Vest

V kakšni Evropi živimo? Vprašanje ni niti najmanj retorično, ampak želi vzpodbuditi razmišljanje, k temu kar se dogaja vidno pred našimi očmi, a ne vzbudi večjega zanimanja kot zgolj informacijo v medijih. Množične deportacije Romov. Le-ta nam morda vzbudi celo ogorčenje in čudenje nad tem, kako je to mogoče, da se kaj takega dogaja v sodobni in demokratični Evropi 21.stoletja, a jo naslednji hip že pozabimo. Preženejo jo druge bolj domače skrbi in nam bolj realni problemi eksistence. Ne vzbudi splošnega ogorčenja in zaskrbljenosti, odločnega nasprotovanja nad sistemskim in sistematičnim nasiljem nad Romi, ki nikakor ni novo, saj ima že dolgo zakoreninjeno tradicijo.

Se v Evropi ustvarja »Romski problem«? Se ponavlja zgodovina, se ponavlja praksa fašizma in nacizma, ki določeno skupino označi kot vzrok za družbeno ekonomske probleme v družbi, za tisto, ki vnaša nemir in ogroža varnost ter kohezijo? Vse to naj bi bil zgolj del širše borbe proti kriminalu, je razlaga za takšno nedopustno početje. Da gre za prostovoljni izgon; trdi francoska vlada, da se Romi v Romunijo vračajo v okviru postopka t. i. prostovoljne vrnitve po francoskem upravnem pravu.

Nestrpnost in diskriminacija do Romov se ne dogaja zgolj v Franciji, čeprav je tu, sedaj dobila svoj neposreden in nasilen izraz. Že pred dobrima dvema letoma so tudi v Italiji rušili romska naselja in nasilno popisovali Rome ter jim hoteli odvzeti prstne odtise. Tam ni šlo za Rome, ki bi prišli v državo in ne morejo dokazati, da so sposobni preživljanja, ampak so teh popisov bili deležni tudi državljani Italije, zgolj zato, ker so pripadniki romske etnične skupnosti.

“Pozorno in s stalno zaskrbljenostjo spremljam razvoj dogodkov v zadnjih dneh v Franciji,” je pred dnevi dejala evropska komisarka za pravosodje in temeljne pravice Viviane Reding. Kaj ko bi gospa komisarka in z njo celotna Evropska komisija tudi kaj konkretnega ukrenila. Npr. sprejela ostre sankcije, ki bi imele političen in ekonomski učinek ter bi bile hkrati tudi odločen signal kaj v Evropi ni dopuščeno in kje so meje, ki jih država članica ne more in ne sme prestopiti, ko gre za spoštovanje človekovih pravic. Francija ni kar ena izmed evropskih držav, ampak se ima in predstavlja kot vodilna. Zato je še toliko huje, da so odzivi evropskih institucij tako plehki in se omejujejo zgolj na kritiko ter načelno obsodbo. Ko je šlo za reševanje grških bank, so se tresla tla evropskim politikom in gospodarski eliti. Govorili so o solidarnosti, ki je nujno potrebna, če želimo ohraniti stabilno valuto oz. sploh valuto evro. Tudi tu je na kocki ogromno, morda še veliko več, a se spreneveda, da gre za vprašanje interne narave posamezne članice do politike preseljevanja. Evropa je prisegala na multikulturnost in spoštovanje razlik in drugačnosti. Takšno nespoštovanje teh načel lahko vodi le v temno prihodnost; še več, lahko, da prihodnosti sploh ne bo.

»Ustavite Sarkozyevo nečloveško politiko!«, je bil eden od sloganov protestnikov, ki so se 4. septembra zbrali, da bi izrazili javno in glasno nestrinjanje z izgonom bolgarskih in romunskih Romov iz Francije ter nasilnih rušenj njihovih naselij. Vprašanje je na koga se ta klic naslavlja in kdo se bo odzval ter ustavil takšno politiko, ki se kot virus širi po Evropi in prebuja nacionalizme ter nestrpnost. Gre za rasistično politiko, ki je usmerjena proti etnični skupini Romov, a se zdi, da meri še veliko širše in dlje, na tujce nasploh. Romi so seveda vedno bili lahka tarča in priljubljen plen za izvajanje različnih vaj nestrpnosti in vnašanja politike sovraštva, saj nimajo močnih predstavnikov in ekonomskih opor za lastno zaščito in obrambo. Prepuščeni so sami sebi, prepuščeni so na milost in nemilost posameznim vladanim politikam znotraj držav članic EU. Resnici na ljubo, nobena do njih ni posebej naklonjena v smislu doslednega izvajanja politike enakih možnosti in preprečevanja diskriminatornih praks.
Čeprav imamo kup dokumentov in nekaj direktiv, ki govorijo o enakih možnostih in preprečevanju diskriminacije, se zdi, da se kar ne najde instrumenta in moči, predvsem pa ni politične volje, da bi se proti takšnim ravnanjem ukrepalo. Imamo Lizbonsko pogodbo, ki je v nekaterih členih zelo jasna in nedvoumna ter nudi pravno podlago za ukrepanje. Z Lizbonsko pogodbo je v veljavo stopila tudi evropska listina o človekovih pravicah, a tudi to očitno ni dovolj, da bi pristojne institucije EU izrekle nedvoumna mnenja ter obsodbe. Vse je bolj resno kot se zdi in ne gre le za postransko vprašanje najbolj marginalizirane, čeprav številčne etnične skupine. Spomnimo se le, kako so se začeli prvi formalni ukrepi izločanja v obdobju fašizma in kasneje nacizma, večinskemu prebivalstvu so se zdeli smiselni in potrebni, celo logični, da bi sami lahko v tistih kriznih časih bolje zaživeli.

Elena Pečarič