21. oktober, 2010 | Dušan Rutar

Druga teza o hendikepu ali veliki anarhistični načrt VII.

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Zadnje delo, pod katerega se je podpisal na Poljskem rojeni in v Angliji živeči sociolog Zygmunt Bauman, nosi naslov Življenje v sposojenem času (Living on Borrowed Time, 2010), prične pa se z nekoliko zlizano ugotovitvijo, da kapitalizem še zdaleč ni mrtev in da mu gre celo vse bolje, saj je na splošno videti, da ga vsi rešujejo iz blata in da ga bodo tudi zdaj zdaj rešili. Ugotovitev seveda ni presenetljiva, je pa kljub temu produktivna, če jo razumemo v luči nekaterih drugih sodobnih spoznanj in kreativnih idej.

Morda je dobro izhodišče za njeno razumevanje ravno spoznanje o univerzalni naravi hendikepa in njegovi vlogi v zavesti vsakega človeškega bitja. Še nikoli doslej namreč ni bilo življenje ljudi tako močno zavezano principom, ki nam povedo, kaj hendikep sploh je, kot prav danes, to pa je tudi osvobajajoče, kajti logika idealiziranega spektralnega telesa, ki jo zastopajo ljudje v sodobnih kibernetičnih in virtualnih svetovih, je problematična prav zaradi narave hendikepa.

Druga teza o hendikepu je namreč tale: hendikep je kot odprtost travmatičen v pristno freudovskem pomenu besede, ki je tudi univerzalen.

Splošno znano je, da hendikep ni sinonim za invalidnost; kdor je hendikepiran, ni torej tudi invaliden. Velja seveda tudi obratno: kdor je invaliden, morda noče niti slišati o hendikepu, kar je v teh krajih tudi obče znano. Freud je dobro vedel, da je hendikep vselej bistveno simbolne narave, ne imaginarne, zato ga ni mogoče niti simulirati niti odpraviti, saj ga v zadnji instanci še simbolizirati ni mogoče. Za ljudi kot simbolna bitja je izjemno pomemben, kajti če ga skušajo tajiti, razvijajo nevrotične in celo psihotične simptome, če ga hočejo odpraviti, se znajdejo v svetu simulacij, v katerem nepotrebno trpijo. Konkretnim ljudem se to na žalost nenehno dogaja že danes, v prihodnje pa se jim bo še bolj, če se ne bodo zganili in razsvetlili.

Tajba hendikepa in njegovo neustrezno razumevanje – je nov in dramatičen hendikep. Hendikep sodobnega sveta je zato predvsem totalna amnezija trenutka, je izguba časa. To preprosto pomeni, da veliko ljudi doživlja izgubljanje časa in popolno dezorientiranost v prostoru. Potreba po religiji in vraževerju je zaradi tega velika, tega pa se zavedajo tudi zastopniki katoliške cerkvene hierarhije.

Dezorientiranost torej. Navadni ljudje se vse bolj zavedajo, da živijo v sposojenem času, kar pomeni, da se zaradi lastne smrtnosti in zavesti o njej obračajo k vsemu, kar bi bilo lahko stalno, univerzalno in neuničljivo, a segajo zgolj v prazno, zato je vraževerja vse več. Paradoks sodobnega sveta pa je, da natanko z ohranjanjem obstoječega načina delovanja ljudje ne morejo reševati problemov, ki jih ta nujno generira. Če bi jih hoteli zares reševati, bi morali preprosto izstopiti.

Natanko to pa je tudi cilj velikega anarhističnega načrta, ki temelji na logiki hendikepa in njegovem zagovoru.

Ohranjanje obstoječega, ki se sicer nenehno prijazno spreminja – domnevno na bolje –, je danes možno predvsem zaradi tega, ker obstajata managerja strahu, kot ju imenuje Bauman: država, podrejena korporativnim principom hiperkapitalističnega delovanja, in katoliška cerkev kot vodilna korporacija sveta. Pristajanje na sodobno simulirano življenje v obdobju nerealizirane katastrofe, o kateri razmišlja Virilio, je obenem pristajanje na strah, tesnobo, negotovost in – globalno ideologijo varnosti.

V takem svetu je vsak posameznik invalidiziran in tesnoben, ni pa hendikepiran, kajti invalidnost pomeni ujetost v prostoru, času in identiteti, ki se je človek oklepa, ker se preprosto boji katastrof, ki so domnevno vsepovsod. Katastrofa je v tej perspektivi natanko hendikep in ta je edina realna katastrofa, ki lahko osvobaja ljudi.

Nekoliko drugače rečeno: ljudje se danes preveč pustijo nagovarjati novodobnim  krošnjarjem, ki zagovarjajo globalizacijo vsega. Tak svet je sicer povsem nestabilen, zato je videti, kot bi bil voden, vendar so ljudje pripravljeni verjeti, da je, gledano skozi ideološka očala, ne le stabilen, ampak je tudi obljuba še boljših časov. Prav zaradi tega verjamejo krošnjarjem in gospodarjem, zato se oklepajo vsega ponujenega, kajti strah pred drugačnostjo in drugostjo sveta je tako velik, da jih je groza.

Hendikep je v taki perspektivi čista travma, je nesimbolizabilno Realno, ki vdira v svet na vseh koncih, da je kot rešeto, vendar se ljudje prav tako frenetično branijo pred njim z vsemi ideološkimi sredstvi. Oklepajo se svojih teles in identitet, čeprav se nenehno spreminjajo in so vseh bolj spektralni. Raje to kot pa hendikep.

Toda sprejemanje hendikepa paradoksno osvobaja, medtem ko oklepanje identitete zapira simbolne prostore. Ti so po definiciji, ki je univerzalna, odprti in nesklenjeni, toda v imaginarijih se ljudem prikazujejo kot zaprti, zato tam nastaja ideologija varnega doma, zaprte domačije, sklenjenih svetov in vsega naravnega, harmoničnega, stabilnega, usklajenega, uravnoteženega.

Človek, ki sprejema hendikep vsake mogoče realnosti, ki je nujno simbolna, in torej tudi svoje, je svoboden in anarhističen. Ni ga strah imaginarnih managerjev strahu, ni tesnoben, zato je pogumen. Deluje v svetu, posega vanj – za druge etične ljudi, ne za svoje gospodarje, da bodo zadovoljni. Za vse, ki ne marajo za etiko, to pa so natanko zastopniki imaginarijev, je lahko le travmatičen. V tej perspektivi je hendikep čista groza, das Unheimliche, kot bi rekel Freud. Predstavlja resnično drugega vsakega človeka, ki se oklepa pozitivno določljive identitete, in je povsem nerazumljiv. Patetični so zato poskusi invalidov in drugih, da bi se otresli logike hendikepa, češ da jim invalidnost in simulirane identitete povsem zadoščajo. Ne morejo se ga znebiti, lahko ga le zanikujejo ali psihotično tajijo. Proizvajajo simptome in so kajpak nemočni.

Ali kot smo lahko videli v sijajnem španskem filmu z naslovom Celica 211 (Celda 211, Daniel Monzón,  2009), v katerem tako rekoč na svoji koži doživimo spremembo, ki jo zastopa nesojeni zaporniški paznik Juan Oliver (Alberto Ammann), ko se nepričakovano znajde v območju somraka, hip zatem pa med surovimi zaporniki, med katerimi lahko preživi le tako, da se izdaja za enega izmed njih, kar ga mahoma potisne v položaj, v katerem končno ubije uradno osebo, človeka, ki je ubil njegovo ženo in njunega nerojenega otroka, potem pa vendarle potegne potezo, zaradi katere upravičeno upamo, da bo zagovor hendikepa rešil svet pred apokalipso ali pa bo ta dokončno požrla svet z invalidi in s spektralnimi telesi vred.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
11 x komentirano
  • dado je rekel/-la:

    Današnje stanje stvari in duha mi pove,
    kaj v praksi hendikep je:

    Strašen mora biti našega ministra hendikep,
    ko med “dim” in “goloba” je naš ptiček ujet,
    še čivka “svobodno”? v oprod dejanja zaklet?
    Če vode ne spusti, groza njegov bo poet!

  • Forestina je rekel/-la:

    http://www.delo.si/clanek/126088

    Še vedno je več egologov kakor ekologov

  • Forestina je rekel/-la:

    http://www.siol.net/Slovenija/Aktualno/2010/10/Ovsenik_Slovenija_ne_more_prehraniti_same_sebe.aspx

    Prehranska (ne)odvisnost Slovenije
    Slovenija ne more prehraniti same sebe

  • Čik je rekel/-la:

    Zato so navadni ljudje ponavadi kot ovce!

  • Momo je rekel/-la:

    Rečmo, da zdj štekam!

  • Boris_j je rekel/-la:

    Kolumna ima polno dobrih nastavkov. Recimo, da bi se ustavil pri vraževerju. Po mojih izkušnjah ta stvar nikakor ne usiha, ampak mogoče celo narašča. Sam sem že doživel primere na delovnem mestu, ko smo imeli nekoga, ki bi se mu lahko reklo kar “sinkretist”, ki je padal iz neumnosti v neumnost, iz vraževerja v vraževerje, ljudem pa se to v glavnem ni zdelo kaj dosti problematično. Skoraj nihče ni protiargumentiral, čeprav se dovolj dobre logike ki nasprotuje vraževerju, naučimo že v osnovni šoli, ampak jo ljudje zelo pogosto ne uporabljamo.

    Za dokaz kako zelo je vraževerje, oziroma mantika danes popularna, tudi na Slovenskem, pa si poglejmo trenutno lestvico top 10 prodajnih knjig iz knjigarne Cangura, to so knjige, ki jih ljudje dejansko množično KUPUJEJO in ne le izposojajo. Takole gre:

    1. Prelomno leto 2012 - Napovedi, prerokbe in spremembe našega planeta
    2. Božanska matrika - Most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja
    3. Samurajske strategije - 42 bojevniških skrivnosti iz Musašijeve Knjige petih prstanov
    4. 4 načini zdravega življenja za 4 krvne skupine (okej, ta je najbrž “z logiko” na celem seznamu)
    5. Fraktalni čas - Vizija človeštva pred in po letu 2012
    6. Svetlobne krogle - Pot k razsvetljenju in dvigu osebne zavesti
    7. Jaz Zmorem - Afirmacijske karte (Set 60 kart)
    8. Druga knjiga taa
    9. Nova svetloba vstajenja - Kozmični vodnik na poti vstajenja
    10. Ključi do vesolja - Uglasite se z močjo in modrostjo vesolja, ter spoznajte starodavne skrivnosti

    http://www.cangura.com/main.php

    Smešno, ali pa tudi ne. Po mojih izkušnjak pa “mantičarjev” ni mogoče prepričati v nič bolj pametnega, saj so že prepričani. Torej je smiselno le dvigniti roke in samostojno vztrajati pri osnovnošloski logiki.

    Očitno je, da je ravno mantika eden izmed najpogostejših načinov kako ljudje tajijo hendikep, nesklenjenost sveta, ter bežijo pred tem neugodjem. Zato tolikšna popularnost poceni knjig, ki obljubljajo poceni in lahke rešitve, ter odgovore na “skrivnost in smisel Vsega”.

  • Forestina je rekel/-la:

    http://therealnews.com/t2/component/seyret/?task=videodirectlink&id=8049

    Frankenfish: Tampering with nature

    Prva genetsko spremenjena žival, ki bo uradno na prehrambenem trgu.

    OZN pa piar o biodiverziteti, zelo sizofrenično.

  • Forestina je rekel/-la:

    video

    http://www.dnevnik.si/video/6111

    Manca Juvan s knjigo fotografij razkriva težka življenja v Afganistanu

    V Moderni galeriji je na ogled razstava fotografij Mance Juvan, ki jih je posnela med svojim dolgoletnim delom v Afganistanu. Fotografinja je z razstavo pospremila tudi izid svoje fotomonografije Afganistan: neobičajna življenja. Prisluhnite pogovoru z njo!

  • Nebo je rekel/-la:

    Se strinjam!