Vest

Ponavljamo demokratične nauke izpred dvajsetih let. V poletno branje vam na Vesti ponujamo izbor Žagarjevih kolumen izpred dvajsetih let.

Ena od stvari, ki opredeljujejo mesto kot mesto, so nedvomno javna stranišča, kraj kamor človek pohiti, če mora nemudoma razbremeniti trebuh. Ne, nikakor nismo namenoma vulgarni, tako so dejanje hitenja na stranišče namreč opredeljevali stari Latinci: alvum exoneratum ire, iti razbremenit trebuh. Ako si vaščan, ga seveda lahko razbremeniš kar tako mimogrede, za bližnjim plotom ali grmovjem, če pa si meščan, je zakonodajalec zate iznašel posebno institucijo, ki jo je poimenoval javni sekret. Naj vam ponovno zagotovimo, da nikakor ne skušamo biti po vsej sili vulgarni; sekret je namreč ugledna beseda latinskega izvora, katere etimologijo bi z malce dobronamerne hudomušnosti lahko uvrstili nekam med secretia, »izločanje«, in secretum, »samoten, oddaljen kraj«; če pa obe besedi pregnano povežemo, dobimo »izločanje na samotnem kraju«, kar je natanko definicija javnega stranišča.
Kakor lahko vidite, če se malce sprehodite po to zadevnih ljubljanskih luknjah, so ljubljanska javna stranišča v glavnem na moč dolgočasna, aseptična in sterilna (le kdo bi si mislil, kaj?), in človeku se zdi takorekoč za malo, da bi v njih razbremenil svoje trebušje.

Povsem drugačna pa so na primer stranišča na Filozofski fakulteti ali na Radiu Študent: niso sicer čisto javna, so pa zato toliko prijaznejša in prijetnejša, predvsem pa intelektualno vznemirljivejša. Preden namreč početje, katerega proizvod so verbalne tapete, kijih lahko pokontemplirate na FF ali na RŠ, ocenite kot neokusen vandalizem, se spomnite vsakdanjih rekel kot, »ta pa (kar) bruha besede«, »ta ima pa besedno drisko«, ali celo, »ta pa serje klamfe«. Kje je namreč primernejši kraj za dobesedno udejanjenje teh skatoloških metafor, kot prav na stranišču? Lepota teh verbalnih fekalij ni le v tem, da naključnemu pasantu in uporabniku posredujejo kako ljudsko modrost (Ga ni junaka, ki ne lula, kadar kaka) ali ga nacionalno osveščajo (Zavedaj se, da nekje v rokah držiš usodo slovenskega naroda), temveč je tudi veliko bolj neposredno uporabna: prav gotovo ste tudi sami že kdaj rekli, »kar slabo mi je ratalo, ko sem to prebral«, ali celo, »ob tem sem pa kar drisko dobil«. Sklep, ki se iz vsega tega ponuja kar sam, je potemtakem lahko le naslednji: straniščni grafiti so lahko in naravno odvajalo, njihova funkcija pa ni le v tem; zato vsem pustežem, ki zahajajo v javna stranišča, podarjamo v razmislek naslednji grafit, ki smo ga sneli na Radiu Študent: Dejte še kej napisat, da bo bol zabavn scat.

In ne pozabite: le s primerno opleskanimi sekreti je mogoče dostojanstveno stopiti v Evropo.

Igor Žagar

Studio Ljubljana
8. 1. 1990