14. oktober, 2010 | Dušan Rutar

Veliki anarhistični načrt VI

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Knjiga francoskega filozofa Paula Virilioja z naslovom Univerza katastrofe (L’Université du désastre, 2007) odpira povsem nova obzorja in omogoča razmisleke, ki dopolnjujejo veliki anarhistični načrt.

Začenja z vprašanji. Je zgodovina realnega časa še historična? Kaj se dogaja s trajanjem zgodovin? Vtis je danes nezmotljiv: amnezija trenutka je tako rekoč popolna, izguba časa je komplementarna s totalno dezorientiranostjo ljudi, s potrebo po religiji in veri, tesnoba ni več možnost svobode, kot je razmišljal še Kierkegaard, večno navzoča relativnost, kot jo imenuje Virilio, globalno podpira sinhroniziranje občutkov ljudi, ki naj vpliva na njihove odločitve, da bodo po vsem svetu ob istem času povsem enake. Ljudje zato ne naravnavajo ur, temveč spektakle, šove in predstave. Srhljivo je, da delajo teroristi natanko isto.

Paul Virilio je resnično avtor, čigar razmišljanje nas vedno znova okrepi v prizadevanjih, da bi zgradili boljši svet. Empirično dejstvo, glede katerega se lahko prepriča vsak človek, je, da živimo danes v svetu, ki ga določajo globalni nadzor, občutki negotovosti in tesnobe, sumničavost, paranoja, ideologija varnosti, sovraštvo in odpori do drugih in drugačnih ljudi, ljubosumnost, zavist in, ultimativno, kot dodaja Virilio, čista vojna kot raziskovanje in razkazovanje totalne moči, kar lahko spremljamo v zadnjih letih zlasti v Afganistanu in Iraku.

Taka so objektivna dejstva, zato je sprenevedanje odveč in je lahko le izraz ciničnega uma. Še več. Vse to se dogaja kljub domnevnemu nenehnemu razvijanju demokracije, razuma, znanosti in tehnologij. Dogaja se pravzaprav natanko zaradi tega, kajti moderne družbe temeljijo na znanosti, razumu, tehnologijah in parlamentarni demokraciji, katerih telos je povsem jasen: utopična tehnoznanstvena družba, sloneča na razumu. Nezavedno ga sprejema vse preveč ljudi.
Preveč zaradi tega, ker je tak razvoj družbenega zavezan logiki uničevanja, samouničevanja in odstranjevanja ovir, ki sproti proizvaja katastrofe, nato pa jih – sklicujoč se na razum, seveda – prav tako sproti popravlja.

Nujnost katastrof v tako orisanem sodobnem globalnem svetu je velika. Katastrofe zato niso naključne ali slučajne, pa naj bodo naravne ali družbene. V kapitalizmu še zlasti ne, saj je kapitalizem sam že katastrofa. Govorjenje o krizah kapitalizma je zato sprenevedanje brez primere.

Dovolj argumentov imamo za tako trditev. Paul Virilio na primer že desetletja govori o kapitalističnem koloniziranju časa in prostora s pomočjo tehnologij in medijev, ki jih kapitalizem razvija z vsemi sredstvi, da bi obstal, čeprav obenem nenehno propada, vse skupaj pa se dogaja že nekaj stoletij. Paradoks kapitalizma je namreč ta, da obstaja ravno zaradi tega in dobesedno zato, ker neprestano propada. Njegov dokončni propad je zato tudi njegovo ultimativno zmagoslavje.
Kritični prostori, znotraj katerih ljudje lahko uveljavljajo svojo temeljno zmožnost, ki je zmožnost za razmišljanje, se zaradi tega sproti krčijo in preprosto izginjajo, nadomešča pa jih neskončno gosta singularnost, ki je za življenje realnih ljudi tako negostoljubna kot Venera. V takem svetu živimo danes, s tem pa se nekateri še hvalijo, medtem ko je večina v glavnem tiho.

Ljudje v neskončno gostem svetu ne morejo živeti drugače, kot da se počasi selijo v nove kibernetične in virtualne prostore, saj realnih ni več, kot je že pred časom pokazal Jean Baudrillard. Virtualni prostori so ljudem že obljubljeni kot novi raj, zato se religija kot dober kapitalist širi v vse pore sveta s pospešeno hitrostjo, kajti njeni zastopniki ne bi radi videli, da jih prehitijo drugi krošnjarji s človeškim blagom, zlasti z dušami. Spodobna gospodarska kriza v tej luči ni nič drugega kot resna predhodnica globalne katastrofe, ki že ves čas visi v zraku. Virtualni in kibernetični katastrofični kapitalizem, kot ga imenuje Naomi Klein, že dalj časa spreminja ljudi v duhove in prikazni, ki se trenutno močno hvalijo s tem, da so brez teles in skoraj nesmrtni, saj so zgolj virtualni.

Kot taki so simulirani virtualni prostori povsem tuji, a to ne bi bilo najhuje, če se logika katastrof ne bi prepletala z regresom ljudi, ki svojo nedoletnost, kot bi rekel Kant, čez mero hvalijo, prepričani, da jim daje kapitalizem odlične priložnosti za nenehno komuniciranje, čezmerno medsebojno informiranje, izražanje potencialov in spreminjanje identitet.

Tuji svetovi, ki jih po sili razmer naseljujemo, so sicer na trenutke celo zanimivi, saj so tudi spektakelski, vendar njihova zanimivost mahoma zbledi ob spoznanju, da so zgolj učinek destruktivnih zmožnosti kapitalizma, ki zaradi lastnega napredovanja pač išče nove prostore, kamor se seli, ne meneč se za ljudi, to zanj vse predrago delovno silo. Delavci dokončno ostajajo zadaj, zato celo zabava, za katero skrbi vojaško-industrijski-zabaviščni korporativni svet à la Disney, ni več nujno potrebna, saj so se ljudje v glavnem že vdali. Če se bodo vdali vsi, bo seveda vsega konec, čeprav bo videti, da je svet lep, razumen, tehnološko napreden in poln priložnosti.
Virilio zato poudarja. Kapitalizem je sposoben ustvariti profit celo iz totalnega uničenja sveta in samega sebe. Ko bo konec sveta, se bo zato preprosto dvignil iz pepela in ustvaril nov svet, pri tem pa zaslužil veliko več kot v vsem času, ki je pretekel od njegovega nastanka. In nikjer ni zapisano, da ne obstajajo zastopniki kapitalizma, ki že danes sproti delajo načrte za tako uničenje, medtem ko so ljudje naivno prepričani, da zgolj načrtujejo lepši svet za vse.

Ekstaza komuniciranja in informiranja je v orisani perspektivi zgolj slepilni manever, pesek v oči, ki naj pomaga ustvariti vtis, da ljudje upravičeno ne potrebujejo več niti vednosti, niti filozofije, niti umetnosti. Komuniciranje je za preživetje namreč čisto dovolj, sprotno informiranje tudi. Kultura hitrosti, o kateri govori Virilio, je pač taka, da ne prenese niti znanja niti vednosti, saj je še za prenos informacij komaj dovolj časa.
Paradoks je velik. Ljudje nimajo časa, ker morajo nenehno hiteti, kultura hitrosti pa se neprestano razvija, kar pomeni, da je hitrosti še več. A saj je jasno: večja hitrost pomeni tudi manj časa.

Singularnost kajpak pomeni še veliko več: popolno odsotnost tako časa kot prostora. Skušnjava ljudi je zato velika in stalna: živeti hitro oziroma brezčasno, nenehno napredujoč in totalno. Alternativa je ena sama, kajti ni se mogoče bojevati s hitrostjo zoper hitrost, z močjo zoper moč: oblikovanje kritičnih prostorov, kot jih imenuje Virilio.
Kritični prostor je kateri koli prostor, v katerem se ljudje ustavijo, koncentrirajo, se prepustijo kontemplaciji in refleksiji. Do resničnih sprememb bo prišlo, ko bo nastalo veliko kritičnih prostorov, v katerih se bodo realni ljudje, ne njihovi nadomestki, srečevali, kot sta nekoč pisala Deleuze in Guattari.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
8 x komentirano