Vest

Še zadnji korak za vključitev Republike Estonije v Sovjetsko zvezo je bil narejen 21. julija 1940, ko je nezakonito sestavljeni parlament, soočen z oboroženimi vojaki Rdeče armade, ki so se postavili pred poslance, uradno izglasoval preoblikovanje Estonije v sovjetsko državo in takoj vložil prošnjo za njen vstop v Sovjetsko zvezo. V prošnjah vseh treh baltskih marionetnih parlamentov zasledimo enako pisavo, ki je “bila v skladu” z moskovskim vrhovnim sovjetom 3., 5. oz. 6. avgusta 1940.

Mednarodni pravni status s strani Sovjetske zveze okupiranih baltskih držav, je bil uradno urejen s hitrim odzivom vlade ZDA. 23. julija je začasni minister za zunanje zadeve ZDA, Sumner Wells, izjavil, da “ljudje Združenih držav nasprotujejo plenilskim dejavnostim ne glede na to, ali se izvajajo z uporabo sile ali z grožnjo z uporabo sile.”
Ob sklicevanju na Stimsonovo Doktrino, je State Department izjavil, da bi nepriznanje nezakonitega zavzetja tujega ozemlja veljalo enako za Sovjetsko zvezo kot je veljalo za Japonsko, Nemčijo in Italijo.
To je bil začetek pomembne politike Združenih držav nepriznavanja nasilnega vključevanja baltskih držav v Sovjetsko zvezo – politika, ki je v naslednjih desetletjih postala edini žarek upanja za zasužnjene in izolirane Estonce, Latvijce in Litvance. Kot posledica te politike, so baltski diplomati nadaljevali s svojimi dejavnostmi v Washingtonu kot del diplomatskega zbora, za premoženje treh baltskih držav v ZDA je bilo dodeljeno varstvo, ameriška oblast pa ni hotela predati baltskih trgovskih ladij Sovjetski zvezi.
V svojem odgovoru na sovjetsko noto 9. avugusta 1940, je State department sklenil: “pokazalo se je, da je bila vladam in ljudem teh držav odvzeta svoboda delovanja s strani tujih enot, ki so vstopile na njihovo ozemlje, s silo oz. z grožnjo z uporabo sile.”
Priznanje, ki so ga izrekle Združene države o pravni kontinuiteti okupiranih baltskih držav in njihovih diplomatov je trajalo vse do obnove baltske neodvisnosti avgusta 1991. Njegov namen je bil spodbuditi druge zahodne demokracije, da ne popustijo sovjetskemu pritisku in še naprej obravnavajo baltske države kot nezakonito okupirane.

Posledica sovjetske okupacije leta 1940 je bilo uničenje državnih struktur in civilne družbe v Estoniji, Latviji in Litvi in za pol stoletja izbris teh treh držav s političnega zemljevida Evrope. Baltske države so bile izpostavljene terorju in sistematičnemu zatiranju osnovnih pravic do življenja, lastnine, svobode govora in pravne države. Nacionalni voditelji, državni uradniki, podjetniki, policaji, vojska in ruski emigranti so bili še posebno izbrani za usmrtitev. Ubili so 55 članov pred-invazijskega estonskega parlamenta in župane 11 večjih mest. Od enajstih nekdanjih predsednikov vlad, so bili štirje usmrčeni, pet jih umrlo v zaporu, en je naredil samomor. Samo enemu je uspelo pobegniti na Švedsko. S prisilno nacionalizacijo so odvzeli praktično vsem lastnikom premoženje brez odškodnine. Komunistična oblast je prevzela industrijska podjetja, banke, večje zasebne domove in celo motorna vozila; vsi bančni računi so bili zaseženi. Kmetije so omejili na največ 30 hektarjev.

Prvi množični zločini sovjetskega režima zoper človeštvo so bile v baltskih državah deportacije, ki so jih v Moskvi načrtovali vse od konca leta 1940. Varnostnim silam so ukazali, naj zatrejo najprej “aktiviste anti-revolucionarnih strank”, člane “anti-sovjetskih” in “nacionalističnih” organizacij, lastnike precej velikih nepremičnin, javne uslužbence itd. Te opredelitve so pokrivale vse nekomunistične stranke, vse nevladne organizacije in domoljubne organizacije, vključno s skavti, člani Rdečega križa in duhovščino.
Več kot polovico približno 10 000 oseb, deportiranih iz Estonije 14. junija 1941, so predstavljale ženske, otroci in starejši, ki so jih natlačili v železniške živinske vagone. Transportirali so jih v na tisoče kilometrov oddaljeno Sibirijo in jih raztovorili v primitivne razmere za suženjsko delo, izpostavljene mrazu in lakoti, brez osnovnih pravic. Moške so praviloma aretirali in ločili od družin. Do pomladi 1942, je od več kot 3000 moških ostalo le še nekaj sto živih; na stotine so jih ustrelili v taboriščih kot posledico razsodb vojaških sodišč. Po mnogih letih se je lahko 4331 deportirancev – manj kot polovica – vrnila v domovino. Med deportiranci iz leta 1941 je bilo približno 10% pripadnikov estonske židovske skupnosti.
Deportacije iz priključenih baltskih držav so pomenile množične akcije etničnega čiščenja zoper civilno prebivalstvo, ki so ga izvajali sovjetski komunisti v obdobju miru. Približno 50 000 državljanov so iz baltskih držav deportirali junija 1941.
Ko so prvi tovorni vlaki deportirancev prispeli v Sibirijo, so sovjetske oblasti že pripravljale naslednji val deportacij. Vendar pa je zaradi nemške invazije junija 1941, NKVD uspelo to uresničiti le na otoku Saaremaa.

Prvo leto sovjetskega komunističnega režima (junij 1940 – avgust 1941) je imelo izjemen vpliv na estonske ljudi. Obseg in okrutnost vsesplošnega nasilja in razdejanja sta bila tako grozljiva, da je ves narod prišel do enakega zaključka – nič hujšega se jim ne bi moglo zgoditi.

Priključitev baltskih držav leta 1940 ni ostalo posamično dejanje mednarodne agresije. Baltski model uporabe vojaške okupacije pod krinko “družbene revolucije” je Stalin uporabil v drugi polovici 1940-ih v Vzhodni in Srednji Evropi, kjer so, v povezavi s prisotnostjo Rdeče armade, nastale sovjetske vazalne države, tako imenovane “ljudske demokracije”.
Marek Kornat, poljski zgodovinar, svojo študijo sklene z naslednjimi besedami: “če lahko potegnemo kakšen nauk iz evropske zgodovine v času 1938 -1940, je to razumevanje, da Evrope nikoli ne bo možno razdeliti na področja vpliva in da nobenega dela celine ni možno obravnavati s stališča vseevropskih varnostnih interesov kot manj ali bolj pomembnega. Evropska celina je zaključena celota. Zato je potrebno obrzdati agresivne države, saj nas zgodovina uči, da bo imela kakršnakoli politika enostranskih popuščanj visoko ceno in ne bo nikamor pripeljala.”

Evropski parlament je bil prvi mednarodni organ, ki je januarja 1983 sprejel resolucijo o baltskih narodih, z obsodbo „okupacije teh nekdaj neodvisnih in neutralnih držav s strani Sovjetske zveze, ki se je zgodila 1940 po Molotov-Ribbentrop paktu …” Pod vodstvom Otta von Habsburga so člani Evropskega parlamenta poudarili, da “sovjetske priključitve treh baltskih držav še vedno ni formalno priznala večina evropskih držav in ZDA …” Resolucija je pozvala ministre za tuje zadeve, da oblikujejo skupno pozitivno stališče do poziva baltskih borcev za svobodo iz leta 1979, s ciljem priznavanja pravic baltskih držav do samoopredelitve in samostojnosti.

Predstavniki Estonije, Latvije in Litve so ob številnih priložnostih izrazili svojo hvaležnost za to uradno podporo Evropskega parlamenta njihovim prizadevanjem pri obnovi neodvisnosti in demokracije. Junija letos se spominjamo tragičnih dogodkov pred 70 leti, ne sami, a skupaj s prijatelji in sodelavci iz cele Evrope. Težke preizkušnje, trpljenje in tudi uspehi baltskih narodov pri ponovni vzpostavitvi svobode in demokracije bodo odslej pomemben in neločljiv del naše skupne evropske zgodovine.

Tunne Kelam, evropski poslanec iz Estonije

*Opomba
Prvi del članka

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.