Vest

Ponavljamo demokratične nauke izpred dvajsetih let. V poletno branje vam na Vesti ponujamo izbor Žagarjevih kolumen izpred dvajsetih let.

Prosjake, berače, fehtače ali z enim izrazom urbane poceste žicače denarja lahko v grobem razdelimo v dve kategoriji: aktivne in pasivne. Jeziku in slovnici primerno bi se reklo, da je enim, pasivnim, denar dan, drugi, aktivni, pa si ga dobijo. Tvegali bi lahko celo hipotezo, da je aktivno fehtanje tipično mestno, pasivno prosjačenje pa pred-mestno oz. še ne mestno. Za kaj gre?

Pasivno beračenje je relativno nezahtevna procedura, pri kateri se denarja željni individuum postavi na po možnosti bolj prometno mesto, nastavi dlan, klobuk ali kako drugo pritiklino, in stvar je opravljena. Dobesedno: mimoidočega namreč nič ne zavezuje ali prisiljuje k temu, da bi se ustavil in beračečemu namenil kak dinar. Beračeči in beračeni tako nikoli ne prideta v neposredni stik, slednji se lahko celo pretvarja, da prvega sploh sploh ni opazil, in če ga ni opazil, kako naj bi sploh vedel za njegovo težko eksistenco. To je slaba stran pasivnega beračenja, ki ga Ljubljana pozna že dolga leta, celo desetletja.

Aktivno prosjačenje pozna dve različici, ki se v Ljubljani razvijata šele zadnja leta; prva pravzaprav še zelo spominja na pasivno beračenje, ko proseči in prosjačeni nikoli ne prideta v neposredni stik: to so na primer raznorazni muzikantje, ki godejo po uličnih vogalih. Druga različica pa je aktivna v pravem pomenu in zasluži vso pozornost.

Prav gotovo ste tudi sami že doživeli, da vas je kje v Ljubljani, najraje v bližini železniške postaje ali v kakem parku, ustavil možakar zanemarjenega videza in vam postavil naslednje vprašanje: »Oprosti kolega, a te lahko neki vprašam?« Lepota in zvijačnost takšnega pristopa je v tem, da mimoidočega, ki ob vprašanju tipa, »Ej ti, a maš deset din«, ne bi niti trznil, vsaj za trenutek zadrži v pogovoru, s tem pa tudi v neposrednem stiku, ki poprej omenjenima vrstama beračenja in prosjačenja temeljno manjkata.

Vprašanje, »Oprosti kolega, a te lahko neki vprašam?«, je seveda tipično posredno govorno dejanje, s katerim sprašujemo nekaj povsem drugega, kot pa bi bilo iz dobesednosti stavka mogoče razbrati. Nekako tako kakor za mizo, ko soseda povprašamo, »Mi lahko date sol«, pa ga ne sprašujemo po njegovih psiho-fizičnih sposobnostih za prestavitev solnice, temveč ga prosimo, naj nam jo poda.
Razlika med našim sosedom za mizo in klošarjem, ki nas bo ustavil v bližnjem parku, je seveda v tem, da slednji posrednosti spraševanja ne prizna. Medtem ko bo vaš sosed za mizo vprašanje takoj razumel kot prošnjo in vam podal solnico, namesto da bi vprašanje vzel dobesedno, nanj odgovoril in jedel naprej, boste klošarja iz bližnjega parka najbolj užalili, če vprašanja ne boste vzeli neposredno, temveč kot nadomestek za tisti znani, »Ti, a mi lahko daš deset din?«

Spraševanje o spraševanju je za sprašujočega klošarja pogosto namreč tudi priložnost za navezavo novega stika oz. kratek klepet, in če naj bo mesto kraj in priložnost za nova srečanja, potem imamo lahko šele to, verbalno obliko prosjačenja, za pravo urbano prosjačenje.

Igor Ž. Žagar

Studio Ljubljana
14. VIII. 1991