Vest

Pravijo, da so ljudje naveličani politike. To še zdaleč ne drži, sploh pa politika ni nekaj, česar se lahko naveličamo. Že iz Stare Grčije vemo, da je politika ukvarjanje z zadevami polisa – mestne države. Politike preprosto ne moremo ignorirati, kajti zadeve polisa (mesta, občine, države ali skupnosti držav) so zadeve slehernega, ki živi v polisu.

Očitno pa politika vse bolj postaja komedija, politiki pa komedijanti. Da sta se v drugi krog županskih volitev prebila dva komedijanta, Marjan Šarec v Kamniku in Gojmir Lešnjak v Komnu (podpalmo.si), je simptom. Simptom časov, v katerih živimo. Časov spektakla, resničnostnih šovov in zabavljaštva.

Saj ne, da imamo kaj proti omenjenima gospodoma in komediji kot žlahtni umetnosti, a zabavati publiko je daleč od dolgočasnih zadev polisa: urejanja lokalnih cest, zagotavljanja komunalnih storitev, vzdrževanja in izgradnje mreže vrtcev in šol, zagotavljanja socialne varnosti in tako naprej.

Dejstvo je, da politika postaja stvar medijev oziroma medijskega marketinga. Bolj kot vsebina, je pomembna podoba, vtis, ki ga ustvarjajo mediji. Svet v katerem živimo v dobršni meri kreirajo mediji; kako uspešni so lahko pri tem, nam dokazuje berlusconizacija italijanske politike, ki se iz komedije vse bolj preobraža v tragedijo.

Politične kampanje postajajo podobne strategijam prodaje izdelkov in storitev. Politik je »izdelek«, ki mu je potrebno zagotoviti čim večjo prepoznavnost in »blagovna znamka«, ki naj zveni čim bolj preprosto in udarno. Spomnimo se znamenitega Obamovega slogana »Yes, we can« oziroma »Da, mi zmoremo«. Danes od tega slogana ni ostalo prav veliko in dejstvo je, da predsednik Obama ne zmore končati ameriške militantne politike; nasprotno, še zaostruje jo (na primer v Afganistanu).

Nekam zelo podoben slogan lahko slišimo tudi te dni: »Lahko, če hočemo«, kar je osrednje geslo že omenjenega g. Marjana Šarca. Seveda lahko storimo karkoli, le če hočemo. Resnično karkoli, a samo, če imamo tudi vsebino. Brez nje je lahko še tako motivirajoč slogan zgolj izpraznjena lupina.

Ti vsebinsko izpraznjeni slogani, ki jih vse pogosteje vidimo in slišimo ob vsakih volitvah, niso nič drugačni, kot so tisti iz TV oglasov: »Ker se cenite«, »Just Do It« (Samo storite to), »Wir leben Autos« (Mi živimo naše avtomobile) in tako naprej.

Daleč pomembnejše za neko skupnost je, kako dobro bodoči politik, ki nagovarja svoje volivce: prepoznava potrebe »svoje« skupnosti; kako na podlagi le-teh oblikuje konkretne cilje in kako jih namerava uresničiti.

Politika je resna stvar. Zahteva najboljše ljudi, ki so pripravljeni služiti skupnosti; ne služiti zase in za »prijatelje«, temveč skupnosti. Politika ni spektakel, komedija, ni oblast, temveč trdo delo v dobro vseh. Zveni idealistično? So politiki lahko takšni?

So. Nekateri so.

Rok Kralj