Bruselj - lobistični raj
Povprečen Slovenec si zaradi vsakodnevnega medijskega ponavljanja težko predstavlja, kakšna je resnična politična narava Bruslja, kot prestolnice moči Evropske unije. Očitno sam nisem tako nedojemljive sorte, saj sem si vse dokaj pravilno predstavljal že leta 1998, ko je bila PR kampanja za vstop v EU in NATO stara “šele” štiri leta.
Boste vprašali, ja kakšen prerok pa si, da si že takrat vedel, v kaj se bodo spremenile enkratne evropske sanje. V tej vasi pač nisem, sem pa – rojen pionirček – že takrat vedel zadosti o federalni dinamiki razpadanja Jugoslavije, da sem lahko sklepal o podobnem vzponu in padcu panevropskega eksperimenta. Poznal sem tudi zadosti zgodovine, da sem zlahka razumel zgodnja opozorila eu-kritikov, da ponovna izgradnja “Evrope” nikakor ni noviteta, še manj božja mana. Poskusi so bili že vsaj s Karlom Velikim, Napoleonom in Hitlerjem. Kako so se končali, lahko beremo v učbenikih ali na Wikipediji.
Dobro srednjeročno napoved lahko preberete tudi v uvodniku h knjižici “Temeljna kritična dejstva o Evropski uniji”, katere prevod in izzid v 2.000 izvodih so leta 2000 podprli s kakšnimi 300.000 SIT (1.500 evrov) celo v Uradu za informiranje: “Bruseljska administracija se bo pod vplivom najmočnejših političnih in podjetnišjih lobijev sočasno s širitvijo EU na vzhod ukvarjala s strukturnimi spremembami v smeri nedemokratičnega centralizma in neenakosti šibkejših članic”.
Ko je umrl Josip Broz, se je končalo jugoslovansko socialistično obdobje bratstva in enotnosti, makroekonomska logika dinarja pa se je zaradi pomanjkanja elementa solidarnosti prevesila v medsebojno obtoževanje in razpad. Kako blizu smo ponovitvi scenarija danes, lahko presodite sami. Skupaj nas držita predvsem popolno pomanjkanje domišljije in vizij boljšega, ter politični thanatos – strah pred razpadom in osamitvijo – to pa nikakor niso stabilni temelji za kakršnokoli kakovostno prihodnost.
Slovenska politična upravljalska oblast se je odločila prekiniti z Beogradom kot zunanjim centrom upravljanja Ljubljane in poiskati nove naveze, da bodo lahko v vlogi dobrih učencev še naprej vedrili brez lustrativnih pretresov. Berlin, Dunaj in Rim so ponudili dovolj obljub in pričeli so se politični tektonski premiki. Vse s plačanci. Najprej preko PR agencij, nato preko novinarjev in nazadnje preko tipajočih izjav politikov. Evroatlantske integracije so postale “edina alternativa”. Kumulativni rezultat teh možganskih trustov so bili projekti kot Razprava o prihodnosti Slovenije, kjer so oblasti ljubi “intelektualci” bolj ali manj klečeplazno začrtovali “nujnosti in neizogibnosti”.
Poglejmo še nekaj osebnih kariernih premikov, ki dobro ponazarjajo, kaj je bruseljska kariera prinesla posameznim prodanim dušam. Igor Bavčar je rešil vprašanje mejnih prehodov na škodo Slovenije in nato dobil mesto šefa Istrabenza. Gregor Krajc je zapustil škratoidno Hugolino in se iz radijskega novinarja prelevil v vladnega PR-ovca, ki je popeljal hobitonsko Slovenijo v virtualni evropski raj. Tanja Fajon se je iz Radia Slovenija zapeljala v Bruselj, se tam ločila Krautberger in za nagrado postala evropska poslanka. Miro Prek je preko Službe vlade za evropske zadeve zadel srečko za sodnika sodišča prve stopnje v Luksemburgu, Janez Potočnik je statistično izračunal, da se mu splača postati nič manj kot evropski komisar. Število plačancev v Bruslju se giblje okoli 600 in vse plačujemo mi, ki nas upravičeno kličejo sužnji – Ščavi – Skiavi – Sklavini – Sklaveni – Sloveni – Slovenci.
A vsi ti karieristi so malomeščanski in maloslovenski amaterski lobisti, saj skrbijo predvsem za lastne interese, Slovenijo pa omenjajo le, ko jim to prinaša medijsko priljubljenost. Interesov Republike Slovenije in slovenskega naroda pač ne branijo. Niti diplomatskih služb zase niso sposobni zavzeti, ko je treba. Niso sposobni dopovedati Grkom, da bolni zdravega ne nosi. Niso več zmožni narediti ničesar slovensko samoniklega in vsak dan bolj postajajo odvisni od “evropskega denarja”. Gradbeni projekti so vsi okrancljani z modro-rumeno zastavico in samostojni podjetnik preko Zavoda za zaposlovanje postaneš le tako, da sprejmeš EU sredstva ter si njen brezplačni oglaševalec kar celo leto. Zakaj že smo se borili? Samostojnost? Neodvisnost?
Bodo zopet porekli, da je ta diskurz nacionalen, a gospoda, hitro se znajdete na tej tanki črti. Le poglejte primer Zorana Predina, glasbenika. Še pri arbitražnem sporazumu se je pridružil udarni pesti estradnikov, ki so napadali “nacionaliste”, dobre tri mesece kasneje pa dobi model udarec z leve, oziroma z nacionalno še bolj hebivetrske struje (blog Hada, kjer razpravlja o blogu Jizaha), ker se je poskušal zavzemati za več slovenske glasbe in boljše pogoje za slovenske glasbenike – na kratko za slovenske interese. Ja, težka je ta, politična. Robert Pešut, Branko Đurić, Darko Nikolovski. in drugi novopećeni politični lansiranci, to dobro vedo.
Hujši od naših takšnih in onakvih karieristov so resnično profesionalni mednarodni lobisti, ki jih zaradi morskopasje učinkovitosti za delo v Bruslju najemajo resnično velike svetovne sile – mednarodne korporacije. Ampak – saj je tudi EU mednarodna, nadnacionalna, oziroma natančneje anti-nacionalna. Hrvaške ne oviramo več pri vstopanju v EU in je nismo dovolj pri vstopanju v NATO. Ne zato, ker to ne bi bilo v interesu Republike Slovenije, ampak ker to nikakor ni v interesu imperija, katerega poslušni in uporabni sužnji smo.
Blaž Babič