14. oktober, 2010 | Peter Kumer

Pozabljena diktatura

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Po tem, ko je nekaj mesecev po enajstem septembru takratni ameriški predsednik George W. Bush v svojem govoru pred kongresom označil Iran, Irak in Severno Korejo za države, ki pripadajo t.i. »osi zla«, je ta termin postal zelo priljubljen v retoriki ameriških politikov. Že leta 2002 ga je nadgradil veleposlanik ZDA pri Združenih narodih John R. Bolton ter na seznam dodal še Libijo, Sirijo in Kubo in jih uvrstil v kategorijo » Onstran osi zla« (Beyond the axis of evil). Seznam »zlobnih« držav je šele leta 2005 razširila državna sekretarka Condoleezza Rice, ki se je morala dokazati po nastopu v službo Busheve administracije. Poimenovala ga je »Predstraža tiranje« (Outpost of tyranny) in vanj dodala, poleg obstoječih, še Belorusijo, Zimbabve, prvič pa omenila tudi Mjanmar. Kako je torej mogoče, da so ZDA, ki se imajo za svetovne policaje in misijonarje demokracije, državo, kjer vlada vojaška hunta, ki očitno krši človekove pravice in najverjetneje tudi razvija svoj vojaški jedrski program, uvrstili v tretjerazredni seznam zlobnežev in še to zelo pozno?

»Ni mi dovoljeno potovati v Yangon, saj bi za to potreboval poseben potni list, ki pa ga tako ali tako izdajajo samo tam,« nam je pripovedoval pripadnik avtohtone indijske manjšine, ko smo bili že dovolj oddaljeni od Kalawa, gorske postojanke kakih petsto kilometrov severno od obale Mjanmara. Indijec, ki si je nadel angleško ime Robin, verjetno zato, da ga tujcem ne bi bilo težko izgovarjati, je bil vodič naše male skupinice popotnikov, vsi z željo, da potujemo tako, da ima vlada od nas karseda malo finančnih koristi. Robin ima srečo. Ker je od vedno tako zvedav se je kljub temu, da mu je bila prepovedana pot na univerzo, saj je ta večinoma dovoljena le pripadnikom burmanskega naroda, uspel naučiti solidne angleščine. Medse ga je zato povabila lastnica privatnega gostišča, kateri je dovoljeno sprejemati tuje goste, kljub temu, da je očitna nasprotnica režima. Robinu tako občasno ponudi mesto vodja trekingov, če si gosti izberejo to možnost.

»Nevarno je govoriti slabe stvari o hunti, saj so vohuni vsepovsod. Grozi lahko tudi zaporna kazen, vendar ko se enkrat znajdeš v mjanmarskem zaporu, se težko od tam vrneš živ. Tujcem sledijo, vendar jih večinoma pustijo pri miru,« je nadaljeval Robin medtem ko smo šli mimo  s soncem obsijanih riževih polj, nato pa nas je osupnil z vprašanjem: »Ste že spoznali svojega vohuna?« Pomislil sem na Burmanca, ki sem ga srečeval neverjetno pogosto. Povsod kjer sem bil jaz, je bil tudi on. Mislil sem si, da pač potuje tako kot večina turistov, vendar nam je nato Robin razložil, da je možnost, da bi srečali burmanskega popotnika zelo majhna, saj si domačini tega preprosto ne morejo privoščiti. Dodal je, da je povsem običajna praksa, da pripadniki varnostne agencije PB1 in PB2 tujcem sledijo in zbirajo informacije o njihovih premikih. Da sem imel svojega prvega osebnega vohuna me je navdalo s posebnim ponosom.

Mnogi tujci primerjajo Mjanmar s Severno Korejo, toda potovanje po tukajšnji državi je precej drugačno kot v severnejši bratski diktaturi, kjer so obiski omejeni le na strogo nadzorovane (in drage) skupinske aranžmaje. Za precejšen del Mjanmara (razen za sicer precej obsežna območja ob meji s Tajsko in Indijo) velja, da si lahko turist sam načrtuje pot, se ustavi v naključnih vaseh in čajnicah, spi v družinskih gostiščih, se pridruži domačinom na majavih avtobusih ali pa obišče budistični samostan in se pogovarja z menihi, ki so hunti večen trn v peti. Čeprav na njih redko srečaš belca so to bolj obljudene poti, druge kraje pa bodisi naseljujejo uporniki, so tam postavljeni prisilni delovni tabori, bodisi gre za območje, kjer morda razvijajo nov model jedrske konice. Očitno se svet tega ne zaveda ali pa se pretvarja, da Mjanmar pa že ni tak.

Vojaška hunta je na oblasti že vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja in uspešno kali vse proteste uperjene proti njej in zatira ter pobija politične nasprotnike in prebivalstvo, ki »ni avtohtono«.  V začetku devetdesetih let je vojaški vrh celo dovolil demokratične volitve, katerih posledica je bila zmaga stranke Nacionalna liga za demokracijo (NLD). Rezultate volitev so zato morali razveljaviti, voditeljico opozicije, Aung San Su Čijevo (hčerko Aung Sana, politika, ki je leta 1947 uspel izpogajati neodvisen Mjanmar), pa skupaj s tisoči drugih političnih kaznjencev, poslati v pripor, da ne bi širili svojih protivladnih idej. V svoji močno zastraženi vili ob jezeru Inya blizu Yangona tako Su Čijeva živi že zadnjih 20 let, pri čemer so ji bili izhod na prostost in obiski tujih političnih podpornikov redko dovoljeni. Dobitnici Nobelove nagrade za mir, ki je postala mednarodni simbol herojstva ter miroljubnega odpora proti zatiranju, bi se moral hišni pripor izteči že maja lani. Sodišče ji ga je takrat podaljšalo za nadaljnjih 18 mesecev, z obrazložitvijo, da naj bi nek Američan prav ob izteku roka preplaval jezero in vdrl v vilo, da bi jo obiskal in izrazil podporo. S tem naj bi Su Čijeva kršila svoj pripor, čeprav ni bila njena krivda, da varnostni organi niso reagirali in vsiljivca aretirali.

Ozadje dogodkov je seveda znano. Podaljšanje pripora voditeljici opozicije je bilo namreč nujni ukrep hunte preden so po 20 letih pod pritiski mednarodne skupnosti končno razpisali parlamentarne volitve, ki se bodo zgodile 7. novembra letos. Ukrep je bil le zadnji v vrsti tistih, s katerimi so spremenili člene ustave, ki sedaj denimo določajo, da kar četrtino sedežev v parlamentu avtomatično dobi vojska. Kljub temu bo navidezno vendarle šlo za demokratične volitve, saj so dovolili kandidiranje tudi opozicijskim strankam, čeprav so njihovo delovanje močno okrnili. Niso prepovedali kandidiranje le NLD-ju, temveč tudi vsem manjšinskim strankam v regijah, kjer imajo večino. Člane tistih strank, ki so vendarle dobile dovoljenje vojske pa že poročajo o pritiskih in zastraševanju. Neodvisnim opazovalcem prisotnost na volitvah ne bo dovoljena, prav tako so že mesec pred volitvami močno omejili že tako redke prihode tujcev in začasno ukinili izdajanje tako imenovane »vize ob prihodu«, nadzor nad izdajanjem vizumov na ambasadah pa poostrili. O vojaških patruljah, povečani prisotnosti vojske povsod po državi in o govoricah o nasilju nad manjšinskimi skupinami poročajo domala vsi popotniki, ki so se v zadnjih dneh vrnili iz Mjanmara. Politični vrh ne želi ničesar prepustiti naključju in izpeljati navidezno gladko zmago dozdajšnje diktature.

Tu pa se vrnemo na izhodiščno vprašanje: zakaj za vraga mednarodna skupnost in ZDA ničesar ne ukrenejo? Glede Združenih narodov je stvar jasna – največ kar gospod Ban Ki Mun lahko stori je, da se odpravi na diplomatski izlet v Mjanmar in ob kavici okara vojaškega generala Tan Šveja, da je njegova diktatura vendarle preveč »diktatorska«.  Amerika pa ima tokrat, kljub želji po širitvi svojega vplivnega območja, vendarle preveč opravka z neuspelima vojnama v Iraku in Afganistanu, poleg tega ji trenutno sive lase povzročata še severnokorejska Il in Un. Razen finančnih in trgovskih sankcij, ki so jih skupaj z EU uvedli proti državi in s tem praktično potisnili prebivalce Mjanmara na raven srednjega veka (kjer na primer ni mogoče najti niti enega bančnega avtomata, motorizirani srečneži pa se vozijo naokoli z več kot dvajset let starimi avtomobili), ne gredo dlje od zmerjanja režima s »predstražo tiranije«. Še manj interesov po zaostritvi odnosov z Mjanmarom imata oba velikana v regiji – Kitajski se izredno splačajo vojaški posli, voditelji povezave ASEAN (okrnjena različica Evropske Unije) pa si ne želijo zaostriti dobre odnose z vojsko, s katero trgujejo za nafto, les in drage kamne, ki jih ima ta azijska država še precej na zalogi. Krog je sklenjen in zdi se, kot, da ima hunta vse vzvode v svojih rokah. V kolikor si bomo vsi zatiskali oči pred svinjarijo, ki se dogaja v Mjanmaru, bodo generali nadaljevali z gradnjo svoje nove bleščeče prestolnice Naypyidaw po vzoru Stalinovih mest ali brazilske Brasilie, prebivalci pa bodo še naprej živeli v strahu za svojo varnost in preživetje.

Peter Kumer

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
5 x komentirano