Vest

Pred nekaj dnevi je izšla nestrpno pričakovana knjiga z naslovom Veliki načrt (The Grand Design). Spisala sta jo velikana fizikalne znanosti in matematike, Stephen Hawking in Leonard Mlodinow. Podnaslov knjige je Novi odgovori na ultimativna vprašanja o življenju. Prvo poglavje knjige ima naslov Skrivnost Biti. In čisto na začetku tega poglavja zapišeta avtorja ugotovitev, s katero se bomo morali še veliko ukvarjati, saj je izzivalna in produktivna. Takole pišeta: Ta vprašanja so bila tradicionalno rezervirana za filozofe, toda filozofija je danes mrtva. Mrtva je zlasti zaradi tega, lahko pripomnimo, ker številni filozofi kratko malo ne morejo vštric s spoznanji s področja znanosti, zlasti fizike, saj se preveč oklepajo starega.

Resnično, najnovejša znanstvena spoznanja o naravi realnosti so tako izjemno nenavadna, tako kompleksna in tako daleč od našega vsakdanjega razumevanja sveta, da jih težko razume celo znanstveni um, kaj šele zdrava pamet. Poleg tega znanost danes napreduje bliskovito, zato so najnaprednejša spoznanja lahko zastarela že v nekaj letih; kdor ne bere najnovejših knjig, je že mimogrede obupno za časom, podatki za Slovenijo pa vztrajno kažejo, da povprečni Slovenec ali povprečna Slovenka na leto prebere eno samo knjigo, pa še ta v glavnem ni s področja znanosti!

Hawking in Mlodinow se dobro zavedata, da bodo ideje o realnosti, svetu in vesolju vse bolj kompleksne in na prvi pogled vedno znova čudne, zato se niti ne skušata pretvarjati, da morata teoretska spoznanja približati zdravemu razumu; ta se bo pač moral potruditi in razumeti spoznanja, če bo sploh še hotel kaj razumeti.

Vesolje na primer nima ene same zgodovine in ne obstaja neodvisno oziroma absolutno, nadaljujeta avtorja, kot bi pripravljala teren za najnovejša spoznanja, ki še sledijo. Naivni pogled na realnost pač ni dovolj, da bi človeški um lahko razumel, kaj realnost sploh je in kako je mogoča. Potrebujemo kompleksne modele realnosti in najlepše pri tem je, da jih lahko ustvarimo več, pri tem pa ne moremo z gotovostjo reči, kateri je bolj realen in kateri manj. Definitivno lahko rečemo zgolj to, da obstajajo različni modeli realnosti in da lahko izberemo katerega koli. To pa sočasno pomeni, da ne obstaja ena sama realnost.

Do tu sta Hawking in Mlodinow bolj filozofa kakor fizika, zato z zanimanjem beremo njuno knjigo naprej in se sprašujemo, kdaj bosta pustila filozofijo za seboj, kot sta obljubila. To se zgodi sorazmerno kmalu, kajti iz rokava potegneta asa: M teorijo.

Pravzaprav ne gre za teorijo, saj je to le označevalec za celo družino teorij, ki so potrebne, saj vsaka pokrije le delček iz mozaika. Torej ne moremo govoriti o eni sami teoriji, ki bi pojasnila Vse, kot včasih zasledimo v popularnih medijih. Daleč od tega.

Začetno teoretsko razmišljanje je vsekakor produktivno: ne le eno vesolje, na primer naše, temveč cel kup jih je nastalo out of nothing. Noben bog ni bil potreben, da bi se to zgodilo, saj so bili fizikalni zakoni čisto dovolj. Vsako vesolje ima več možnih zgodovin in več različnih stanj, od katerih jih le peščica omogoča nastanek življenja, kot ga poznamo.

Česa se lahko zlasti naučimo iz knjige o Velikem načrtu, ki jo moramo brati skupaj z Descartesovimi Meditacijami, kajti to je knjiga, katere avtorja ne razmišljata le o naravi bivanja na povsem nov in radikalen način, temveč razmišljata tudi o temeljnem vprašanju, kaj sploh je realnost, kako jo danes misliti, o alternativnih in sploh vseh zgodovinah vesolja, o tem, kako sedanjost vpliva na preteklost, in o čudežnem? Morda se lahko naučimo predvsem tega, da se bodo morali predvsem šolniki končno močno potruditi, če bodo še hoteli ustvarjati vtis, da mlade ljudi sploh česa naučijo, da gredo v korak s časom in da znajo misliti, kajti njihove spektakularne vsakokratne reforme so zastarele in nemočne že v trenutku, ko ugledajo luč sveta, in so povsem neprimerne; enako velja za vsakdanjo zdravo pamet, ki s svojim sklicevanjem na kapitalistično svobodno voljo, čudeže, intuicijo, čutila, zlasti na oči, avtoritete, lastna mnenja, popularne medije, alternativce, krošnjarje in druge tako ali tako že dolgo ne ve, v kakšnem svetu sploh obstaja, navsezadnje pa tudi za podložnike trdovratnih religioznih dogem, ki v luči te knjige niso le obupno zastarele, temveč so tudi povsem bizarne.

Dušan Rutar