22. julij, 2010 | Mojca Drčar Murko

Zamujena priložnost za skok naprej

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Najbolj nazorno se zapleteni skupek koristi (državnih, podjetniških, posameznih) pokaže v bitkah za tiste evropske zakone, s katerimi pobudniki poskušajo spodbuditi pomembne premike, “velike skoke naprej”, kakor bi bili svoj čas rekli Kitajci. Teoretično sicer vemo, kaj bi bilo treba storiti, da bi se stvari na določenem področju v razumnem času bistveno izboljšale, pa vendar na koncu večkrat ugotovimo le, da je priložnost zamujena.

Ni vselej lahko reči, kdo so zmagovalci posameznih bitk, saj se nobena ne konča črno-belo, a v določenih primerih vendarle vemo, kdo je zavrl dolgoročno boljšo ureditev oziroma želel ohraniti v glavnem nespremenjeno stanje.

Tak je primer evropske zakonske ureditve informacij na nalepkah industrijsko pripravljene hrane ( sladkarijah, pripravljenih obrokih, itd.). Zdaj že vemo, da se bitka ne bo končala z zmago potrošnikov. Nasprotno, pri eni od najpomembnejših novosti ureditve je, sodeč po prvem branju v parlamentu, prevladalo stališče evropske prehranske industrije.

Nova ureditev nalepk na pripravljenih proizvodih je prvotno stremela k poenostavitvi nalepk in k večji razumljivosti. Na njih naj bi evropski potrošniki našli celo smernice za zdravo prehranjevanje, saj bi lahko v posameznih proizvodih odkrili prevelike količine (skritih) nasičenih maščob, sladkorja ali soli. Nakupovali bi bolje obveščeni in bi se verjetno sčasoma začeli bolj zdravo prehranjevati. Znanstveno nesporno je namreč, da so nasičene maščobe, sladkor in sol posredni krivci za naraščanje bolezni, povezanih z blaginjo, pa tudi za hitro naraščanje števila predebelih oziroma pretirano debelih ljudi.

Evropski zakonodajalec s tako idejo ni začel od ničle. V nekaterih državah, denimo v Veliki Britaniji in na Švedskem, so že dolgo v veljavi vizualno učinkovite smernice pri nakupih pripravljene hrane. Po treh barvah – zeleni za zdravo, oranžni za nevtralno in rdeči za manj priporočeno hrano – je sistem v Veliki Britaniji dobil ime “semafor” in postal vzor za možno evropsko rešitev.

Sistem opremljanja proizvodov z barvnimi kodami sicer ni bil preprost, a proizvajalci so se hitro prilagodili in izid je za potrošnike zelo jasen. Na prvi pogled lahko ugotovijo, ali je hrana, katero kupujejo, priporočljiva. Tudi manj priporočljiva seveda ostane v prodaji, kajti nekateri ljudje premastno ali presladko hrano kupujejo kljub opozorilom, a pomembno je, da potrošniki lahko izbirajo, ker vedo. Če so z barvnimi simboli obveščeni o okoljskih in zdravstvenih vidikih avtomobilov, električnih naprav in drugega tehničnega blaga, zakaj jim “semafor” ne bi pomagal pri izboru hrane?

A “Evropa” zgledom ni sledila. Barvnih opozoril ne bo in celo države, ki so tak sistem že imele, ga bodo morale, če se ne bo kaj zgodilo v drugem delu procedure, morale opustiti. Logično, skupni trg zahteva enotna pravila.

Oznake energetske vrednosti, pa tudi količin sladkorja, soli, maščob in nasičenih maščob se sicer bodo pojavile na zavitkih pripravljene hrane (predvidoma okoli let 2015-2016), a potrošniki bodo potrebovali več znanja in časa, če bodo hoteli izračunati, koliko teh snovi bo v porciji, ki jo kupujejo.

Zakaj so se stvari obrnile od večje jasnosti k manjši, si je mogoče različno razlagati. Eno od pojasnil prehranske industrije pravi, da bi zaradi sugestivnosti barvnih oznak potrošniki menili, da rdeča barva označuje zdravstveno oporečno hrano in ne bi razumeli, da gre le za manj zaželeno z vidika dolgoročne obrambe pred civilizacijskimi boleznimi, ki pa seveda ni zastrupljena ali kako drugače oporečna.
Izgovor, so temu oporekale nevladne potrošniške organizacije, ki so si prizadevale za “semafor” zaradi dobrih rezultatov povsod, kjer je bil uveden. Na začetku letošnjega poletja so sporočile, da je opustitev barvnih opozoril v novi evropski direktivi verjetno posledica “najobsežnejše lobistične kampanje”, kar jih je bilo zadnja leta v Bruslju. Evropska industrija prehranskih proizvodov in pijač naj bi bila za boj proti uvedbi preveč iskrenim barvam kod porabila več deset milijonov evrov!
Poslance evropskega parlamenta je zasula s pismi, telefonskimi klici, poročili, izračuni, ki so dokazovali, da je dosedanji (prostovoljni) sistem navajanja deleža nasičenih maščob, sladkorja in soli na zavitkih pripravljene hrane dovolj dober, da bi lahko postal obvezen za vse v Evropski uniji. Poslanci so tako stališče sprejeli.

A temu modelu označevanja, poleg odsotnosti barv, očitajo, da bodo deleži problematičnih snovi izračunani za 100 gramov in ne za konkretno porcijo, ki jo potrošniki kupujejo. Oznake torej manj izobraženim oziroma manj pozornim ne bodo jasne na prvi pogled, temveč le tistim, ki se potrudijo razvozlati razmerje med označenimi priporočenimi dnevnimi količinami teh snovi in konkretno porcijo.
Priložnost, da bi uvedbo bolj razumljivih novih nalepk na industrijskih prehrambnih proizvodih povezali s prizadevanji za večjo zdravstveno ozaveščenost Evropejcev in Evropejk, je, kot kaže, zamujena. Škoda, morda bo šlo bolje prihodnjič.

Mojca Drčar Murko

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.