Vest

Sprenevedanja slovenske politike, ene in druge, mi že hudo preseda! A to bi lahko bil le moj osebni problem, če ne bi to sprenevedanje uničevalo slovenske družbe in države, predvsem pa povečevalo revščino, ščitilo bogataše in goljufe, servisiralo trenutne interese najmočnejših skupin, uničevalo še preostanke socialne in pravne države, vsem nam, predvsem pa mladim, pa jemalo še zadnje upanje kakršne koli razvojne perspektive. Dogodkov, ki potrjujejo mojo črnogledost je vedno več, tisti, ki bi morali nastalo zmedo reševati, pa le nemočno begajo od enega do drugega problema in iščejo neke kratkoročne rešitve. Če ji sploh.

Problem neplačevanja prispevkov za socialno varnost zaposlenih je eden zadnjih razvpitih škandalov, ki ga je zakuhala oblast, sedaj pa se čudi in ga poskuša neuspešno reševati. Je tudi kazalec slovenske politike, ki se začne ukvarjati s problemi takrat, ko so že skoraj nerešljivi, do pogorišča pa nima nikakršne razvojne vizije, ne prisluhne strokovnjakom in ne upošteva opozoril, ki jih ji sporoča tistih nekaj institucij, ki sploh še opravlja svoje delo. Blaginja prebivalcev pa jih bolj malo briga.

Problem neplačevanja prispevkov je namreč star že skoraj desetletje. Začel se je z ukinitvijo SDK (službe družbenega knjigovodstva), ki je bdela nad zakonitostjo finančnih manipulacij ter s sprejetjem Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, ki je začel veljati leta 2000. Zakon je predpisal, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le pod pogojem, da so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki, za spremljanje uresničevanja navedene določbe pa je določil obveznost vzpostavitve evidenc o vplačanih prispevkih. Evidenco bi moral narediti ZPIZ najpozneje do januarja 2003. Ker tega ni naredil, drugega kontrolnega mehanizma (SDK) pa ni bilo, so se v letu 2004 začeli pojavljati posamezniki, ki niso mogli v pokoj, ker jim delodajalci niso plačevali prispevkov.

O tem problemu sem januarja 2005 na prvem sestanku obvestil novega predsednika Vlade Janeza Janšo, ki je obljubil, da bo Vlada to nemudoma rešila. A rešitev, ki jo je sprejela Vlada, je bila šokantna: datum vzpostavitve evidenc je prestavila na leto 2010. Če rečem po Janševo: še pet let dovoljenih lumparij na pet let podlage! Nezadovoljen s takim načinom »reševanja« sem kot varuh človekovih pravic v začetku maja 2005 sklical posebno tiskovno konferenco, saj sem bil prepričan, da je problem neplačevanja obveznih prispevkov potrebno reševati takrat, ko je številčno še majhen in s tem obvladljiv in ne takrat, ko bo postal prevelik. O tem je bil objavljen tudi zapis, iz katerega citiram dva odstavka:

»Vprašanje vzpostavitve evidence o plačanih prispevkih za invalidsko in pokojninsko zavarovanje predstavlja izjemno resen problem, ki ga je treba takoj rešiti, opozarja varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. Na to problematiko je varuh že januarja opozoril premiera Janeza Janšo, ki je, kot je Hanžek povedal na današnji novinarski konferenci, zadevo vzel zelo resno, prav tako pa je varuh s tem v četrtek seznanil ministra za delo Janeza Drobniča, ki je obljubil, da se bodo na ministrstvu nemudoma lotili reševanja te problematike. 

V uradu ombudsmana menijo, da bi morali čim prej spremeniti zakonsko ureditev na tem področju, tako da bodo možne negativne posledice za posameznika zmanjšane na najmanjšo možno raven oziroma v celoti odpravljene. V nasprotnem primeru lahko mnogo ljudi ostane brez pokojnine, je poudaril Hanžek in dodal, da po njihovih ugotovitvah predvsem manjši delodajalci zaposlenim neredno plačujejo prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje.«

Ker je to opozorilo šlo mimo ušes politike, sem se vključil v razpravo o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bila takrat v teku. Tu je odlomek iz Zapisnika 35. Seje Državnega sveta Republike Slovenija 6. Julija 2005:

»Državni svet je bil seznanjen tudi s pripombami Varuha človekovih pravic o nujnosti zakonske ureditve obveze delodajalcev za vplačevanje obveznih prispevkov zaposlenim in obveze Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da vzpostavi evidence o vplačanih prispevkih in ta stališča podpira. Državni svet obžaluje, da jih predlog zakona ne vsebuje, čeprav je Varuh človekovih pravic pravočasno opozoril Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na problematiko neplačevanja prispevkov delodajalcev za obvezno invalidsko in pokojninsko zavarovanje svojim zavarovancem ter jih seznanil z dejstvom, da podaljšanje roka za vzpostavitev evidenc o vplačanih prispevkih do leta 2010 nikakor ni rešitev za ureditev socialne problematike prizadetih državljanov.«

Problem je bil opisan tudi v Poročilu, prav tako pa sem poročal o resnosti problema Državnemu zboru, ki je na Varuhovo pobudo sprejel naslednje priporočilo:

»Vlada naj zagotovi potrebne ukrepe za dosledno spoštovanje pravice do socialne varnosti in naj še pred vzpostavitvijo vodenja evidenc vplačil po posamezniku prepreči, da bi negativne posledice neplačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s strani delodajalca nosili delojemalci.«

Prav tako sem opozoril pristojne institucije, da neplačevanje obveznih prispevkov predstavlja kaznivo dejanje. A vsa ta opozorila so bila preslišana, jaz pa sem bil obtožen, da se ukvarjam le z marginalnimi skupinami, »nič pa naj ne bi naredil za slovenske davkoplačevalce«. Sedaj pa lahko potrdimo namen rasističnih obtoževanj: preusmerjanje pozornosti ljudi na domnevno moje slabo delo, da so spregledali manipulacije oblasti. Žal je velik del slovenske javnosti temu nasedel. Naslednje, kar lahko zaključim, je, da oblasti ne zanima blaginja ljudi, ampak zadovoljevanje skritih interesov nekih lobijev iz ozadja. In ker oblast, katera koli že je, nima koncepta razvoja in v resnici ne ve, kaj sploh hoče, začne »reševati« probleme šele na pogorišču.

In končno: ali bo kdo odgovarjal za nedelo zadnjega desetletja? Ker vse kaže, da se pristojne institucije sprenevedajo ali pa ne znajo brati zakonov, jim rade volje pomagam. 262. člen Kazenskega zakonika - Nevestno delo v službi - pravi: »Uradna oseba, ki vedoma krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo, ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, pa zares nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« Ker se bojo »pristojni« verjetno izgovarjali na naklep in škodo, dodajam še to: po številnih opozorilih Varuha je nemogoče verjeti, da naklepa ni bilo. Za škodo pa naj povprašajo oškodovane delavce. Pokojnina v resnici lahko postane »škoda« šele ob poskusu upokojitve posameznika, problem neplačevanja zdravstvenih prispevkov pa občuti vsakdo, ki zaradi neplačila umre pred zdravstveno ustanovo!

Matjaž Hanžek, nekdanji Varuh človekovih pravic