javni interes ji je bolj ovira pri izvajanju monetarne politike, ki gre v korist le redkim, tistim, ki posedujejo kapital. Denar bi moral biti javna dobrina! Bankirjem je takšna izjava seveda absurdna.
V obstoječem sistemu pa ima denar drugačno funkcijo, saj služi le redkim, ki ga posojajo in služijo od obresti. Več je posojil, več je zaslužka od obresti. Z večanjem zadolženosti, narašča podrejenost in odvisnost (države) dolžnika, to pa je hkrati tudi odpoved suverenosti in avtonomnosti ter vstop v prostovoljno suženjstvo. Na drugi strani pa najdemo nacionalne vlade, ki si z lahkomiselnostjo sposodijo denar, da lahko posojajo naprej. Večajo javni dolg in posojajo javni denar za reševanje privatnih ali po novem tudi bank v tujini.
Poskusite si zamisliti situacijo v kateri vas zadolžen prijatelj prosi, da si zanj izposodite denar. Čeprav ste tudi sami v dolgovih, a ste »močno solidarni«, odidete na banko po posojilo zanj. Na banki vas najprej vprašajo za garancijo posojila, a vi imate le dolgove. Vsak bančni uslužbenec bi najprej pomislil iz katere psihiatrične ustanove ste ušli, da ste sploh upali si priti na banko. Posojila seveda ne bi dobili. V primeru reševanja Grčije pa ta preprosta logika ne velja in se jo celo obrne na glavo. Čeprav imamo tudi mi dolgove, se dolg šteje kot garancija za nova posojila. Država nas preprosto zastavi, še več, zastavi in razproda, ne le naše imetje in sedanjost, ampak tudi naše zanamce ter prihodnost.
Nekateri so to že poimenovali Casinó kapitalizem, danes Grčija [2] , jutri pa… zavrtimo roulette ali vrzimo kocko in ugotovimo, kdo bo naslednji na vrsti. Prav gotovo bodo nekateri v tej igri imeli velik profit. Zato se jim seveda splača igrati igro »Kdo se boji krize?« Edino predpisano zdravilo je zmanjševanje plač in socialnih pravic, omejitev javnih izdatkov… Tisti, ki živijo od krize vedo, da bodo zaslužili v vsakem primeru.
Ne gre pozabiti, da je prva, ki je kršila parametre evro območja bila Nemčija; brez sankcij in posledic. Pri reševanju Grčije, s čimer se krši pakt stabilnosti, se zopet rešuje velike investitorje, banke Nemčije, Francije, Italije… Ne gre pozabiti, da je bivši predsednik evropske komisije (med leti 1999-2004), ekonomist Romano Prodi mož Goodman Sachs. Zanimivi detajli.
Rešuje se bogate z denarjem revnih; toliko o solidarnosti.
Elena Pečarič
Opombe:
1. http://www.phrases.org.uk/meanings/spin-doctor.html↑
2. Goldman Sachs v Grčiji, 2003 ↑
[...] This post was mentioned on Twitter by Vest, Denis Kličić. Denis Kličić said: RT @vestpest: Na tuj račun!: Nezaupanje državljank in državljanov v politiko in ekonomijo, ki se jo vodi znotraj in zunaj projek… http://bit.ly/bsyc9g [...]
Mislim, da se tale igra počasi končuje. Ljudje so se zavedli, da jih ima peščica za norce in strahu je vse manj.
A Bug’s Life or a Human Life?
http://www.youtube.com/watch?v=ATHi4aZIoTs
The Truth about the Euro
http://www.youtube.com/watch?v=YdgYC0EtvmY
High noon in Slovenia – a referendum and the future of Balkan enlargement
Kristof Bender and Gerald Knaus
3 June 2010
On Sunday, Slovenia’s citizens will cast their votes in a referendum on a question of
apparently modest global significance: Are you in favour of a law ratifying an
arbitration agreement between Slovenia and Croatia over a minor territorial dispute?
As a matter of fact, in casting their votes Slovenian citizens will be answering a much
more fundamental question – one that will have huge implications for Slovenia’s
future foreign policy, and perhaps for the future of EU enlargement in the Balkans.
Slovenian citizens will be deciding whether Slovenia will remain a supporter of the
Europeanisation of the Western Balkans, or will join the ranks of EU countries that
hope that the promise of a European future for the region can be deferred indefinitely.
These are difficult days for South East Europe. Unemployment is rising in the wake of
financial turmoil in the EU. Frustration over the EU’s endless delaying tactics is
poisoning the political climate. The EU gathering this week in Sarajevo turned out to
be a disappointing flop. The German and French foreign ministers did not even turn
up, with senior EU officials admitting off the record that ‘Berlin has decided that
enlargement is over’.
As always, the EU is quick to blame the region for its own problems. But this is
beginning to ring hollow. At present, the EU has no credible policy towards the
Balkans. From Greek intransigence over Macedonia’s name to European divisions on
everything from Kosovo’s status to the future of the international mission in Bosnia to
whether Serbia is cooperating with the Hague Tribunal, EU policy is in disarray.
In this situation, it is critical that those who believe in a European future for the
Balkans make their voices heard. Since joining the EU in 2004, Slovenia has been a
steadfast ally to the region. During its EU presidency, Slovenia worked hard for a
more liberal visa regime. Sunday’s referendum, however, could bring this to an abrupt
end. A ‘no’ vote would leave Croatia in no-man’s land, and the rest of the region even
further from its destination. It would play directly into the hands of European
enlargement sceptics.
What is this issue that might tempt Slovenians to turn against their friends and
neighbours? The bone of contention is 13 square kilometres of largely uninhabited
2
land, and a wedge of territorial water in and near Piran Bay. The sea is Slovenia’s
main concern. Slovenia has been insisting that it must have ‘territorial contact’ with
international waters in the Adriatic, to ensure the viability of its port of Koper and its
national fishing industry.
To external observers, the Slovenian position is difficult to understand. Any ship using
the port of Koper, or indeed the Italian port of Trieste, must pass through Croatian,
Slovenian and Italian waters. This is no big deal, as under international law, all ships
enjoy a right of innocent passage through the territorial waters of other states. As for
fishing, even the option to discriminate against Slovenia would disappear once Croatia
becomes a EU member.
Last November, the Slovenian prime minister Borut Pahor and his Croatian
counterpart, Jadranka Kosor, agreed to an EU proposal to submit their dispute to a
binding arbitration. This was a pragmatic way of resolving an issue that at the end of
the day was important above all in its potential to derail Croatia’s accession process. It
was a reassuring assertion of states(wo)manship by the two governments. After Pahor
successfully pushed the deal through parliament in April, Sunday’s referendum is the
final obstacle to putting this matter finally to bed.
Yet the leading Slovenian opposition party, the SDS of former prime minister Janez
Jansa, has called on Slovenia to reject the deal, which Jansa describes as ‘capitulation’
and evidence of a ‘servile mentality’. This is blatant populism. It was Jansa himself
who, in 2007, reached an agreement with then Croatian prime minister Ivo Sanader to
submit the matter to an international tribunal. Nonetheless, recent opinion polls
suggest that Jansa’s campaign is having an impact. What once appeared to be a
comfortable majority in favour of compromise has now shrunk, and the result could go
both ways.
If Slovenians vote ‘no’ on Sunday, it will be a godsend to opponents of EU
enlargement, playing to every Balkan stereotype. If even Slovenia and Croatia, two
traditional allies with no history of conflict, cannot resolve their disagreements, what
hope is there for the rest of the region? Why would Europe want yet more fractious
members in its already troubled ranks?
For many people in the Balkans, the prosperous, democratic nation of Slovenia has
served as a beacon of hope. A ‘yes’ vote on Sunday would ensure that Slovenia retains
its influence, within the EU and the Balkan region, as a champion of a European future
for the region. It would truly be a step towards the day when the Northern Adriatic
would become at last a place without borders.
All is now in the hands of the Slovenian electorate. It is truly high noon in Slovenia.
The ESI Slovenia Project is supported by Erste Stiftung (Vienna).
Lepo, da kopiraš od tistih, ki se zavzemajo za širitev EU.
ERSTE Foundation in Vienna is supporting ESI’swork on the Balkans and on EU enlargement, including the EU enlargement portal.
http://www.esiweb.org/index.php?lang=en&id=65
Referendum kot ogledalo krize politike
Že dolgo je jasno, da bomo na nedeljskem referendumu posredno odločali še o marsičem drugem, morda celo bolj kot o samem vprašanju zaradi katerega je – vsaj uradno - ta referendum sploh bil razpisan.
Poleg nemajhnega števila volilnih upravičencev, ki kljub drugačnem lastnem prepričanju niti ne razumejo referendumskega vprašanja, bodo mnogi državljani komaj dočakali nedeljo, da tako slovenski levici kot tudi desnici pošljejo pomemben signal pred volitvami in jim zagotovijo pomemben odgovor in odziv pred bližajočim se odmerjanjem politične moči.
V ozadju pa je veliko bolj temeljno vprašanje ali je prav, da se o takem vprašanju odloča na referendumu in ali je cela zgodba o referendumu morda beg celotne slovenske politike od odgovornosti za sprejemanje pomembnih odločitev.
Lahko bi govorili celo o krizi politike, meni dr. Andrej A. Lukšič, ki se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ukvarja predvsem s politično teorijo in politično kulturo. Prepričan je, da je eden od razlogov krize politike v Sloveniji tudi kriza hegemonskega političnega diskurza, ki je začel nastajati konec osemdesetih let.
Kaj pomeni, da je nek diskurz hegemonski?
Nekateri politični diskurzi so dobili možnost, da so lahko vzpostavljali osnovna razmerja v politični skupnosti, dobili so možnost za implementacijo predvsem na normativni in institucionalni ravni. To so hegemonski politični diskurzi. Tisti, ki je obvladoval politično sceno v Sloveniji od začetka devetdesetih let do danes je zdaj v krizi.
Zakaj in kako je ta slovenski hegemonski politični diskurz nastal?
Nov hegemenoski politični diskurz vznikne vsakokrat v trenutku, ko pride do zanikanja zahtev neke politične skupnosti – v primeru Slovenije konec osemdesetih let, ko pride do zanikanja slovenskih zahtev po liberalizaciji in decentralizaciji, ko pride do antagonističnega razmerja med slovensko in srbsko politiko. V tem obdobju se je nov politični diskurz v Sloveniji začne artikulirati najprej v razmerju do srbstva, do Balkana na eni strani, na drugi strani pa v razmerju do Evrope.
Kako se je artikulacija tega diskurza takrat odražala?
Vključeval je zahteve po nacionalni državi, ki naj bi imela parlamentarno demokratični način vladanja s strankarskim pluralizmom in kapitalistični način produkcije, utemeljen na privatni lastnini. Te zahteve so na koncu dobile tudi plebiscitarno podporo pri veliki večini državljanov Slovenije konec leta 1990 na plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije.
Kako je osamosvojitev Slovenije usmerila ta hegemonski politični diskurz?
Takratno novi hegemonski politični diskurz se je v vseh bistvenih momentih razlikoval od prejšnjega: prej federativna država – sedaj nacionalna država; prej samoupravni pluralizem – sedaj politični pluralizem; prej delegatski sistem – sedaj strankarski sistem; prej skupščinski sistem – sedaj parlamentarni sistem; prej družbena lastnina – sedaj privatna lastnina; prej samoupravni socializem – sedaj liberalno demokratični kapitalizem.
Z zamenjavo hegemonskega političnega diskurza se je zarisala tudi jasna časovna ločnica med totalitarnim in demokratičnim sistemom. To je leto 1991.
Prostorsko so se temeljne poteze hegemonskega političnega diskurza mlade Slovenije zarisovale tako v razmerju do Balkana kot do Evrope, drugače rečeno »stran od Balkana« in »k Evropi.« Balkan se je povezoval s komunizmom, celo totalitarizmom, vojnami, barbarstvom, samovoljo politične oblasti, nepravno državo, Evropo pa z ekonomskim in družbenim napredkom, mirom, demokracijo, pravno državo, človekovimi pravicami …
Ali sta vloga in značaj Slovenije v evropskem prostoru danes ogroženi? Ali je slovenska politična elita kos svojim nalogam in izzivom?
V zadnji dveh letih je politična in širša javnost soočena z vrsto javnih ocen, ki govorijo o neustreznem delovanja oblastne politične elite, ki izzvenijo v ugotovitev, da se moramo še kako bati za svojo usodo in da se moramo kot posamezniki in kot Slovenci počutiti ogrožene.
Oblastna elita nas zaradi nesposobnosti, nevednosti, nemoralnosti ipd. s svojimi odločitvami vodi v kaos, v razvrednotenje vseh vrednot, ekonomsko uničenje ipd. torej v propad, državo pa nazaj na Balkan, od koder smo se pred desetletji komaj srečno rešili. Jasno je, da so te in podobne ocene izrečene na ozadju hegemonskega političnega diskurza iz začetka devetdesetih let.
Ali namigi o propadu nakazujejo na razpotje?
Mislim, da je temu tako. V javnem prostoru se zaradi politične prakse udejanja nek drug politični diskurz, ki ga je mogoče razbirati predvsem iz odločitev in dejanj na različnih področjih, ki pa se jih v javnem prostoru, kolikor se jih pač da ali zamolčuje, prezira ali zmanjšuje njihov pomen ipd. Denimo, zunanja politika je usmerjena na Balkan, vključujoč arbitražni sporazum o meji s Hrvaško, rešuje se problem izbrisanih, pri sprejemanju političnih in strukturno razvojnih odločitev se v ospredje postavlja socialni in civilni dialog, koketira se z drugimi koncepti družbenega in ekonomskega razvoja in ne le neoliberalnim, opušča se praksa instrumentalnega odnosa javne oblasti do medijev in do ekonomskih akterjev, krepi se vloga sistemskih nadzornih institucij in sodne veje oblasti …
To so le nekatera dejanja, ki prebijajo meje hegemonskega političnega diskurza iz začetka devetdesetih let in nas zato ne smejo presenečati kritične izjave ustvarjalcev in zagovornikov tega hegemonskega diskurza, ki gredo v primeru arbitražnega sporazuma celo do obtožb nacionalne izdaje.
Kaj bi po vaši oceni politika morala narediti v sedanjih razmerah?
Zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo, NATO, evro-območje in OECD so se spremenile pozicije in je treba Slovenijo in slovenstvo obravnavati v teh novih sistemskih razmerah. Povsem legitimno vprašanje je ali ima hegemonski politični diskurz iz začetka devetdesetih let v teh novonastalih razmerah sploh še kakršno koli legitimacijsko moč. Moj odgovor je jasen, nima je več. Zato je treba začeti misliti nastavke novega, ki pa so že tu.
In kakšne so po vaši oceni značilnosti tega novega hegemonskega političnega diskurza?
Zunanja politika se ne usmerja več na Evropsko unijo in ZDA, temveč preko njiju nazaj na Balkan; parlamentarni način vladanja se ne omejuje več le na stranke, temveč se širi še na druge civilnodružbene akterje in z njimi aktivno dopolnjuje; kapitalistični način produkcije se ne utemeljuje več le na privatni lastnini v skladu z neoliberalnim konceptom, temveč se krepijo tudi druge oblike lastnine, kot je državna, kolektivna, delavska ipd. O teh oblikah skupinske lastnine piše tudi politologinja Elinor Ostrom, ki je dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo za leto 2009.
Nakazali ste že, da ima krepitev novega diskurza nasprotnike …
Novi nastavki zagotovo vznemirjajo predvsem advokate starega hegemonskega diskurza. Ti se na primer v institucionalizirani politiki zatekaj k pravnim sredstvom in tako izrekajo nezaupnice predsedniku države, predsedniku državnega zbora in kar po tekočem traku interpelirajo ministre in ministrice, ki so se do sedaj najbolj dosledno odlikovali z dejanji.
Bitke za ohranitev tega diskurza potekajo tudi na drugih terenih, tudi v javnih medijih, in vanjo se vključujejo eminentne intelektualne in moralne kapacitete, ki pa so prav tako pristaši tega diskurza. Pravzaprav jih je ta diskurz sam naredil za takšne kapacitete.
Toda stari diskurz je najbrž vendarle imel svoje pozitivne strani in vlogo …
Hegemonski politični diskurz, ki je bil konec osemdesetih let osvobajajoč, je bil do vstopa v EU in NATO konservativen, danes pa postaja reakcionaren in kot tak srdito vstopa v bitko za preživetje na terenu arbitražnega sporazuma.
Referendum o arbitražnem sporazumu bo tudi referendum o nadaljnjem obstoju in moči tega hegemonskega političnega diskurza. Vse to pa se bo zapisalo v kolektivni spomin politične skupnosti in s tem bo morala politična skupnost tudi živeti. Kar se danes dogaja, bo zapisano kot zgodovinska izkušnja in bo ohranjeno našim zanamcem v politični kulturi.
Srdjan Cvjetović
Lepo, da povzemaš od tistih, ki so kljub svoji “strokovnosti” spregledali dejstvo, da v Sloveniji že od leta 1994 vlada politična diskriminacija malih političnih strank:
http://rapidshare.com/files/369499898/Diskriminacija_med_politiae_nimi_strankami__MDVD_2007.pdf
Raje, kot o DISKRIMINACIJI, govorijo o “hegemoniji” - se lepše sliši, predvsem pa koristno zavede neuke bralce in odvrne pozornost od pravega problema.
Se popolnoma strinjam s tabo, a prav je da ljudje vidijo kam gre propaganda in kakšen je cilj.