Vest

Pri celo zadevi pa je najbolj grozljivo dejstvo, zaradi katerega smo se naposled tudi odločili za tožbo, da se Vladi RS in tudi drugim institucijam takšno dejanje ni zdelo vredno obsoditi. Menim, da se s takšno publikacijo, ki nosi grb Vlade RS kvari ugled in zaupanje tudi same države doma in v tujini. Jezik, ki se uporablja v publikaciji izhaja iz časov real-socializma in priča o tem, kakšno razmišljanje je še dopustno ali celo spodbujano v naši državi. 11.7. 2007 smo organizirali tiskovno konferenco pred Vlado RS in jo še zadnjič pozvali, da je dolžna in odgovorna ukrepati[1]. Izjema, ki nam je odgovorila na naše dopise je bilo Ministrstvo za javno upravo, v katerem so zapisali, da je gradivo v nasprotju z etičnim kodeksom javnih uslužbencev[2]. To pa je bilo tudi vse. Z novo (Pahorjevo) Vlado smo poskušali na novo opozoriti na problem, pa je bil rezultat popolnoma enak, če ne še hujši, saj je jeseni 09 Vlada ponovno imenovala člane Sveta vlade za invalide, dopustila neenakopravno izveden postopek in potrdila več kot polovico istih članov, ki so bili podpisani pod sporno publikacijo. Zaradi tega upravičeno sklepamo, da Vlada takšen način obračunavanja podpira.

Iz zapisnika pričanja g. Šuštaršiča z dne 5.3.2010 izhaja, da je bil v času izdaje te publikacije podpredsednik Sveta vlade RS za invalide in da je bila njegova vloga pri tej publikaciji »nesporno aktivna«. g. Šuštaršič še pove, da so vse navedbe v tej študiji upravičene, korektne in strokovno utemeljene. Publikacijo je brezplačno natisnilo invalidsko podjetje Birografika Bori (katerega direktor je g. Šuštaršič), prevod pa je bil narejen na Društvu distrofikov Slovenije (predpostavljamo, da tudi dobrodelno oz. brezplačno). Namen te študije pa naj bi bil odgovor na pisno zahtevo Komisije RS za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Priči sta bili tudi takratni predsednik Sveta dr. Ivan Vivod in član Miran Kalčič, zaposlen in predstavnik ZPIZ ter član Sveta, ki nista dodala nič bistvenega.

»Obstoječi tekst zato, po oceni sodišča, nikakor ne dopušča tako analize, kot jo je v svoji publikaciji objavila in ponudila tožena stranka. Zato gre zato ob njeni razlagi vsekakor za žaljivo vrednostno sodbo, ki jo kot tako lahko prepozna povprečen bralec, ki bi naključno v roke dobil to publikacijo, zlasti pa jo kot tako lahko prepoznajo tisti, katerim je ta publikacija v resnici bila namenjena in ki so jo tudi prejeli, kot je razvidno iz izpovedi predsednice tožeče stranke, tako na domačem kot tudi mednarodnem prostoru. Nobenega dvoma namreč ni, da je bila publikacija načrtno distribuirana in plasirana v javnost na različne načine. Boris Šuštaršič je namreč zaslišan povedal, da je bila „študija”, kot je publikacijo imenoval, najprej predstavljena celotnemu Svetu Vlade RS za invalide. V njem so zastopniki invalidov, državnih inštitucij in strokovnih inštitucij. Posredovana je bila pobudniku, to je Komisiji za peticije in človekove pravice, po drugi strani pa je bila izročena še vsem članom Sveta Vlade RS za invalide in predstavnikom reprezentativnih invalidskih organizacij, ki imajo okoli 100.000 članov. Po oceni zaslišanega Borisa Šuštaršiča so bile namreč vse te invalidske organizacije neposredno prizadete.«

»Publikacija je, kot navaja tožena stranka, res nastala na osnovi pisnega zahtevka Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora RS[3] . Toda ob tem pa ta študija ne pomeni le zgolj strokovnega in argumentiranega odgovora na to zahtevo ter analitični pregled dokumentacije, ki jo domnevno hrani Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, pač pa gre za publikacijo, brošuro, ki na večih mestih vsebuje žaljive trditve o toženi stranki. Pomembno je, da je bila publikacija pripravljena v okviru Sveta Vlade RS za invalide, da je ta osnovala delovno skupino, ki je to publikacijo pripravila. Dejstvo je, da je bila ta publikacija v okviru Sveta Vlade RS za invalide sprejeta in kot taka kasneje tudi distribuirana, med drugim posredovana tudi toženi stranki. Ravno tako iz številnih dopisov tožene stranke, ki jih je naslovila na Vlado RS izhaja, da je v teh tožeča stranka večkrat izrazila ogorčenje nad zapisi, ki predstavljajo vsebino te publikacije. Vendar pa odgovora s strani tožene stranke tožeča stranka ni nikoli prejela. Sklicevanje tožene stranke na literaturo, članke, dokumente, ki naj bi predstavljali podlago trditvam v tej publikaciji, je zgolj pavšalno. Tožena stranka namreč ni predložila niti enega izmed dokumentov, ki so res našteti na koncu publikacije same. Tožena stranka se v zvezi s tem konkretno ni sklicevala niti na enega izmed teh dokumentov, iz katerega bi bilo moč razbrati, da je že sam dokument takšen, iz katerega veje takšna opredelitev tožeče stranke, kot jo je javnosti predstavila tožena stranka v svoji publikaciji. Publikacija je, kot je potrdil tudi zaslišana priča tožene stranke Boris Šuštaršič, bila distribuirana v okviru tožene stranke, prevedena je bila v angleški jezik (česar zagotovo ni naredila tožeča stranka) in kot taka predstavljena tudi evropski javnosti.«

Elena Pečerič

Opombe:
1. Zanimivo, takrat je bil novinar za Vest.si Denis Sarkić, ki je danes na drugi strani in morda lahko prispeva, da predsedniku vlade dopove kako in kaj. ↑

2. »Poročilo smo pozorno proučili in ugotavljamo, da njegova vsebina ne odraža ravnanja Sveta kot to opredeljuje omenjeni kodeks. Ministrstvo za javno upravo se od posredovanega gradiva distancira in izraža globoko začudenje nad delovanjem Sveta Vlade RS za invalide. Menimo, da omenjeno gradivo ne predstavlja samo nesprejemljive vsebine in načina pisanja, ampak se postavlja tudi vprašanje, o upravičenosti porabe davkoplačevalskega denarja za tovrstne namene.«↑

3. G. Šuštaršič je besno odgovoril na moj teoretski članek objavljen v angleški reviji Social Work & SocietyNa ta dopis v katerem me grobo blati in žali delovanje YHD je Komisija za peticije želela pojasnila; g. Šuštaršič in njegovi podaniki pa so to priložnost izkoristili za obračunavanje. Pa smo zopet pri koliziji interesov, korupciji in zlorabi pooblastil. ↑