Vest

Ironija je, da ni nikjer nobene sence. Vse je na svetlobi, na jarkem soncu, vsem pred očmi. Zlasti je v središču pozornosti ta, ki je the ghost (Ewan McGregor): nenehno ga zasledujejo, imajo ga na očeh, na piki, očitno je, jasno je, da mu hočejo preprečiti delo, na koncu ga vsem na očeh zbije avto.

In to, kar je najbolj na očeh, rokopisni zapis, se razgubi v vetru, zato ne bo nihče nikoli več mogel prebrati tega, kar je prebral the ghost. Ta je duh, kajpak, spirit, demon, vendar je tudi sedež inteligence, kot nas uči etimologija. Prav zaradi tega piše, spreminja zapis, da bi bil bolj berljiv, da bi prinesel profit, saj založba tako hoče, njemu pa tudi ni nerodno pospraviti v svoj žep četrt milijona šelestečih, da bo imel kaj pod palcem, kot se reče.

A kjer je profit, ne more biti resnice, ne more biti duha, ne more biti inteligence. V tem je nekaj tragičnega, trpkega: the ghost popravlja zapis, knjiga končno izide, a ne opazi, da ga prav s popravljanjem spreminja tako, da bo bralcem všeč, všečnost pa prav zamegljuje pogled, da ne prepozna resnice.
Vse je torej prijazno, vsi so naklonjeni projektu, celo soproga nekdanjega ministrskega predsednika Ruth Lang (Olivia Williams) je brezskrbna, zato zavzeto priliva olja na ogenj in končno izjavi, da se bo ločila od soproga in celo napisala lastne spomine, v katerih naj bi bila seveda vsa resnica (sic!).

A resnica nikoli ne more biti vsa, kot je nekoč vztrajal Lacan, zato se mora znajti v škripcih vsakdo, ki oholo trdi, da se ne boji resnice in da jo bo razkril. Psihoanalitična izkušnja je zares prepričljiva: pacient gleda, a ne vidi, posluša, a ne sliši, strukture ga obvladujejo, resnica lastne eksistence se mu vsiljuje, a jo vztrajno zavrača, saj je ne zna prebrati, ne razume njenih šifer, kodov.

V tem smislu je pacient na boljšem od sotrpinov, ki ne ležejo na kavč, češ da so normalni. A normalnih ljudi sploh ni, kot nas je poučil Freud. Včasih je zato bolje leči na kavč kot biti ohol, zadrt in nadut, češ da je normalnost za preživetje čisto dovolj.

V resnici je ravno obratno, zato v filmu ne spremljamo le razvijanja ideje o razmerjih med resnico in zastopniki oblasti, ki so seveda vsi po vrsti zelo normalni, temveč sledimo tudi filmskemu raziskovanju tega, kar je nekoč razvijal sloviti Christian Metz, ko ga je zanimal filmski jezik.1 Znameniti raziskovalec je poudarjal pomen disanalogij med besedami in kadri oziroma posnetki, prepričal nas je, da je treba filmski jezik [1] vedno znova iznajti, zato ga ne moremo neposredno primerjati z materinim jezikom, ki ga samoniklo uporabljamo, oziroma z naravnim jezikom, kot ga imenuje Metz. Zakaj je poudarek tako pomemben?

Pomemben je natanko zaradi tega, ker je vsaka iznajdba jezika, ki je privilegij filma, logično nujno zavezana resnici in njenemu statusu znotraj tega ali onega občestva. Iznajdbe pa ne morejo biti naravne, spontane, ne morejo biti del filmske ali celo kulturne industrije, saj so vselej radikalne. In natanko kot take hitro postanejo sporne, škandalozne in celo nevarne. Če hoče film vedno znova videti na drugačen način, je njegova zavezanost označevalnim praksam ali načelom (filmskega) jezika nujno tudi ujeta v logiko resnice. Kaj to pomeni?

Pomeni, da se z resnico ukvarjajo le redki. Profesor Noam Chomsky je nedavno v nekem razgovoru o razmerjih med resnico in močjo oziroma oblastjo vnovič poudaril tole: V vsakem občestvu živi na robu, na meji nekaj disidentov. Vselej v zgodovini je bilo tako. Kako jim uspeva? Predani so določenim vrednotam in idealom, poleg tega so se odločili, da se ne bodo prilagodili. Navadno jih ne obravnavajo ravno prijazno; odnos do njih je sicer odvisen od narave občestva, toda nikoli ni zelo uglajen. V nekaterih družbah jim tako odrobijo glave, v drugih jih pošiljajo v Gugale, ponekod jih klevetajo in obrekujejo. Sistemi oblasti in moči pač ne marajo kritične misli, zato njihovi zastopniki uporabijo vsako mogočo tehniko, ki jim je na voljo, da jo preprečijo in obsodijo.[2]

Iz zapisa je razvidno, da je film v današnjem svetu zardi svoje priljubljenosti celo bolj kot druge označevalne prakse dolžan raziskovati vsakokratno resnico občestvenega življenja. Zavezan mora biti vrednotam in idealom, od katerih preprosto ne sme odstopiti. Taka je njegova dolžnost, glede katere smo se lahko prepričali tudi v mojstrovini z izvrstnim naslovom The Ghost Writer.

Dušan Rutar

Opombe:
1. Cf. Christian Metz (1974). Film Language: A Semiotics of the Cinema. NY: OUP.↑

2. Cf. Noam Chomsky: speaking of truth and power. Noam Chomsky interviewed by David Tresilian. Al-Ahram Weekly, June 3, 2010. Zapis razgovora je na tejle spletni strani: http://www.chomsky.info/interviews/20100603.htm↑