Vest

Noam Chomsky je v prispevku z naslovom Korporativni prevzem ameriške demokracije pokazal, da ne obstaja absolutni kriterij, na podlagi katerega bi postavili ločnico med korporacijami, ki jih zakon omejuje pri njihovem kopičenju profitov in tržnih deležev, in korporacijami, katerih poslanstvo je ponujanje odjemalcem objektivnih novic, mnenj in zgodb o lokalnih oziroma svetovnih dogodkih.

Medijske korporacije imajo zaradi tega danes tako velik vpliv na vsakdanje ljudi, da spreminjajo njihovo zavest oziroma subjektivnost, ne da bi se tega sploh zavedali, čeprav njihovi zastopniki nenehno poudarjajo, da so zgolj nevtralni in celo objektivni poročevalci o dogodkih, zavezani najvišjim etičnim standardom.

Danes seveda tudi bančniki, managerji, korporativni voditelji, med katere sodi tudi papež, piarovci, tajkuni, finančni manipulatorji, ekonomisti in drugi elitneži prisegajo na moralo, etiko in vrednote. Le kateri idiot ne bi prisegal, če pa je to popularno in zveni razumno?
Skušajmo na podlagi dveh kratkih razgovorov, vsak je trajal manj kot deset minut, priti do pomembnega in uporabnega sklepa, s katerim lahko vstopamo v svet sodobne propagande in znotraj njega ohranjamo zdravo pamet kljub sklicevanju omenjenih na najvišje standarde, principe in načela. Vse skupaj bo morda videti kot retorična vaja, vendar je pomembna natanko zaradi tega, ker tudi propagandni ideološki boji niso nič drugega kot retorične vaje, nezmožne za lastno refleksijo, vsi pa smo njihovi subjekti, če nam je to všeč ali ne.

Prvi razgovor se je zgodil ob posebni priložnosti pred dvema letoma, ko je potekal v Sarajevu filmski festival. Tam je bil tudi Slavoj Žižek, ki je na novinarjevo vprašanje, kakšna je vloga in funkcija filma danes, kratko odgovoril, da je film vsekakor ujet v ideološke boje, tudi če o njih ne ve ničesar. Prav zaradi tega mora biti dovolj senzibilen, občutljiv, in ne sme dovoliti, da ga filmarji ali gledalci potegnejo v ideološke boje, kjer bi se moral postavljati na eno ali drugo stran. Naloga filma namreč ni, da skuša nevtralno razumeti ideološke protagoniste ali se empatično vživljati vanje, temveč mora vztrajati v razdalji in se tako konstituirati kot stožer, okoli katerega se zbirajo razprave in polemike, ne pa obratno.

Film torej ne bi smel biti v službi nobene ideološke prakse, temveč bi moral prav vsakokratne prakse resno postavljati pod vprašaj, saj je drugače zgolj del medijske korporativne propagandne mašinerije, ki seveda temelji na etiki, morali, znanosti in principih.
Postavljanje pod vprašaj je v današnjem svetu pomembnejše, kot morda mislimo, kajti zasičenost sveta z ideološkimi pomeni je že tako velika, da nastaja singularnost, znotraj katere zaradi gostote sploh ni več mogoče misliti; nič čudnega, da ljudje vse bolj le še nevtralno komunicirajo, objektivno poročajo in si histerično izmenjujejo podatke.
Logiko singularnosti in zasičenosti sodobnega korporativnega sveta osvetljuje tudi drugi od že omenjenih razgovorov.

Teolog Hans Küng je v nedavnem razgovoru (bilo je spomladi leta 2009) še enkrat poudaril paradoksni pomen disfunkcionalne cerkvene hierarhije. Čeprav sploh ne deluje, saj o vsem odloča papež, zanašajoč se na dogmo o lastni nezmotljivosti (sic!), je vendarle pomembna. Absolutistično papeževo obnašanje po nekaterih principih namreč ne sodi v XXI. stoletje – po drugih seveda sodi natanko vanj –, zato ga je treba zamaskirati z birokratskim aparatom in žargonom o solidarnosti, ekumenizmu, morali, dialogih in sodelovanju. Kritje pa nima zgolj te funkcije, saj ima še eno, pomembnejšo. Instituciji se namreč kolca po srednjem veku, v katerem je imela absolutno oblast, in Küng poudarja, da cerkev v ozadju ponovno organizira reakcionarna gibanja, ki naj ustavijo čas in zavrejo spremembe, da bo nastopil temačni srednji vek, dark ages. Brez medijskih korporacij tega seveda ne bo mogla izpeljati, kot si je zamislila, zato hoče z njimi sodelovati.

Vračanje v srednji vek je zato realna možnost sodobnega z nevtralnimi medijskimi vsebinami posredovanega sveta, saj je institucija ne le izjemno močna, temveč je tudi spretna v ideoloških bojih.

Oglejmo si še tri filme, ki vsak na svoj način podpirajo zapisano, obenem pa ustvarjajo priložnosti za vnovični premislek tega, kar se nam dogaja pred nosom, pa tega ne vidimo, ker smo preveč zaslepljeni.

Prvi film ima naslov Državljan X (Citizen X, Chris Gerolmo, 1995). Posnet po resničnih dogodkih, raziskuje tudi nekatere mehanizme, s katerimi je sovjetska oblast v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar nekaj let uspešno preprečevala, da bi agenti odkrili serijskega morilca, ki je zverinsko ubil 52 v glavnem mladih ljudi, češ da v Sovjetski zvezi serijskih morilcev sploh ni.

Drugi film se spusti v duševnost posameznika in prepričljivo pokaže, kaj pomeni to, kar najdemo v njegovem naslovu: Morilec v meni (The Killer Inside Me, Michael Winterbottom, 2010). Zopet smo priča izjemno spretnemu vedenju in delovanju morilca, ki dolgo časa uspešno prepričuje vse okoli sebe, da mora biti morilec nekdo drug, ne pa on. Njegovo prepričevanje deluje, ker so ljudje pripravljeni verjeti.

Vrhunec raziskovanja mehanizmov, ki omogočajo razdiralno zaslepitev za resnico bodisi posameznikom bodisi občestvom, predstavlja mojstrovina z naslovom Izvor (Inception, Christopher Nolan, 2010). Že osnovna ideja je izvrstna: Your mind is the scene of the crime. Prav to je najteže odkriti, saj je neprimerno bolj enostavno projicirati lastne nezavedne fantazme, ideje, zamisli, izkušnje in vse drugo v druge ljudi in jih tam tudi prepoznati, nato pa se še spopadati z njimi.

Staro Freudovo spoznanje o naravi nezavednega in razmerjih, ki jih ima vsak ego do njega, je zato ponovno aktualno, da bolj sploh ne bi moglo biti, kajti brez refleksije in simboliziranja nezavednih šifer, ki jih je vse več, bomo šli vsi rakom žvižgat, slaveč cerkvene dogme, pozdravljajoč medijske mogotce in osupli zaradi apokalipse, ki bo domnevno padla z neba, v resnici pa se že dolgo pripravlja vse, kar je potrebno, da se bo tudi zgodila, njeni nosilci pa ljudem prodajajo meglo, sklicujoč se na moralo, etiko, najvišje vrednote in najbolj napredno znanost.

Dušan Rutar