Vest

Pa pojdimo naprej po sledeh umazanih igric, ki se dogajajo v obeh loterijah. Ugotovili smo, da je bil poizkus znižanja koncesijskih dajatev iz 45% na 35% s strani Loterije Slovenije s čimer bi se oškodovali prilivi obeh fundacij; Fundacije za šport in predvsem FIHO. Šuštaršič kot dejanski upravitelj FIHO, skupaj z nekaterimi njegovimi zvestimi vojščaki (njihova zvestoba je premosorazmerna z denarjem, ki jih njihove organizacije prejmejo s strani FIHO) prepričal Svet FIHO, da nakup delnic Športne loterije ni smiseln. Ni zanemarljiv podatek, da so delnice Športne loterije gotovo med najbolj donosnimi v Sloveniji in bi nakup le–teh bil za FIHO dodaten vir sredstev. Nismo pa še obelodanili dejstva, ki je sporno ali celo nezakonito, a do sedaj še neodkrito, da g. Šuštaršič po vseh pravilih ne bi smel zasedati funkcije predsednika nadzornega sveta Loterije Slovenije. Zakaj ne? Ker Šuštaršič nima ustrezne izobrazbe in prav tako ni opravil potrebnega tečaja. Je zgolj gimnazijski maturant, moral bi pa imeti vsaj višjo izobrazbo. V izobrazbi tiči njegov hendikep, vsake toliko mu uide, da je študiral pravo.

Kodeks upravljanja javnih delniških družb namreč v 7.1 se med drugim določa »Pri presoji ustreznosti kandidata za člana nadzornega sveta se poleg zakonskih čimbolj upošteva še izpolnjevanje naslednjih pogojev:
· ustrezna osebna integriteta in poslovna etičnost,
· dosežena najmanj višja, praviloma pa visoka strokovna izobrazba,
· imajo certifikat, s katerim se dokazuje specializirana strokovna usposobljenost za
članstvo v nadzornem svetu, kot na primer Certifikat Združenja Nadzornikov Slovenije ali
drugo mednarodno listino.«

Kot smo poizvedovali in raziskovali g. Šuštaršič ni vpisan v register nadzornikov, kar je zopet zelo nenavadno, saj je Loterija Slovenije zelo pomembna javna delniška družba. No tisti, ki poznamo Šuštaršiča vemo, da je on največji ekspert brez izobrazbe prav na vseh področjih, ne le na poslovno finančnem, ampak tudi na področju sociale. Če je za vse druge pravilo ustrezna izobrazba, zopet najmanj višja, poleg tega pa opravljen strokovni izpit s področja socialnega varstva, je on nemoteno že tretjič na funkciji državnega svetnika prav na predlog in s podporo strokovnega združenja Socialne zbornice Slovenije. To veliko pove o resnosti in strokovnosti zbornice same.

A vrnimo se nazaj. Vse to kar smo v teh dneh namigovali se ima uresničiti. Če je naš vir na Ministrstvu za finance zanesljiv, je danes sklican nadzorni svet Loterije Slovenije in na dnevnem redu je zgolj ena točka, nakup delnic Športne loterije s strani Loterije Slovenije. Takšen manever ne bo težko izvesti, saj je sestava nadzornikov zelo bizarna. Predstavniki delavcev, ki so lastniki zgolj 10% delnic imajo kar tri člane, Simona Fink, Damjana Križnik, Bojan Špende, plus ena članica, ki nosi ime predstavnica kapitala delavcev, Irena Linzner, torej skupno 4 člane od desetih. Za primerjavo FIHO kot 40% lastnik ima le dva člana in eden od teh je Šuštaršič, ki kot smo že pokazali, dela v svojo korist in ne v korist ljudi, ki naj bi jih predstavljal, še manj v javno dobro. Torej, ko prištejemo še predsednika nadzornega sveta Šuštaršiča in predsednika uprave Tim Kocijana, je zgodba zaključena in posel sklenjen. Ali je to sploh zakonito? Ali to sploh koga v naši državi še zanima? Ali bo minister za finance dovolil takšno početje? Ali je res vse gnilo in skorumpirano?

Na spletni strani Loterije Slovenije lahko preberemo: »Loterija Slovenije posluje od leta 1945, zadnjih 12 let kot delniška družba. V več kot pol stoletnem obstoju je z rastjo poslovanja raslo tudi število srečnežev, ki jim je Loterija Slovenije obogatila ali polepšala življenje. Osnovni namen prirejanja iger Loterije Slovenije je namreč zbiranje sredstev za financiranje dejavnosti invalidskih in humanitarnih ter športnih organizacij.« Če bi se država kot posredni lastnik 90% Loterije Slovenije tega dejansko držala bi morala striktno izvajati nadzor, da se vsa sredstva prelivajo v obe fundaciji. Tako pa dovoljuje, da se kupčka in odliva sredstva tem in onim »pravim« funkcionarjem, ki poskrbijo, da je zakonodaja nedorečena in luknjasta ter, da so pravila nejasna. Npr. primer Tomo Šeme, bivši direktor Urada za nadzor iger na srečo, ki je takrat tudi sodeloval pri pisanju zakonodaje o igrah na srečo, sedaj pa je lepo zaposlen v Športni loteriji. Res zelo prikladno in koristno, da se zaposli človeka, ki nas je prej nadziral. Najmanj kar bi bilo treba upoštevati kakšno konkurenčno klavzulo ali kaj podobnega, da se stvari ne okužijo, a kaj bi temu polagali preveč pozornosti, saj vse ostane v družini. Sploh me nebi presenetilo, če je morda sedaj »neformalni« svetovalec sedanjega direktorja kako nadzorovati ne, da se kaj najde ali odkrije.

Nadaljujemo še z eno cvetko, Drago Barent, ki je bil pod Janševo vlado direktor Direktorata za šport in član medresorske skupine, ki naj bi preoblikovala zakonodajo FIHO in FŠO je za nagrado postal direktor FŠO. O tej zgodbi vem veliko povedati, ker sem se takrat zelo veselila, da bo končno prišlo do spremembe sestave Sveta FIHO in sem z večino člani komunicirala. Prva medresorska skupina je celo prišla do čarobne ugotovitve in predloga, da je treba preoblikovati Zakon lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije in sicer v delu, kjer prihaja do kolizije interesov in posledično možnosti koruptivnih dejanj. Predlog zakona je bil zeeelo podoben sedanjemu predlogu Zares-a. A seveda so nastali tektonski premiki s strani Šuštaršiča, Janša pa je po vsej sili hotel uveljaviti svoje interese na FŠO (ne gre zanemariti, da FŠO financira 90% športnih objektov v Sloveniji). Invalide je prepustil v pasti največjega invalida. Invalid je izdal in zatajil svojega tovariša, g. Vogrinca. Za ceno, da mu, da mir in ne podpre prejšnjega vodstva FŠO je Šuštaršič dosegel ne le umik zakonodaje, ampak spremembo le-te še bolj korist njegovega monopola in oblastništva v FIHO. Tako sta Janša in Šuštaršič postala prijatelja; to so pač triki Kumrovske šole.

Za konec še zanimiv podatek. Športna loterija je lani naredila 75.000.000 EUR prometa, za 26 (cca.) zaposlenih so prikazali kar 14.000.000 EUR manipulativnih stroškov in notri skrili tudi plače, bojda ga ni zaposlenega, ki bi imel manj kot 3.000 EUR neto plače, zelo sumljivo je tudi posodabljanje računalniškega sistema.

Elena Pecaric