Vest

Ko je Freud govoril o tem, da mora vsak sin ubiti svojega očeta, ni mislil na prelivanje krvi; mislil je natanko na to, da ima tudi vsak oče nad seboj nekoga, ki se ga mora bati, ne le sin. Sinova naloga je, da mu to pokaže, če se že sam ni dokopal do ustreznega spoznanja. Vsakdo je namreč simbolno kastriran oziroma hendikepiran, vsakdo brez izjeme ima nekaj nad seboj, to pa še ne pomeni, da je invalid – invalidnost in hendikep zato preprosto nimata ničesar skupnega.

Zamisel o univerzalni vrednosti hendikepa morda še nikoli ni bila tako inteligentno, tako prepričljivo, tako sijajno, tako čudovito, tako resnicoljubno in tako iskreno prikazana na filmu kot v tej risani mojstrovini, ob gledanju katere niti najbolj zadrt in jeznorit kapitalist ne more ostati brezbrižen, češ da je treba storiti na tem svetu vse, da bo proizvodnja dobrin čim večja, ker naj bi se zaradi tega povečevalo tudi blagostanje ljudi, ki bodo prav zato vse bolj lepi, vse močnejši, vse bolj zdravi in sploh vse manj hendikepirani in vse bolj popolni.
Risanka jim odčita lekcijo brez primere, zato z navdušenjem spremljamo malega Kolcača (glas mu je posodil Jay Baruchel), izjemnega najstnika, čudovitega otroka in pogumnega sina, ki navidez res vse v svojem življenju naredi narobe ali pa se mu vse, česar se loti, vsaj ponesreči, toda njegov odnos do sveta že od samega začetka obeta, da bo prav zaradi tega storil nekaj posebnega, zato se naše navdušenje nad njim še stopnjuje, ko s svojim izumom sestreli zmaja, Nočno jezo, ki ga ni nihče dotlej niti videl, saj ga pač ni mogoče videti, potem pa se tudi spoprijatelji z njim. In to naredi na tako rekoč nepresegljiv način, ki ga njegov oče, ta seveda stavi na moč, mišice in vse drugo, kar je iz registra močnega, silnega, naspidiranega in sploh mišičastega, sprva preprosto ne more dojeti, saj ni iz njegovega vesolja, zato se zaganja v sina, ga priganja in sili, da bi mu postal podoben, se mu končno celo odpove, saj kratko malo ne ve več, kako naj vpliva nanj, da bo postal normalen član občestva, ki že od nekdaj bije bitke z zmaji, a se navsezadnje vendarle še pravočasno zave svoje blaznosti in se spreobrne tudi sam, saj dojame, da se vrednost življenja ne presoja po količini mišic, denarja, profitov in orožja, temveč po tem, kar je v samem jedru tega čudovitega filma.

V jedru je sam hendikep, zato Kolcač s protezo pomaga Nočni jezi, ki ima poškodovan rep, zaradi česar ne more suvereno obvladovati zračnih akrobacij, njemu pa na koncu naredijo podkolensko protezo za levo nogo, ki jo izgubi v spopadu z zmajem vseh zmajev, pred katerim je celo njegov oče zgolj prestrašeno jagnje, strah pa je kajpada tudi zaslužil in potreboval. Hendikep je v tej perspektivi zares prepričljiv vir vsake mogoče kreativnosti, ustvarjalnosti, poguma, pa tudi medsebojnega spoštovanja, ki ga dobesedno vidimo v prizoru, v katerem Kolcač preprosto ne more ubiti zvezane in povsem nemočne Nočne jeze. Ko ga kasneje Astrid (glas America Ferrera) povpraša, zakaj je ni ubil, saj bi to storil čisto vsak Viking in bil na to tudi ponosen, ji odgovori, da tega kratko malo ni mogel narediti in pika. To je izjemni trenutek čiste subjektivacije, o kateri je govoril Freud, je trenutek ontološkega suspenza, zaradi katerega je vsak človek zmožen za dobro in ni zmožen za zlo, če se tako odloči, kot bi nemara pripomnil Alain Badiou.

Film prav zaradi tega ni le kratkočasna risana mojstrovina, temveč je zlasti izjemno globok vpogled v človekovo naravo in naravo vsega živega. In v našem vse preveč ljubljenem zasičen hiperkapitalističnem svetu, ki se mu rade volje udinjamo, pri tem pa še perverzno uživamo, bo vnovič aktualna vrednota, ki jo skupaj s filmom odkrivamo onkraj vsake normalnosti, vsakdanje naveličanosti, potrošniške blaznosti, religiozne oblastiželjnosti in lakomnosti, ekonomske naspidiranosti in politične ignorance.

Astrid: [Glede Brezzobega – tako Kolcač kliče Nočno jezo] Stavim, da je v tem trenutku zelo prestrašen. Kaj nameravaš ukreniti v zvezi s tem?  
Kolcač: Ehhh… verjetno bom naredil kaj neumnega. 
Astrid: Dobro, toda to si že storil. 
Kolcač: Potem bom storil kaj norega …! 
Astrid: To je že bolje!

Dušan Rutar

*(How to Train Your Dragon, Dean DeBlois, Chris Sanders, 2010)