Vest

Spoštovani gospod Janez Jaša Drnovšek!

Berem o vaši tožbi na sodišču proti Zagorjanom, pa mnoge ugovore proti tej tožbi. Lahko priznam, da imate pravzaprav vsi prav. Sprašujem se, kaj bi v tem primeru storil grški filozof Sokrat?  Zato sem ponovno vzela v roke Platonovo Apologijo in zdi se mi, da vem, kako bi Sokrat razrešil ta spor.

Nimam znanja, da bi vas skušala prepričevati s pravniškimi argumenti. Zato bo tole pismo bolj čustvene narave.
Poslala ga bom vam osebno, pa tudi v javnost, če ga bodo hoteli objaviti. Poslala pa ga bom tudi tisti veliki družini, ki je zanjo dal pobudo in jo ustanovil vaš oče in ki se ji je priključilo mnogo članov. Ne po sorodstveni, krvni pripadnosti, ampak po pripadnosti eni in edini misli, sprejemljivi za današnji čas, pripadnosti misli, da je boljša prihodnost vseh družb na svetu mogoča le, ko bo zavladala pravičnost. To misel je v Gibanje kot osrednjo vodilo vsadil vaš spoštovani oče in naš Janez Drnovšek, v nekem smislu tudi oče vseh nas, ki smo se temu gibanju pridružili in v njem še vztrajamo. Ker verjamemo!

Berem v Delu, dne 18. junija 2010, da zahtevate od Občine Zagorje odstranitev kipa iz parka v Zagorju in črtanje  poimenovanja parka po njem. Da iščete oporo, pravico in pomoč za svoje zahteve po poti sodišča, po poti groženj in zahtev!
Zakaj?
Zakaj se park, kjer imajo prostor drevesa, trave, rože, ptice in čmrlji in čebele, park, ki je namenjen sprostitvi, sprehodom, mamicam z otroki, utrujenim starčkom in vsem, ki imajo radi mir, zelenje in tišino, zakaj se tak prostor ne bi smel imenovati po vašem očetu, dr. Janezu Drnovšku? Četudi ta park nima gromozanskih razsežnost, je pa v mestu, ki je močno povezan z vašim očetom. Zagorje je mesto, kjer so ga imeli ljudje radi,  ga še imajo radi; so ga spoštovali, ga še spoštujejo in mu pač na tak  način izkazujejo hvaležnost za delo, ki ga je v svojem življenju opravil.
Zakaj s tožbami in s pomočjo sodnikov skušate preprečiti te vrste zahvalo?
Zakaj v majhnem kraju, v majhnem parku ne sme biti ohranjen spomin na vašega očeta?
Mar bi bilo bolj prav, če bi slovenska vlada, ne glede na levo ali desno stran, skušala poimenovali po Janezu Drnovšku letališče? Ali morda kak razkošen hotel? Ali pa banko? Mogoče celo kakšno novodobno tovarno z brezdušnimi halami in še bolj nečloveškimi delovnimi pogoji? Športno igrišče velikih razsežnost? Ali, Bog ne daj, naj bi po njem poimenovali kakšno termoelektrarno ali celo atomsko centralo? Če bi nasprotovali tem idejam, bi vas v celoti podprla. Pa ne samo jaz. Vsi, ki smo imeli radi dr. Janeza Drnovška, bi zagnali vik in krik!
Ampak spomenik v parku?
Poimenovanje parka?
Pa ne s strani vladajoče politične katerekoli opcije, s strani njegovih sokrajanov in rojakov?
Kaj je v tem slabega?
Mnenja sem, če bi imel naš predsednik, preden je zapustil zemeljsko bivanje, v sebi močnejšo misel na smrt kot na življenje, da bi v  tem primeru zagotovo napisal ustrezno opombo, kaj se sem in kaj se ne sme z njegovim imenom početi po njegovi smrti. Prepričana sem, da je imel vaš oče Janez Drnovšek in naš Janez D v sebi še toliko volje do življenja, da je bil še tako poln idej in načrtov, da na tako oporoko ni mislil. Zato je tudi ugibanje, kaj bi napisal, kaj volil in kaj ne,  ugotavljanje na pamet in na nek način brez pravega smisla.

Prepričana pa sem, željam Zagorjanom ne bi nasprotoval.
Vsem drugim poskusom poimenovanja pa zagotovo.

Verjamem Zagorjanom, da s poimenovanjem parka in postavitvijo spomenika Janezu Drnovšku v njem ne kujejo nikakršne politične promocije in špekulacije na račun pokojnika. Zelo prav se mi tudi zdi, da na postavitev spomenika ni bilo nikogar z državnega vrha in strankarskih kolegov, saj bi bila to čista blasfemija. Politiki, predvsem tisti, ki imajo še danes zapacane duše zaradi svojih dejanj in ravnanj proti Janezu Drnovšku, na slovesnosti Zagorjanov niso imeli kaj početi.

Ne bom ponavljala, zakaj se zaslužnim posameznikom  po smrti postavljajo spomeniki, po njih poimenujejo šole, ulice, trge, mesta; prav tako ne bom tukaj obnavljala znanih dejstev, zakaj pri  nekaterih narodih kasnejši rodovi tako radi rušijo spomenike, brišejo poimenovanja. To so pritlehne človeške zadeve, ki se obračajo po vetru trenutnih političnih in družbenih nihanj. Mnogo ljudi je  nagnjenih k temu, da brišejo ali spreminjajo  preteklost, ko jim ne ustreza več in rinejo  v ospredje sebe in svojo sedanjost kot edino in pravo opcijo zase in vse človeštvo. Vse do »spoznanja« naslednjega rodu, da v bližnji preteklosti ni bilo vse dobro in prav.
Postavljamo, rušimo, postavljamo, rušimo in tako dalje naprej.
Brez pameti, brez zgodovinskega znanja.
Brez zavedanja.
Brez spoštovanja!

Menim, da se Zagorjani niso poklonili na svoj način Janezu Drnovšku z namenom, da bodo kasnejši rodovi ta poklon skušali porušiti, odstraniti, preimenovati. Menim, da osebnost Janeza Drnovška priča o tem, da je bil zazrt v prihodnost, ne v preteklost. Da je videl več kot vidimo danes mi in vedel več, kot smo sposobni razumeti. Vsaj mnogi med nami. Veliko je  delal, hude odločitve so bile pred njim in gotovo je naredil kakšno napako.  A kot pozitivna osebnost je prešel v zgodovino zaradi svojih dobrih, pozitivnih rešitev  in dejanj. To je pomembno!
Zato mu je sledilo tako veliko število ljudi, ko je ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj. Ljudje so se mu (smo se mu) spontano in navdušeno pridružili, ker je velika večina že vedela, da je Janez D stopil na pot naše skupne boljše prihodnosti. Mislim na prihodnost vsega človeštva, ne le Slovenije.
Mimogrede, medtem, ko se velika večina človeštva že zaveda, da vojne  niso rešitev, da se mora  prenehati bogatenje peščice bogatih  na račun tiste večine ljudi, ki umirajo, jih zebe in so brez osnovnih pravic, ki pripadajo vsakemu človeku, medtem se Slovenija še vedno oklepa svoje delitve na naše in vaše, na bele in rdeče in nekatere politične stranke s svojimi predsedniki to vzdušje gojijo in poglabljajo in sejejo nezdravo, gnilo ozračje po državi. Žal, mnogi imajo vonj po gnilobi radi, ker jim prinaša blagostanje, moč in oblast. Denar ne smrdi, pravi pregovor. Namesto dokončne sprave nam premnogi politiki neprestano odpirajo smrdeče rane, jih razkazujejo in s tem zamegljujejo prihodnost. Jo zamegljujejo tako zelo, da bodo vanjo mladi rodovi vstopili zapacani in pohabljeni prav po zaslugi teh  naših »političnih elit« in njihovega  vsakodnevnega sovraštva, zdraharstva in razprtij ter tudi zaradi njihovih razno raznih tožb po sodiščih. Saj se medsebojno tožijo že skoraj vsi politiki v tej državi!

Ampak so tudi  ljudje, ki jih je Janez D s svojo vizijo prihodnosti prevzel, ker si je to vizijo upal povedati na glas. Mnogi smo jo poznali in o njej sanjali kot o tihi in oddaljeni sanji. Janez D je na glas in razločno pokazal pot  in  rešitev. Ki je pa v naših glavah, v naših srcih in v naših rokah. Tako ali drugače, pozitivna misel bo prej ali slej zmagala, tudi zato, ker so zanjo v zgodovini človeštva zastavljali in izgubljali svoja življenja premnogi slavni ljudje, a tudi premnogi neimenovani, neznani posamezniki. Mnogi imajo spomenik, še več jih je, ki ga nimajo. In ga nikoli ne bodo imeli. Pa nič zato. Njihova misel je bila prava, njihova pot tudi! Pot je bila težka in dolga! Verjamem, da po njej stopamo h koncu! Pa ne naproti grdemu in pogubnemu!

Misel je tista, ki je prvotna, ki sproža in uresničuje. Dobro in zlo, pozitivno in negativno. Vsaka odločitev za karkoli se rodi najprej v glavi vsakega posameznika. Sledi beseda, tej dejanje. Uresničitev. Sledi spoznanje, kaj smo delali dobro, kaj slabo. Nato pa medsebojna obračunavanja in obračunavanja. Desetletja in desetletja. Jalovo delo s pogubnimi posledicami. Če to vemo, zakaj s takim početjem ne prekinemo enkrat za vselej? Dr. Janez Drnovšek nam je zapustil  knjige z mislimi in idejami kako hoditi po poti v lepši jutri! To šteje! Zakaj naši poslanci pred začetkom vsake seje ne preberejo nekaj stavkov iz njegovih knjig? Tako za ogrevanje, da bi se spomnili, zakaj, zaradi koga sedijo v parlamentu! In kako jim je ravnati! Niso tam v tistih klopeh  zaradi sebe in svoje slave!

Kaj bi Janez D, predno je odšel v kraj nevrnitve, zapisal kot svojo poslednjo željo, to je čisto ugibanje. Špekulacija.
Zagotovo pa ne bi zagrozil Zagorjanom s sodiščem, če bi mu želeli postaviti spomenik in poimenovati parka po njem. Sploh se ne spomnim, da bi predsednik Janez Drnovške v vsej svoji politični karieri kdaj komurkoli grozil s tožbami in preganjanjem po sodiščih! Njegov način je bil pogovor, pogovor in še enkrat pogovor, strategija potrpežljivosti in večkrat tudi odlašanje; tudi umik; čakanje;  mnogi so mu to očitali kot neodločnost in cagavost. Izkazalo se je, da je šlo največkrat za modrost.
Zagotovo pa bi bil vaš oče vesel, da je njegova ideja Gibanja padla na plodna tla. Da ideja ni zamrla. Da so ljudje, ki jim je mar boljši jutri in se  zanj po svojih najboljših močeh trudijo s pozitivnimi dejanji in nesebičnimi ravnanji. Civilna družba nima v rokah vzvodov oblasti, ima pa v rokah moč, ki je je v svetu vsak dan več in več. Kako je s kritično maso, kdaj se prelije na drugo stran, pa vemo. Iz fizike!

Spoštovani gospod Janez Jaša Drnovšek, prosim vas, umaknite vse tožbe proti Zagorjanom.
Najbrž vas moji argumenti niso prepričali, so bolj čustvene narave in taki najbrž ne štejejo in že pred menoj jih je bilo veliko izrečenih Zagorjanom v prid, boljših in tehtnejših, pa vas niso ganili.
Ampak vseeno prosim!
Umaknite tožbe zaradi spomina na našega Janeza D in vašega očeta zaradi ljubezni,  zaradi boljšega jutri, zaradi želje, da bi v svetu ne reševali konfliktov z vojnami in prepiri. Kaj pa je sodišče drugega kot vojna in prepiranje z orožjem besede? Te lahko bolijo huje od vsake puške.
Prosim, umaknite vse tožbe tudi zato, ker  bi se  vaš oče Janez Drnovšek in naš Janez D nikoli ne spustil v kakršnokoli tožbo te vrste.
Prosim, pustite mi, da  sedem v park dr. Janeza Drnovška, kadar pridem v Zagorje, da pomeditiram v njegov spomin in iz parka odidem z lepo mislijo in mirom v sebi.
Naj tega spomina ne umažeta sodišče, tožbe in prerekanja. Prepovedi in grožnje!
Vi ste imeli veliko srečo, da je bil Janez Drnovšek vaš oče, mi smo imeli srečo, da smo skupaj živeli v skupnem času.
Prosim, pustite nam lepo misel nanj.
Bil bi je vesel.

Vem pa, no, predvidevam pač, da bi bil vaš oče  in naš Janez D nečesa vesel še bolj.
Vesel bi bil, če bi  bila njegova hiša na Zaplani, ki mu je pomenila  zatočišče v mir, zbranost  in duhovnost, dana v uporabo.
Ne v last, samo v uporabo članom Gibanja za pravičnost in razvoj.
Da bi se v tej hiši na Zaplani dogajala predavanja, razmišljanja, meditacije, druženja ljudi, ki jim je mar boljši jutri. Hiša na Zaplani  kot protiutež tisti sredi Ljubljane, kjer se vsak dan prepirajo, govorijo laži in polresnice in jim blagor državljanov ni niti malo mar.

Želim si, da bi hiša na Zaplani postala živa hiša miru in dobrote v spomin na vašega očeta in našega Janeza D.

»Mir in dobro« bi poimenovala to hišo.
In bila bi vaša in naša, predvsem pa njegova!!!!

To bi bil mogoče najlepši spomenik, ki bi ga dobila vaš oče dr. Janez Drnovšek  in naš Janez D.

S spoštovanjem!
Vesna Arhar Štih