Vest

Sindikati javnega sektorja so šokirani. Oblikuje se fronta proti reformam. Na čelu stojijo levičarji, ki si pravijo ultralevičarji. Praviloma precej premožni. Kapitalizem je za pokopat. Bogataši kradejo. Javni sektor je v Sloveniji na zavidljivem nivoju. Reforme ga bodo uničile. Tega ne smemo dopustiti. O tem, kako naj preživi gospodarstvo ne razmišljajo. S tem naj se ukvarjajo drugi.

Požigalniški princip je hecna stvar. Družba ima res velike težave, ko se običajna nagnjenost k statusu quo prevesi v borbo vseh proti vsem. Oziroma v borbo za ohranitev socialnih pravic, ne glede na to, da jih druge družbene skupine nikakor ne morejo ohraniti. V primeru javnega sektorja, borce za status quo ne gane niti to, da njihovo prosperiteto neposredno zagotavljajo družbene skupine, ki izgubljajo. Zadeva je nenavadna in običajna hkrati. Pred nekaj dnevi je bilo mogoče videti posnetke iz Grčije. V Pireju je množica turistov čakala na prevoz na grške otoke. Zaman, sindikat delavcev na trajektih je stavkal. Turisti zato niso prišli na otoke in tam niso zapravili denarja in kar nekaj tistih, ki so za primer slišali, se jih je morda premislilo in letos pač ne bodo šli na počitnice v Grčijo. Zdi se, da so  izgubili vsi. Razen sindikata trajektarjev, ki je prepričan, da je ohranitev njegovega statusa quo vredna katastrofe vseh ostalih.

Pri nas je vsem jasno, da je v zadnjem letu kup podjetij propadlo, da se je brezposelnost povečala, da se plače v gospodarstvu generalno gledano realno znižajo, da banke ne kreditirajo in da je negotovost velika. Mimogrede, vsi tudi vedo, da je vlada kljub tem težavam povišala minimalno plačo. Vendar mentalite nesolidarne slovenske družbe v krizi to ne spremeni. Zdi se, da javni sektor živi s plašnicami na očeh. Zaposleni v njem in njihovi sindikati so očitno prepričani, da se jih realnost, ki se dogaja okoli njih ne tiče. Kot nekakšni nedorasli otroci v družini, v kateri je denimo eden od roditeljev izgubil službo, kar je resno zmanjšalo družinski proračun, si oni še vedno želijo enako drage igrače, enako prehrano, enake počitnice, skratka enak standard življenja. Tisti bolj zoprni se, če tega ni, vržejo ob tla, se derejo na ves glas in cepetajo z nogami. Zaradi tega denarja ni nič več, a oni tega pač ne vedo.

Vlada pravi, da namerava prihodnje leto in leta 2012 zmanjšati plače v javnem sektorju. Nemudoma je nastal stavkovni odbor. Njegov vodja pravi: »O tem, ali se bomo sindikati sploh pogajali ali pa bomo šli kar na cesto, bosta najprej odločila pogajalska skupina in že ustanovljeni stavkovni odbor, ki se sestaneta v četrtek, nato pa še drugi organi, vse bo jasno do konca meseca.« Modro, ni kaj. Gospod je tudi strokovnjak za rešitve. “Večkrat smo že predlagali protikrizni davek za vse, saj smo vsi v krizi. To bi le malenkostno prizadelo vsakega posameznika, prikrajšan bi bil za približno en odstotek svojega mesečnega prihodka,« je poučil vlado, kaj bi bilo potrebno storiti. Nasvet ima vsaj eno pomanjkljivost. Temelji na neresnici. Zaposleni v javnem sektorju se prav nič niso znašli v krizi. Imajo varno službo z enako plačo kot pred krizo, oziroma s plačo, kot je nastala v znameniti Virantovi plačni reformi.

In vlada? Čas svojega najbolj težavnega sporočila javnosti je tempirala na vrhunec nastopov slovenske nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu. Kar ji seveda ne bo prav nič pomagalo. Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs pravi, da lahko načrtovani prihranek dosežejo s kombinacijo ukrepov ali pa tako, da do konca izvede Virantovo plačno reformo, nato pa za 11 odstotkov zniža osnovne plače vseh zaposlenih. Uf. Sliši se radikalno. Le zakaj se je ministrica odločila za takšno sporočilo? Ali res ni mogla tega povedati malce bolj nežno? Pripombe so znane, a njihovo upoštevanje ne bi prav nič ne pomagajo. Sporočilo ministrice je enostavno in njegova radikalnost je morda njegov najbolj pomemben del. Sporočilo je enostavno. Situacija je resna. Lahko se dogovorimo o ukrepih, ki ne bodo nežni ali pa pristanemo na veliko in neselektivno zniževanje plač. V nasprotnem primeru bo streznitev samo še bolj boleča.

Sindikati so seveda slišali samo zadnji del grožnje. O kombinaciji ukrepov, pogajanjih, sodelovanju pri iskanju rešitev, ki bi pomenile, da se tudi javni sektor zaveda, da je del slovenske družbe, nismo slišali prav veliko. Nekaj malega o pripravljenosti na odpovedovanje v zameno za obljube, da bodo po koncu krize žrtve poplačane. Kar se itak razume samo po sebi in s čimer nihče nima težav. Treba se je samo dogovoriti. Sindikati znajo veliko povedati o fer, oziroma pravični družbi. Geslo je moderno in vedno bolj priljubljeno. Čeprav ideja o tem, da naj bi bogati prispevali za javni servis družbe tudi proporcialno precej več od tistih, ki ne zaslužijo ravno veliko, ni nova in je njena privlačnost že dolgo vsakomur razumljiva. Nekatere družbe tako celo živijo. A to seveda ni vse. Hkrati fer družba pomeni tudi to, da smo vsi v istem čolnu. Tudi takrat, ko samo čakamo na trajekt, ki ne pelje nikamor.

Jani Sever