Vest

Je še kakšna stvar, program, ideja, ki bi združila celotno Slovenija, nas poenotila v silnem navijanju, drhteli smo od silne vročičnosti, da bi prestopili meje svoje majhnosti, aktivirali smo ponos, voljo in željo. Je kriv zapis v zvezdah, rojstna karta naše državice, da smo se pogreznili v žalost. Zakaj toliko energije vlagamo v šport, od katerega nimamo vsakdanjih, pragmatičnih koristi. Nabreklim imperatorjem, Američanom se fučka za nogomet, pri nas pa bi se nekaj dni pošteno veselili, pozabili, bi na krizo, pogoltno državo, številna odpuščanja, dejstvo, da v kapitalizmu živimo slabše, več delamo, dobiček pa gre v žepe lastnikov. A igra je izmuzljiva fortuna, platno kamor projiciramo dvom in upanja, najskrivnostnejše želje, je ukrojeno za velike trge, za močne in vplivne. Premagali smo strah pred velikimi in se hrabro borili, a svetišče je ostalo zaprto. Marjan Rožanc je lahko pomirjen, postali smo nacija, bili smo na veliki čustveni gugalnici, del medijskega karnevala, v nogometni vojni smo se borili za ugled in prepoznavnost, to ni tako malo za komaj polnoletno dekle…

Številni psihologi, filozofi, učenjaki, skušajo odstraniti tančico iz skrivnosti, igra buri duhove, emocije in močno vpliva na ekonomijo. Številni arhetipi poganjajo tekmo, od pionirskega iskanja stezosledcev, avanturistov, ki so poseljevali kontinente, osvajali nove celine, iskali prostor pod soncem. Psihoanalitiki enačijo doseganje gola z vdorom penisa v vagino, z strastjo, spolno slo iz katere smo vsi nastali. Nekateri gredo še dlje in pravijo, da nogometaši lahko na očeh vseh, svetovne javnosti izražajo nezavedna, istospolna, erotična čustva, se po doseženem zadetku objemajo poljubljajo in trepljajo po zadnjicah, se valjajo po travi kot bi izgubili razum.

Ženskam, posebno lepotnim kraljicam, so nogometaši vrhunskega razreda všeč, saj predstavljajo smetano družbe, moške, ki so brezpogojno uspeli, saj imajo vse po čemer hrepeni sleherni samec, denar, slavo, moč in vpliv. Iščejo varno zavetje, kjer bo seme njihove lepote lahko brezskrbno in varno odraščalo, iščejo dobre gene, ki po naravnem izboru prehajajo iz ene izvoljene generacije v drugo, pravi, zmagovite moški obožujejo vsi, le katera lepotica se ozira za razmišljujočim znanstvenikom in vedno otožnim umetnikom, ki ponavadi nima v žepu niti za špricar.

Stoletja likovni kritiki skušajo iz nasmeha Mona Lise ugotoviti, kako se je v trenutku slikanja počutila, v kakšnem psihičnem stanju je bila, o čem je razmišljala, danes pa nasmešek nogometnega angela Lea Messija po virtuoznem preigravanju in doseženem golu, primerjajo z skrivnostnem nasmešku Boga ob stvarjenju sveta. Zakaj nas vsake štiri leta zajame globalna nogometna evforija, zakaj padamo noter in se nočemo izviti iz primeža kolektivne histerije, Pokojni predsednik ni bil navdušen nad pehanjem za žogo, bil je prepričan, da fanatično navijanje hromi našo ustvarjalno energijo, da počutje prelagamo na naše moštvo in se tako zlahka izognemo odgovornosti, še bolj smo odtujeni, naše učlovečenje  se razprši v topo buljenje v ekran.

Je bilo dovolj histerije in merjenja penisov, je  čas za poezijo in meditativno razmišljanja, je žoga res največja iluzija, je prišel srečni trenutek, čas za štrbunk v mehko, neskončno modrino, v avtorefleksijo…??

Igor Bizjan