Vest

Navadni državljan te države z lahkoto ugotovi, da življenju primanjkuje vrednot. Na vsakem koraku namreč lahko trči na prijazne in zavzete dušebrižnike, ki potrjujejo zapisano modrost in seveda vedno znova dodajajo, da prav oni vedo, katere vrednote bi morali začeti nemudoma razvijati in živeti, začenši kar pri najmlajših, ki jih je kajpak najlaže indoktrinirati, strašiti in jim vlivati občutke krivde.

Do tu je za naivneže navidez vse lepo in prav, zatakne pa se v nadaljevanju. Danes namreč vsakdo ve, da je kapitalizem bebav in samouničujoč sistem proizvodnje in potrošnje, le ekonomisti in politiki si glede tega še vedno niso na jasnem, zato z železno vztrajnostjo obnavljajo žargon o svobodi, svobodnih trgih, prijaznem kapitalizmu, dobrodelnih kapitalistih, še večji proizvodnji in potrošnji, dodani vrednosti, srečnih potrošnikih in vsem drugem, kar je iz reda ideoloških trikov za naivne ljudi.

Malo manj se govori o največji in najbolje zasidrani korporaciji, ki je zares paradoksna. Njeni zastopniki so med najbolj glasnimi, ko je treba udrihati po kapitalizmu, češ da je brez vrednot, obenem pa ne le ne morejo ponuditi ničesar boljšega, temveč zagovarjajo še oblastno držo, ki je danes bolj srednjeveška, kot je bila v temnem srednjem veku, saj je zamisel o Velikem božjem načrtu za vse znanstveno dokazano nemogoča. Razmišljajo namreč takole: znanstvena spoznanja so dobra, dokler beseda ne nanese na tako temo, kot je začetek vesolja.

Stephen Hawking pri tem sicer nima nobenih problemov, zato bo kmalu izšla njegova knjižica z naslovom Veliki načrt (The Grand Design), ki bo tak mejnik v zgodovini filozofije in znanosti, kakršne so na primer Descartesove Meditacije, probleme pa imajo prav zastopniki religiozne oblasti, kajti ljudem hočejo vsiliti v glavo misel, da obstaja točka ali kraj, ki je svet. O njem po njihovem mnenju preprosto ne bi smeli niti razmišljati niti govoriti. Zgodbe o tem, kar imenujemo open mind, je s tako prepovedjo kajpak hipoma konec, zavese padejo, zmrači se. O svetem pač ne smemo govoriti, ker tako pravijo religiozni.

Trik je neverjetno preprost: nekaj razglasite za sveto, potem pa na primer ustanovite inkvizicijo, če bi prišlo kakemu človeškemu osebku slučajno na misel, da bi razmišljal tudi o tem.

Okostenelost religiozne korporacije je zares srhljiva zlasti v luči sodobnih in revolucionarnih znanstvenih spoznanj, ki ponujajo tudi nova izhodišča za anarhistično misel in anarhistična dejanja, ne le za svobodno misel o svetu in vesolju; ta bodo tudi trn v peti kapitalistov, ki že sedaj dvigujejo glas, češ da morajo šole ter univerze in znanstveniki proizvajati samo uporabno in koristno znanje, ki ga kajpak potrebuje ljubljeni kapitalizem, da mu bo šlo še bolje, zlasti pa se bo dobro godilo pripadnikom elit, in čisto nič drugega.

Stephenu Hawkingu, ki ga take marnje ne zanimajo prav dosti, zato bo še naprej svobodno razmišljal, moramo zato ob bok postaviti Noama Chomskega, ki je v nedavnem pogovoru vnovič opozoril natanko na pomen zapisanega. Takole je rekel: milijarde ljudi bodo v prihodnosti potrebovale zlasti nove tehnologije in nova znanstvena spoznanja. O religiji torej niti besedice. A saj je jasno: religijo potrebujejo ljudje približno tako, kot ribe potrebujejo bicikle.

Zato pa bodo ljudje potrebovali še nekaj. Takole pravi profesor: ljudje bodo potrebovali radikalne družbene spremembe. Nove tehnologije, nova znanstvena spoznanja in realne možnosti za preživetje ljudi bodo neposredno povezani z anarhističnimi praksami ter družbenimi spremembami, ne pa z religijo in mantranjem o Velikem božjem načrtu.

Noam Chomsky zato sklene: samo dolgoročni anarhistični družbeni projekti, ki bodo zajeli vse pore družbenega življenja, lahko zagotovijo prihodnost ljudi.
Prav na tej točki se je treba spomniti natanko takega anarhističnega projekta iz preteklosti. Vodila ga je Marija iz Magdale, ki so jo krščanski kasneje sramotno spremenili v prostitutko. Bila je začetnica in prava nosilka krščanskega gibanja, ki nima nobene resne zveze s cerkveno korporacijo, kakršno poznamo danes. Že takrat je bil Peter zastopnik oblasti, Marija pa odprtega uma, kar je čisto nekaj drugega. Prvi je zastopal dogmatsko in institucionalno, druga je zastopala žensko, odprto in anarhistično. Iz njene perspektive je jasno: managerji sveta ne morejo biti odrešitelji, pa če še tako stokajo o pomanjkanju vrednot in se pretvarjajo, da so prijazni. Odreši se lahko le vsak človek sam, v neposrednem odnosu do boga, skupaj s tovariši. Drugo ime za to je open mind, o katerem govori v svoji izjemni knjigi tudi Stephen Hawking, ki se sicer ne more premikati, ne more hoditi in ne more govoriti, zato pa je v umu povsem svoboden, kar je tudi najbolj pomembno. Višje in vrednejše vrednote, kot je open mind, ni mogoče niti misliti. Vse drugo je zgolj nakladanje, pa naj prihaja z desne ali z leve.

Dušan Rutar