Stanje v Evropski uniji
Prejšnji teden se je v EU parlamentu odvijalo pestro dogajanje. Najprej je prišla v javnost zanimiva novica, da se bodo za Evropske poslanke in poslance uvede denarne kazni ob vsaki njihovi odsotnosti na plenarnem zasedanju. Kazen naj bi znašala 150 EUR, kar je sicer glede na njihove plače, ki dosegajo 12.000 EUR, zanemarljiv drobiž.
Takoj smo mnogi pomislili, kako bi se lahko podoben ukrep uvedel tudi na nacionalnem nivoju, v našem slovenskem parlament, saj je praksa absentizma poslank in poslancev zelo podobna.
A naše veselje »o vzgojni kazni« ni trajalo dolgo, saj je bila ideja že drugi dan opuščena. Dovolj zaskrbljujoče in žalostno, da je potrebno posegati po takšnih ukrepih, da bi se izvoljeni poslanci, ki so naši neposredni predstavniki v EU parlamentu (pravzaprav edini neposredno voljeni v evropskih institucijah) zavedali svojih nalog, dolžnosti, zaveze ter velike odgovornosti, ki jim je zaupana. S tem se je tudi priznalo, da EU parlament deluje slabo oz. da poslanke in poslanci ne čutijo prave motivacije, da bi dejansko lahko vplivali ali spreminjali stvari. Njihova zakonodajna moč je še vedno omejena, vpliv na oblikovanje različnih usmeritev politik EU pa zanemarljiv. Producirajo sicer na tone dokumentov in resolucij, a kaj od tega se dejansko čuti in pozna v praksi?
Po drugi strani pa jih je v določeni meri potrebno razumeti, da je poslušanje govorov predsednika EU komisije Joséja Manuela Durãoa Barrosa, po svoje zelo dolgočasno in naporno, ko sadi rožice o tem kako se v Uniji cveti in diši. V EU parlamentu je spregovoril v torek dopoldne in predstavil prvo poročilo o stanju v Uniji. »Odslej bo poročilo o stanju v Uniji priložnost, ko bomo skupaj začrtali svoje delo za naslednjih 12 mesecev. Mnoge odločitve, ki jih bomo sprejeli v tem letu, bodo imele dolgoročne posledice. Določile bodo, kakšne Evrope si želimo. Opredelile bodo Evropo priložnosti, v kateri se bodo prizadevni lahko dvignili, pomoči potrebni pa ne bodo pozabljeni. Evropo, odprto svetu in svojim prebivalcem.«: je s svojim govoru začel Barroso. Neverjeten je njegov zanos in vse tiste velike, lepo zveneče besede o tem, kaj je že vse bilo narejenega in kaj vse se bo še pomembnega naredilo. Škoda, da kaj od tega še nismo opazili tudi državljani, ki smo soočeni z vladnimi reformami oženja pridobljenih pravic. Razen tega, da smo v imenu solidarnosti vsi državljani EU dolžni reševati skorajšnji propad grških bank, o pozitivnih ukrepih oživljanja gospodarstva in zaposlovanja ni ne duha ne sluha. »Poiskali smo številne potrebne rešitve v zvezi s finančno pomočjo državam članicam v izjemnih okoliščinah, gospodarskim upravljanjem, finančnim poslovodenjem, rastjo in delovnimi mesti. « A to še ni vse, Barroso nam obljublja, da gre še veliko dlje: »Komisija bo okrepila svojo vlogo neodvisnega razsodnika in izvajalca novih pravil. Monetarno unijo bomo pretvorili v resnično gospodarsko unijo.
V njegovem značilnem slogu je bil tudi tokratni govor o stanju EU poln sprenevedanj in pretvarjanj glede resnosti težav ter začinjen z neutemeljenim optimizmom prihodnji gospodarski rasti in ekonomskem okrevanju. Evropske institucije si ključne pereče probleme s katerimi bi se bilo potrebno resno in odločno soočiti, podajajo druga drugi kot vroč krompir, medtem pa mineva čas in se stvari samo še slabšajo, stopnjujejo. Bil bi že skrajni čas za pošteno oceno o tem, kje se EU nahaja in kam sploh gre. A morda je prav ta bojazen pred refleksijo in spopadanjem z realnimi in konkretnimi problemi na različnih področjih taktika, da se združuje videz enotne in močne EU. A ostaja zgolj votel in prazen videz, ki se razkraja in v katerega le še malokdo verjame. Tudi teatralična Barrosiada ga ne uspe več vzdrževati. Prav očitna nedemokratičnost in neučinkovitost EU institucij, na čelu z evropsko komisijo, so krivci, da še tako dobra strategija, če bi sploh obstajala, ne bi zaživela. Raziskave pa kažejo, da javna podpora EU institucijam naglo pada v vseh državah članicah; in glede na to kaj vidimo in kako občutimo to politiko ali še bolje njeno odsotnost v vsakdanjem življenju, je to nezaupanje zgolj logična posledica.
Eden od teh perečih problemov je tudi izgon Romov iz Francije. G. Barroso ga je v svojem govoru zelo nedefinirano nakazal, bolj zato, ker ga ni mogel povsem zaobiti, kot pa, da bi ga dejansko želel izpostaviti in rešiti. »Temeljne pravice in dolžnosti Evropejcev bodo obstajale ne glede na to, kam bodo šli. Vsi v Evropi morajo spoštovati zakone, vlade pa morajo spoštovati človekove pravice, tudi pravice manjšin. V Evropi ni prostora za rasizem in ksenofobijo. Ko nastopijo težave v zvezi s takimi občutljivimi vprašanji, moramo vsi delovati odgovorno. Zato vas pozivam, naj ne obujamo temnih plati evropske preteklosti.«
V četrtek pa je EU parlament izglasoval resolucijo o Romih kjer poziva Francijo in druge članice, da nemudoma prekinejo z izgoni Romov. Parlament izraža globoko zaskrbljenost zaradi ukrepov oblasti v Franciji in drugih članicah Unije ter poudarja, da predstavljajo množični izgoni kršitev evropske zakonodaje, saj pomenijo diskriminacijo na podlagi rase in narodnosti. V dokumentu, sprejetem v četrtek, poslanci oblikovalce politik pozivajo, naj se izogibajo hujskanju in so kritični do Sveta ter Komisije, ker se nista zadosti posvetila temu vprašanju.
http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/411
Elena Pečarič