Vest

Filmov ne pojasnjujemo, ker ji preprosto ni mogoče pojasnjevati, saj niso objekti. Ne razlagamo jih in ne interpretiramo jih. V temelju vsake umetnosti je namreč konflikt, kot je dejal Eisenstein že pred časom – film je umetnost. Montaža zato pomeni odvijanje ideje, njeno raziskovanje, zato filmska umetnost ni niti refleksija realnosti ali zrcaljenje družbenega dogajanja, temveč je realnost neke refleksije, kot bi nemara pripomnil Brian Henderson, kar je čisto nekaj drugega.

Najprej je torej refleksija. In ne obstaja refleksija brez subjektivacije, ta pa je strukturno nujno singularna. Možnost oblikovanja singularnih okolij, kot jih imenuje Alain Badiou, je čisto dovolj za produktiven odnos ne le do filmov in sodobnih vizualnih kultur, temveč tudi do vsega tistega, kar tako zanima človeška bitja: druga človeška bitja. Namesto refleksije in interpretacije je zato potrebno ustvarjanje singularnih okolij.

Badiou zato vztraja: edino subjekt oblikuje singularna okolja, edino on lahko vztraja v njih. Zlo je zato natanko vse tisto, kar preprečuje tako vztrajanje. Ni treba imeti sokoljih oči za vpogled v naravo sodobnega hiperkapitalističnega zla, ki je povsod okoli nas. V tej perspektivi je dobro videti film z naslovom Hudič (Devil, John Erick Dowdle, 2010).

Medtem pa se za trenutek vrnimo v preteklost. Piše se leto 1199. Življenje navadnih ljudi je izjemno težko, kratko in polno bolezni, vojne se dogajajo vedno znova, socialističnih idej je komaj za vzorec, to pa še ne pomeni, da niso možna singularna dejanja; natanko v tem času se rojeva srednjeveški intelektualec, ki je dodobra spremenil zadnje tisočletje, čeprav ga je skušala katoliška korporacija ustaviti z vsemi mučilnimi sredstvi, kar jih je izumila.

Princ John: [sarkastično] Ali to pomeni, da bo imel vsak človek svoj grad? 

Robin Longstride: V Angliji je dom vsakega človeka že njegov grad.

Skoraj tisočletje pozneje ni bistveno drugače. Politiki in drugi vladarji nas skušajo prijazno prepričati, da je kapitalizem v krizi in da mu moramo z vsemi močmi pomagati, da se bo izvlekel iz nje, saj je drugače čisto dober, prijazen in poln ljubezni do nas. Česa podobnega svet še ni videl: ljudje, ki jih kapitalizem izkorišča, kolikor je sploh mogoče, naj mu pomagajo – da jih bo izkoriščal še naprej.

Profesor Chomsky je zato dejal tole. Glavni razlog sodobne kapitalistične krize je znan, predvidljiv in je bil predviden. Vgrajen je v samo finančno liberaliziranje, ki nujno proizvaja pogoste in globoke krize. Te so zavezane neučinkovitosti trgov. Če na primer oseba A proda osebi B avto, je to lahko dobra transakcija zanju, a problem nastane, ker ju obenem ne zanima, kakšni bodo učinki njune transakcije na druge ljudi. Če kupim avto od vas, namreč prispevam k porabi bencina, povečujem onesnaženje zraka, zastoje na cestah in podobno. Teh učinkov, ki jih ekonomisti imenujejo zunanji dejavniki, seveda ne upoštevamo. [1]

Brezbrižnost je zato velika in je premo sorazmerna ne le s kopičenjem kapitalističnih dobrin, temveč tudi s psihologiziranjem sveta, kajti kapitalizem potrebuje psihološkega človeka po svoji meri, zato ga tudi nenehno proizvaja. Upor namreč ni potreben, ni zaželen in ni smiseln, saj naj ljudje predvsem skrbijo zase, za svoje zdravje in srečo, na skupne učinke pa naj se ne ozirajo. Pomembno je namreč le to, da je vsega še več, da je proizvodnja večja, da je poraba večja, da so ljudje navidezno še bolj zadovoljni in da uživajo še več. Socialistične ideje so strogo prepovedane, Robin Hood je le del prikupne legende in zabavne filmske uprizoritve, nad katero se lahko gledalci celo zmrdujejo, češ da ni dovolj dobra, da je preveč običajna, navadna, čeprav se zmrdujejo le nekateri, kot je pač že v navadi, zato jih ne gre jemati resno.

V resnici se mož rodi kot izobčenec, kar ni čisto nič navadnega, a ne po lastni volji. Kralj ga izžene, kot navadno izganjajo oblastniki te, ki znajo misliti in so zmožni vztrajati v resnici, toda ljudje se mahoma postavijo na njegovo stran, pri čemer Marion ni ženska, ki bi hotela skrbeti za kak kliše o ženskah – ji še na misel na pride. Dialektika razmerij med zastopniki oblasti in navadnimi ljudmi, ki ne ljubijo oblasti, je zaradi povedanega nadvse poučna in sega daleč onkraj navadnega, običajnega in vsakdanjega. O njej razmišlja tudi Chomsky v prispevku s pomenljivim naslovom ZDA imajo v bistvu enopartijski sistem. [2] Za vse ljubitelje kapitalizma, ameriške vloge v svetu, njene verodostojnosti, kot jo imenujejo, in digitalne prihodnosti je njegov razmislek neprebavljiv, kajti navajeni so na to, da so problemi sveta bodisi psihološki bodisi naravni, kar pomeni, da zanje skrbijo psihologi in drugi dušebrižniki ali pa naravovarstveniki. Ko postane očitno, da so strukturni in logični, se kajpak zatakne, zato se veliko ljudi umakne v varno zavetje kapitalizma, ki ga ljubijo še naprej in se mu dobrikajo, izobčenci pa še naprej vztrajamo, saj imamo za to tudi vse razloge.

Dušan Rutar

Opombe:
1. Cf. The Financial Crisis of 2008. Noam Chomsky interviewed by Simone Bruno. ZNet, 13. oktober 2008. Besedilo je na tejle spletni strani: http://www.chomsky.info/interviews/20081013.htm↑

2. Cf. The United States Has Essentially a One-Party System. Noam Chomsky interviewed by Gabor Steingart. Der Spiegel Online, 10. oktober 2008. Besedilo je na tejle spletni strani: http://www.chomsky.info/interviews/20081010.htm↑