2. september, 2010 | Dušan Rutar

Eksperiment (The Experiment, Paul Scheuring, 2010)

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Klasična psihološka razmišljanja o človeški naravi so še vedno vredna vse pozornosti, zlasti če jo naddoloča arheologija sodobnih tehnologij digitalnega simuliranja znotraj vse bolj globalnih občestev. Zgodovina tehnologij nas seveda pripelje k digitalnemu filmu, kot je pokazal Lev Manovich, toda natanko digitalno simuliranje sveta in objektov, ki sicer ne obstajajo, je zavezano analognemu, naravnemu načelu, ki ga vztrajno skuša dojeti in opisati tudi psihologija s svojimi eksperimenti na živih ljudeh, kajti ti niso le nepredvidljivi in kaotični, temveč tudi niso niti pripravljeni niti zmožni prenašati vse večjih količin informacij, ki jih je že danes več, kot si jih kdorkoli želi.

Princip je preprost, a ga je težko vgraditi v vsakdanje vse bolj simulirano življenje. Njegovi zastopniki hočejo, da obstaja in tvori nekakšno celoto, toda univerzalna enakost objektov, o čemer je razmišljal že neverjetni Dziga Vertov, jim to preprečuje – različnih objektov pač ni mogoče videti na enem zaslonu, zato je celota problem. Potrebni so različni zasloni, saj so tudi svetovi, v katerih se pojavljajo, različni. Digitalne podobe zato nimajo nobene resne zveze z resničnostjo, saj ustvarjajo različne realnosti.

In ko je različnosti preveč, je vnovič vredno razmisliti o enakosti. Že kino-oko je način dekodiranja realnega sveta, zato dekonstrukcija realnosti, o kateri je dolga leta razmišljal Derrida, ne bi smela delati preveč preglavic – vsaj ne tem, ki se hvalijo, kako napredni so. Zapeljevanje gledalcev je danes ujeto v serijo povratnih zank, zato celo sekvenčno filmsko pripovedovanje ne more uiti naravi materializma, ki izvira iz enakosti. Ali kot pravilno ugotavlja Manovich: film je suženj računalnika. Digitalno kodiranje in transkodiranje vsega je zato privlačno in profitabilno, toda psihologija človeškega vztrajno uhaja vsakemu kodiranju, pa naj bo analogno ali digitalno.

Medijsko sintetiziranje objektov in manipuliranje z ljudmi je danes kljub vsemu ujeto v klasično psihologijo ljudi, ki med drugim ugotavlja, da človeški osebki niso vselej v formi, da bi spoštovali drug drugega. V filmu s preprostim naslovom Eksperiment je to več kot očitno.
In česa se lahko pri tem naučimo? Morda predvsem tega, da imamo problem. V zasičenih svetovih je namreč težko najti objekte, ki že obstajajo. Blazna kapitalistična proizvodnja novega ga le še povečuje in dela vse bolj aktualnega. Vračanje k Starim je zato več kot tolažilno, saj ne prispeva k fraktalni strukturi novih medijev, zato pa nam v roke potiska teoretska orodja za njihovo razumevanje, kar je neprimerno bolje.

Dekonstrukcija simuliranega odpira polja in vztraja v njihovi odprtosti. Različne časovne strukture, v katerih se lahko znajdemo na svojih potovanjih, so tako odlično izhodišče za gledanje filmov, ki ne predstavljajo celot, pa vendar se lahko gibljemo od vsake domnevne celote k posameznim kadrom. V filmu, ki ga priporočam, njegov naslov je Bound by Honor (Taylor Hackford, 1993), tako slišimo tole: Ko ne pričakuješ ničesar in dobiš vse, govorimo o usodi. V sodobnem zasičenem svetu simulacij in simulakrov je namreč obrnjeno: Ko upravičeno pričakuješ vse, saj te kapitalizem prepričuje, da ti to tudi pripada, se kaj hitro lahko zgodi, da ostaneš praznih rok.

Odprta interaktivnost, ki jo omogočajo sodobne digitalne tehnologije, je v luči zapisanega tudi priložnost za drugačno in zares produktivno razumevanje narave človeških bitij, ne le filmov, vizualnih in informacijskih kultur. Ne mislim zgolj na umetno inteligenco, nevronalne povezave med ljudmi in stroji, kiborge in avatarje, temveč predvsem na zmožnost človeških bitij za samopreseganje, ki zmore dekonstruirati tudi kapitalizem. Odprta interaktivnost namreč ni mogoča brez stožerja, trdnega jedra, ki ga je Freud že davno tega imenoval nesimbolizabilno, spoznavamo pa ga, ko se srečujemo z objekti iz sodobne vizualne kulture, med katere gotovo spadajo znak za Kokakolo, filmi liki, kakršen je Terminator, ali pop zvezda, kakršna je Madonna. Strah pred umetno inteligenco je zato povsem odveč, saj se bo ta morala nujno ukvarjati z istim problemom, zato bo morala prej ali slej ugotoviti, da se motijo vsi, ki danes trdijo, da je mogoče vsako konstanto spremeniti v variablo. Logika hendikepa je prav zaradi tega univerzalna, čeprav tukajšnji domorodci mislijo, da je zgolj naključna muha enodnevnica.

Ukvarjanje z istim problemom je priložnost za novo solidarnost, medsebojno spoštovanje in skupno delo. Filmi, kakršen je tudi Eksperiment, nam zato pomagajo razumeti ne le, zakaj je govoril Freud o nesimbolizabilnem, Lacan pa o Realnem, temveč tudi to, kar imenujemo potreba po hiperpovezovanju, kakršnega danes že lahko zasledimo na medmrežju. Po domače: logika življenja v informacijskih kulturah je taka, da ravno ne potrebuje konformističnega posameznika, temveč prej nasprotno.

V množičnih in globalnih okoljih je seveda treba biti previden, kajti sodobno trženje naskakuje natanko vsakega posameznika posebej, češ da hoče ustreči njegovim pristnim željam. Kaj to pomeni, smo že lahko videli v Matrici. Film Eksperiment je zato treba gledati skupaj z njo, saj nam jasno pokaže, kako šibki so lahko posamezniki. Logika novih medijskih tehnologij je abrúptna in zares lahko zrcali logiko občestvenega življenja, vendar se moramo sočasno zavedati, da nobeno občestvo ne more biti narejeno iz posameznikov, pa če so ti še tako idealni. Prav zaradi tega ste lahko že vnaprej prepričani v neuspeh, ko vas začnejo prijazno nagovarjati kot unikatne in neponovljive posameznice ali posameznice, kajti prav to domnevno unikatnost bodo najverjetneje hoteli tržiti – za lastne profite. Tudi digitalni kapitalizem je namreč zgolj različica socializma – za elite.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
5 x komentirano