Vest

O pedofiliji duhovnikov oziroma dostojanstvenih zastopnikov katoliške cerkve je papež na svojem obisku v Veliki Britaniji kajpak končno spregovoril, saj je preprosto moral, če se ni hotel popolnoma osramotiti pred svetovno javnostjo. Opravičil se je žrtvam pedofilskih duhovnikov in drugih visokih zastopnikov cerkvene hierarhije, obžaloval je njihove nagnusne zločine, posipal se je s pepelom. Zdi se, da bo odslej zaradi tega vse v najlepšem redu in da so otroci vsega sveta končno varni pred božjimi zastopniki na Zemlji.

Toda to nikakor nujno, kajti ekonomija cerkvenega delovanja in ekonomija posameznikov, ki vstopajo vanjo, se zaradi papeževih besed ne bo bistveno spremenila, saj tega zastopniki ideoloških praks preprosto ne bodo dovolili, kot ne dovolijo že zadnjih tisoč sedemsto let. Natanko v tej luči je zato pomembno, da je na istem obisku papež mirno pozval VSE ljudi k širjenju vere oziroma religije na VSEH ravneh življenja, kar pomeni, da bi morala po njegovem mnenju religija končno prodreti v vse pore življenja na tem svetu in tam tudi ostati na veke vekov. Obenem je še – enako mirno – opozoril starše, naj skrbijo za svoje otroke, saj je taka njihova dolžnost; ni čisto jasno, čemu jih je opozarjal na dolžnost, ki jo poznajo vsi roditelji, vendar glede tega nikakor ne gre cepiti dlake.

Iz zapisanega jasno sledi spoznanje, da se cerkveni dostojanstvenik obnaša kot dober kapitalist, ki mora skrbeti za kapital in profite. To zlasti pomeni, da skuša narediti vse, da si ljudje ne bi zastavljali nepotrebnih temeljnih vprašanj o naravi kapitalizma oziroma cerkvene institucije znotraj njega. Skrbijo naj za otroke in uživajo v tem, kar jim ponuja kapitalizem, širijo naj vero in religijo, hodijo naj v cerkve in molijo, to pa je tudi vse, kar se od njih pričakuje.

Seveda. Besede so preveč pomembne, da bi z njimi razmetavali, toda prav zaradi tega jih je treba uporabiti tam in takrat, ko se predvsem zastopnikom oblasti zdi, da niso potrebne. Dobro namreč vedo, zakaj niso potrebne: zaradi besed bi namreč zlahka izgubili oblast, ki so jo po naključju dobili.

Oblast nad ljudmi kot simbolnimi bitji je sicer tudi fizična in zelo otipljiva, kot je pokazal Foucault že pred časom, toda vselej je predvsem simbolna, naddoločena s propagando. Besede so v tej luči resnično dobro orožje v boju za pravičnost, solidarnost, demokracijo in anarhizem. Prav zaradi tega je dobro videti kak izvrsten film, ki je sicer ujet v imaginarije, toda ti nikoli ne morejo obstajati brez simbolne dimenzije realnosti oziroma sveta.

Prvega oktobra letos bo luč sveta ugledal izjemni film Davida Fincherja z naslovom Socialna mreža (The Social Network). Papežev poziv vsem ljudem, naj širijo po svetu vero, sicer ni neposredno povezan s Fincherjevim filmom, a ju kot simbolna bitja lahko povežemo.

Najprej se vprašamo, zakaj bi morali ljudje širiti vero in religijo, ki temelji na sumljivih dogmah in predsodkih, nalaga ljudem povsem iracionalne občutke krivde, saj jih prepoznava kot grešne, nima nobenega otipljivega dokaza za obstoj nebes, večnosti, Boga in posmrtnega življenja, poleg tega pa vedno znova izumi kak način, kako preganjati in mučiti ljudi, ki znajo in hočejo misliti s svojo glavo. Čemu bi torej sledili papežu, voditelju hierarhično urejene in izjemno močne, bogate oziroma vplivne institucije, ki bi zavladala svetu, če bi le imela priložnost? In morda papež poziva ljudi k širjenju vere natanko zaradi tega, da bi zopet vladala, kot je vladala v temnem srednjem veku, saj so bili takrat zanjo zares zlati časi.

Širjenje vere mora biti kajpak zavezano posameznikom in posameznicam – njihovi volji torej –, ne pa predstavnikom oblasti. Ti sicer hočejo nadzorovati voljo ljudi, saj so sicer nemočni, toda vera, kot nas je učil Pavel, ravno ne prenese posrednikov – še manj oblastnikov –, saj zadeva zgolj verujčega in boga; pravični bo namreč živel iz vere, kot je bilo rečeno. Papež nima s tem nobene resne zveze, institucionalni mehanizmi še manj.

Preseljevanje ljudi in tega, kar imajo med seboj, v kibernetični prostor, je dandanes že biznis brez primere. Fincherjev film zato prihaja ob pravem času, saj že močno potrebujemo nove analitične koncepte, s katerimi lahko mislimo navidez spontano dogajanje, v katerega so ujeti milijoni ljudi z vsega sveta, ustvarjalci kibernetičnih socialnih mrež pa služijo milijarde dolarjev na račun ljudi, ki imajo lahko nenadoma deset tisoč ali pa morda celo milijon prijateljev, kar je absurdno in sprto z vsako psihologijo osebnosti.

Strukturne družbene in globalne spremembe torej niso le v glavi aktualnega vladarja iz Vatikana, temveč so tudi telos teh, ki verjamejo v to, kar je družbeno, kibernetično in socialno, a tega vendarle ne znajo niti misliti. Vzporednic je še več. Katoliški vladarji hočejo regulirati družinska razmerja in soliti ljudem pamet glede vrednot, ki jim morajo slediti. Določiti hočejo, kdo je normalen in kdo ni, kakšne spolne prakse so primerne in kakšne so skoz in skoz grešne. Obnašajo se kot v srednjem veku, ko so neuki in nepismeni ljudje še verjeli njihovi latovščini, v XXI. stoletju pa je pismenost ljudi vendarle že tako velika, da bi se morali vsaj malo zamisliti nad tem, kar jim ponujajo v premislek, da se ne bodo povsem osramotili. Lahko se kajpak odločijo tudi drugače, toda v takem primeru se bodo morali soočiti z velikim anarhističnim načrtom, v katerem preprosto ni predvideno, da širijo svojo dogmatičnost po svetu. Družbene in socialne mreže bodo prej ali slej anarhistične – v kibernetičnih prostorih, pa tudi zunaj njih –, saj so take že po svoji naravi, zato se bomo morali še naprej upirati globalni univerzalnosti denarja, moči in oblasti, ki jo zastopa papež, pa ne le on.

Dušan Rutar