Vest

Nedavno je haški tribunal objavil neobvezujoče mnenje glede Kosova. V javnosti so se pojavile trditve o kataklizmični »zaušnici«, ki naj bi je bila srbska diplomacija od mednarodne skupnosti deležna. Pa vseeno se ni treba sprenevedati: ni ji hudega.
Vladajoča garnitura je iz celotne zadeve prišla ven močnejša in je svoj položaj dodatno utrdila. Tudi bojazni o krepitvi (radikalne) opozicije v primeru izgube Kosova so odveč, ker je »nebeška slava« poldrugo dekado po podpisu sporazuma v Daytonu v precejšnji meri pričela kopneti, zvonovi Hilendarja pa donijo vse bolj zamolklo. Kdo tu torej koga vleče za nos in kdo piše račune brez krčmarja? Vehementna »obramba srbske teritorialne integritete po pravni in politični poti« s Tadićem in Jeremićem na čelu je torej koreografsko usklajen nastop, ki pa ni ravno najbolje režiran. In to vsi odlično vedo. Strah pred opozicijo ni utemeljen, saj ta ni v položaju, da bi »neuspeh«, ki je torej v določeni meri gledališko programiran, izkoristila, ker se koalicija ukvarja s problematiko, za katere genezo niti ne nosi krivde. Odgovornost zanjo morajo nositi »ćosićevci«: ker naj bi Vlada povrnila nekaj, kar je izgubljeno že prej in ne po njeni krivdi, so njene ambicije vnaprej obsojene na neuspeh. LDP Čedomirja Jovanovića meni, da bi bilo gledališki ansambel potrebno razpustiti in se prebuditi v realno življenje, ker je že skrajni čas. Opozicijski DSS Vojislava Koštunice pa skupnemu nastopu očita jasen manjko odločnosti in konkretnosti.

V tem momentu si gre izposoditi aluzijo Teofila Pančića, kolumnista beograjskega časnika Vreme. Da bi razumeli, kaj točno se godi, je potrebno v spomin priklicati repliko neznanega regruta JNA iz bratske Bosne in Hercegovine, ki nekje v slovenskih gorah konec junija leta 1991 televizijskemu reporterju takole opisuje bistvo spopadov na relaciji SFRJ-Janša: »Oni se kao otcjepljuju, a mi kao ne damo.« Pančić dodaja: »Skoraj dvajset let pozneje se ista stvar ponavlja na drugem mestu in v bistveno drugačnih okoliščinah, le tisti ključni kao ostaja enako močan.«

»Oluja«

Četudi aktualna garnitura v Beogradu trenutno nima pravega razloga za skrb, to nikakor ne velja za Srbijo, ki na svoj evropski vlak nevarno zamuja. Eden od korakov na tej poti, ki jih je potrebno urediti, so odnosi s Hrvaško. Največ težav v tem pogledu povzročajo 90-ta. Te dni je spremljanje medijev na hrvaškem precej nadležno opravilo, saj so polni pompa o praznovanju obletnice »Oluje«, nihče pa ne omenja bolečega in v sinje evropsko nebo vpijočega dejstva: da je »Oluja« organizirana in izvedena z namenom etničnega čiščenja, odobrena s strani najvišjega hrvaškega državnega in vojnega vrha. Peti avgust torej ni »dan zmage« meščanske, temveč monoetnične Hrvaške.

Srbska in Hrvaška stran sta v tem momentu razklani, razhajanja dosegajo elizabetinske dimenzije. Ostajata vsaka na svojem bregu po principu dveh patriotskih lig. Paradoks je toliko večji ob zavesti, da prihaja ob proslavah obletnice po petnajstih letih do bistveno večjih napetosti kot pred odhodom Tuđmana in Miloševića. Ena stran tolmači akcijo zgolj kot največje etnično čiščenje »po Drugi svetovni vojni«,  druga pa kot »legitimen in čist osvobodilni boj«. Oba tabora se tradicionalno razmahata en po drugemu in kajpak hkrati pozabljata pomesti pred svojim pragom. Srbski upor sta na Hrvaškem orkestrirala – resda vsak v svoji domeni – tako Zagreb kot Beograd. Zagrebški warlordi so Srbe, kot pravi S. Mesić, medijsko antagonizirali. Pred nosom so jim mahali z NDH simboliko na zastavah, ki vse do danes ostaja praktično nespremenjena, in retoriko sovražnega govora, Beograd pa je med njimi netil punt in jih oskrboval z orožjem. Približevanje obeh diplomacij poteka petnajst let po koncu vojne prepočasi.

Nastal je trd kalup, iz katerega se je doslej izvila le peščica: neko združenje srbskih beguncev in izgnancev je pred nekaj leti vložilo tožbo proti lastni strani, saj naj bi Srbija sodelovala pri etničnem čiščenju lastnih državljanov in med izbiro generalov v lastnih vrstah namensko iskala »specialiste« za evakuacijo prebivalstva. O poteku in končnem razpletu tožbe ni jasnega nič, toda glede na obremenjenost sodstva obeh strani s fašistično dediščino 90-ih, ne gre biti pretiran optimist. V tem kontekstu je zgovoren nedavni zaključek sojenja kapitalnemu vojnemu zločincu Branimirju Glavašu, ki mu je hrvaško Vrhovno sodišče sodilo za mučenje z elektrošoki in likvidacije na Dravi in mu dodelilo pičlih osem let kazni. Olje na ogenj prilije odziv odvetnika Anta Nobila: »Sicer smo ga morali obsoditi, toda on je kljub vsemu naš.«

Celotna hrvaška plejada politikov še vedno ni v stanju temeljito revidirati polpretekle zgodovine in definirati »Olujo« kot etnično čiščenje in s tem hrvaški družbi omogočiti nujno potrebno katarzo. Domovina se preko »Oluje« osmišlja in v njej išče potrditev. Morda je njena državnost legalna, nikakor pa ne legitimna. Manjko legitimnosti jo kot državo uvršča v domeno ustašoidnega absurda. Medvojni odblesk čistega fašizma v praksi je namesto jasne obsodbe deležen vsakoletnega veseljačenja in najvišjih državniških proslav. V tej fazi je od tamkajšnje javnosti in večjega dela populacije pričakovati obžalovanje sistematičnega čiščenja skoraj celotne srbske populacije iz države preprosto previsoko zastavljen cilj. Paralelno z državniško svečanostjo se v vasi Čavoglave vsakoletno odvija veliko šovinistično vasovanje pod taktirko Marka Perkovića Thompsona, na kateri se snidejo črnosrajčniki z vseh vetrov. Šele lani se je županja Knina Josipa Rimac prvič javno in glasno zoperstavila organizaciji dogodka, za kar ji gredo ustrezne zasluge. Iritira tudi organizacija tradicionalne sinjske Alke, ki se z državnimi proslavami tempira v enoten dogodek. Alka v mestu Sinj namreč simbolizira zmago nad turškim nasiljem in na alegorični ravni pošilja jasno sporočilo: pregon Srbov ali Turkov – bistvene razlike ni.

Iz razhajanj med uradnima Zagrebom in Beogradom že nekaj časa črpa navdih folklora. Podobo Oluje bomo našli na vsaki nogometni tekmi Dinama Zagreb: sloju ljubezni do domovine sledi sloj sovraštva do Srbov. Skandiranje BBB na stadionu v Maksimiru zmago v Domovinski vojni istoveti z maščevanjem nad Srbi. Osladno »Mojo Domovino« skoraj vedno spremlja gromovit »Ubij Srbina!« Dober del Hrvatov povrnitev zasedenih območij veseli v enaki meri kot deportacija dvesto petdeset tisoč Srbov. Hrvaško se ljubi enako močno kot se sovraži Srbe. Ivo Josipović, ki se je Bosni v imenu Hrvaške opravičil, ker je slednja med vojno gojila osvajalske ambicije do bosanskega teritorija, in bil doma deležen ostre kritike, je v primeru »Oluje« pokazal bistveno manj poguma. Ne gre torej samo za zločin »Oluje«: gre za maščevalen in sovražen resentiment, ki je vsajen v hrvaško družbo, za rešitev pa bo potrebno še kaj več od sodne poti, diplomatske note ali političnega slogana.

Nov začetek

Ena redkih svetlih točk našega podkontinenta v zadnjem času je predsedniški tandem Josipović-Tadić. Prvič se je namreč zgodilo, da imata dve izmed največjih južnoslovanskih dežel predsednika brez vojnih repov ali težkega bremena preteklosti v politični prtljagi. Vse ostalo je stvar dobre volje. Srbija in Hrvaška nimata več večjih »nerazčiščenih vprašanj«, ostala so le še tista, ki so z »mračno preteklostjo« povezana neposredno. Trenutno sta idealna metonimija novega začetka. Zdaj ko sta republiki »vsaka na svojem« postaja jasno, da to »svoje« niti ni toliko »svoje«, kot je vsaka zase morda menila, da bo, ali pa bi si morda želela. Toda za to kriviti sosedo ni več smiselno, saj je ta v isti godlji.

Petnajst let po vojni nastopajo prvi večji znaki otoplitev med sprtimi stranmi. Naveza Tadić-Pahor-Josipović postopno prevzema pobudo in postavlja zgled bodisi za diplomatsko sodelovanje v nekem novem duhu bodisi za neko drugo prihodnost. Situacija dobiva drugačne, manj sive tone. Odvija se vzajemna sprava s preteklostjo med osrednjimi udeleženkami v vojnih obračunih. Večja težava je počasnost, zakaj dela je pred novonastalimi republikami milo rečeno ogromno. Dodaten izziv lahko prepoznamo v pojmovanju državne samostojnosti, še vedno določene kot  naravno stanje z namenom krepitve »berlinskih zidov« separatizma med posameznimi narodi. Ločnice, ki jih večji del populacije bivše republike dojema že dvajset let sprejema kot nekaj običajnega, v očeh Evrope pomenijo nevarno poigravanje z njenim potrpljenjem: Berlinski zid spada med eksponate zgodovine. Sleherno približevanje v novejšem duhu in poziv k obnovi uničenih odnosov se pogosto mitologizira kot neželeno in nostalgizacija Jugoslavije. Obdobje pred nami prinaša v tem pogledu nov veter in obujanje nekaterih davno pozabljenih mitem.

Goran Majstorović