Vest

Japonski proizvajalec elektronike Sony bo zaprl tovarno za proizvodnjo predvajalnikov Blu-ray v madžarskem kraju Godollo. Kot so pred dnevi sporočili iz Sonyja, bodo tamkajšnjo proizvodnjo preselili v tovarno v Maleziji in na ta način izboljšali dobičkonosnost.
Finance, 6. junij 2010

Začasna ustavitev proizvodnih linij v štirih Hondinih tovarnah
poudarja potrebo po organizirani zaščiti delavcev v kitajskih podjetjih.
Global Times, ki ga v angleščini izdaja kitajsko partijsko glasilo Renmin Ribao, enkrat te dni

Kitajski delavci so v Hondi vodstvo japonske družbe pritisnili ob zid, s tem da je bila ta prisiljena ustaviti proizvodnjo vozil. Rezultat je bil 30-odstotno zvišanje plač. Na obraze zaposlenih je to privabilo nasmehe zadovoljstva, v glavah tujih vlagateljev pa prebudilo spoznanje, da se na Kitajskem nekaj bistveno spreminja. Tisti, ki živijo od psihoanalize kitajske politične biti, zdaj globoko premišljujejo o tem, kako to, da komunistična partija, katere vodja Deng Xiaoping je pred dvema desetletjema in pol odkrito dejal, da se boji sindroma ’Solidarnosti’, zdaj mirno opazuje, kako delavski sindikati zategujejo zanko okoli vratu korporacij, pri tem pa celo v časopisnih uvodnikih lastnega glasila podpira prav tisto idejo, na katero je pred 21 leti streljala na Tiananmenu. ’V zadnjih treh desetletjih odpiranja so bili delavci deležni najmanjšega dela gospodarskega napredka,’ je po kitajskem Global Timesu v sobotni prilogi Dela zapisala iz Pekinga Delova dopisnica Zorana Baković.

Kako bo? Slabo!, kot sem napisal v komentarju na Vesti 1. januarja letos. Seveda s(m)o zoprni tisti, (pre)pametni (?), ki citirajo/mo že sebe, in še dodajo/mo, ali nisem rekel. Vendar, slovensko, samo v mlinu se trikrat pove, ali kot je rimski senator Marcus Porcius Cato Maior (Mark Porcij Katon starejši) neposredno pred tretjo punsko vojno leta 146 pr. n. št. končeval vsak svoj govor v rimskem senatu s Ceterum censeo Karthaginam esse delendam (Sicer pa mislim, da je potrebno Kartagino porušiti), ne morem vsakega svojega komentarja na Vesti zaključevati s ’Ceterum censeo (sicer pa mislim), da bi morali ob zamenjavi politične in gospodarske ureditve v Sloveniji ohraniti, kar je bilo dobrega v socializmu, kar je bilo slabega, pa nadgraditi z boljši, kot pričakuje od mene kuštravi kolumnist Dela (nič več Dnevnika), pa dežurni pisci iz posameznih partijskih central, ki me pošiljajo na Kubo ali v Severno Korejo, in pa dopisovalci iz Argentine, Amerike in Kanade … Z umazano vodo smo pač iz banjice izlili še dojenčka!

Pozornost slovenske vlade se od meje s Hrvaško seli k reformam, poroča Delo: ’Po referendumu bo vlada poskusila uveljaviti tudi prave strukturne reforme. Premier Borut Pahor bi rad vsaj minimalno soglasje socialnih partnerjev o ključnih spremembah na trgu dela; če ga bodo dosegli, bo o treh zakonih že v četrtek odločala vlada.’ Ja, pajade, vlada naj se kar načaka, da bodo/mo študenti, delojemalci in upokojenci njenim predlogom ploskali! Ali se ji ne zdi to že kar malo preveč?

Študenti so v poslopje državnega zbora (kam pa drugam, saj državni zbor sprejema zakone, tako je bilo vsaj doslej!) metali kamenje, neuki in zavedeni, ki nočejo razumeti, da se jim bosta namesto prekarnega dela (prekarno delo je vsako delo, ki za delavca predstavlja manjšo varnost, kot npr. delo za določen čas, delo preko agencij za posredovanje dela ipd.), po vladino, poslej cedila samo še med in mleko! Pa delojemalci, ki so, po vladino, šele butasti! Delo do 65. leta z dopolnjenimi 43 leti delovne dobe – nato samo še med in mleko! Ali ne spominja malo na … ’kakor v nebesih tako na zemlji.’ Kot bi jasno ne videli, da nihče od predlagateljev teh bolanih zakonov ne pričakuje, da bodo delojemalci delali (tudi) 43 let in do svojega 65. leta! Cilj je prozoren: gre zgolj za maluse za manjkajoča delovna leta in maluse za prenizko starost. Tako bodo že kmalu vse penzije nekje okoli 500 evrov, kot je najnižja, še zajamčena plača!

Kam, torej, moli pes taco? Proti Nemčiji, ki je že sprejela vrsto varčevalnih ukrepov, ki bodo najbolj udarili najrevnejše. Teh je, seveda, največ, in še več jih bo! Vendar, zrno do zrna pogača, kamen do kamna plača! Toda, pogača in palače za bogate, ki jih bodo še v naprej ščitili zakoni, ne glede, koliko masla imajo na glavi, za reveže, za delojemalce, pa zrno do zrna, le kup zrnja in kamen do kamna, samo kup kamna!

’Modenizacija’ zakonov zanesljivo ni namenjena povišanju štipendij, višjim plačam in višjim pokojninam, pa tudi enakim ne! Torej? ’Moderne’ štipendije, plače in penzijoni bodo zanesljivo že takoj po sprejetju zakonov, in nato, progresivno, ves čas, dokler se ameriški in evropski delojemalci ne bodo/mo srečali s prekarnimi kitajskimi delavci in kar je še kitajcev na svetu!

Majčke ne bodo več, zaradi trideset dolarjev višjih kitajskih plač, po evro in superge ne več po deset, pa telefoni in topli podi oz. i-podi po petdeset evrov, in ploski digitalni televizorji po 350 evrov! Zaradi višjih plač kitajskih delavcev, se bodo ’kitajski’ proizvodi podražili, še vedno pa ne toliko, da bi postali nedosegljivi nam, postopoma vse bolj kitajskim Američanom in Evropejcem s kitajskimi plačami, kupovati pa jih bodo morali tudi pravi Kitajci – zato uspešen štrajk v kitajski japonski Hondi!

’Sicer pa mislim (ceterum censeo), da bi morali ob zamenjavi politične in gospodarske ureditve v Sloveniji ohraniti, kar je bilo dobrega v socializmu, kar je bilo slabega, pa nadgraditi z boljšim.’

Saj menda ja ne živimo, da bi (samo) delali, ampak delamo, da bi živeli!

Matjaž Vizjak