24. oktober, 2010 | Dušan Rutar

Še enkrat druga teza o hendikepu ali Benny & Joon (Jeremiah S. Chechik, 1993)

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Zakaj je potemtakem hendikep travmatičen celo za invalide? Čemu se ti oklepajo svoje domnevne identitete in se upirajo spremembam, kot se jim tudi sicer upirajo ljudje, ki niso invalidi?

Na prvi pogled je res nenavadno, da bi kdo prav hotel biti invaliden in bi pri tem še vztrajal. Toda tako je le na prvi pogled. Ljudje na primer po enaki logiki ne verjamejo le v invalidnost, temveč tudi v nebesa, Boga, angele, pekel, demone in hudiča, čeprav ne obstaja niti en sam empirični dokaz zanje, verjamejo pa celo v destruktivnost in avtodestruktivnost, zato se na primer nalivajo z alkoholom in se pretepajo. Verjamejo še v horoskop in druge čarovnije, čeprav je mogoče z lahkoto dokazati, da so zgolj prevare, slepilni manevri, psihološki triki. Torej ni čisto nič čudnega in nenavadnega, da invalidi trmasto verjamejo, da so res invalidi.

Od tega imajo namreč tudi obilne koristi, ki niso zgolj psihične, saj dobivajo od države, loterije, donatorjev in drugih dobrodelnežev ogromna sredstva, težke milijone, če o socialnih koristih in ideoloških prednostih sploh ne govorimo.

Pa vendar se bo moralo vse to spremeniti, saj svet, v katerem živimo, ne more postati enoznačno določljiv, kar pomeni, da vsako vztrajanje pri taki določljivosti sveta ali identitet ljudi ni le zlo, temveč je tudi totalitarno in uničujoče.

Spremembe so sicer dobrodošle, vendar so vselej tudi boleče.

V čudovitem filmu Benny & Joon spremljamo preobrazbo protagonistov, ki dobro ponazarja zapisano in odpira nova obzorja, zatohla stara pa brez slabe vesti potiska na smetišče zgodovine. Joon je domnevno duševno bolna, Benny, njen brat, skrbi zanjo in se iskreno žrtvuje, potem pa se nenadoma od nekod pojavi Sam, nenavadni mladenič, ki bi bil lahko (drugi) Buster Keaton, filmski igralec torej in lik iz filma. Sprva samoniklo verjamemo, da je Joon res bolna in da drugačna sploh ne more biti, verjamemo, da se njen brat rade volje žrtvuje zanjo in enako trdno verjamemo, da je Sam res drugi Buster Keaton. In ker tako močno verjamemo, bi tako tudi zares lahko bilo na veke vekov, saj vsako empirično realnost vselej podpirajo naša verjetja – dokler se ne spremenijo, se tudi realnost ne spreminja, saj je nujno simbolno posredovana.

Lepota zadeve pa je natanko v tem, da je kljub vsemu lahko tudi zelo drugače; revolucije se zato niso dogajale le v preteklosti, temveč se bodo tudi v prihodnosti. Joon v nekem trenutku sicer pristane na psihiatriji, kar domnevno potrjuje, da je res duševno bolna in da pač potrebuje institucionalno varstvo, zdravljenje in vse drugo, Sam spontano uprizori na ulici čudovito predstavo, nad katero so vsi navzoči navdušeni, kar potrjuje, da je morda res drugi Buster Keaton, Benny pa se končno odloči, da bo svoje življenje v večji meri posvetil drugi ženski, in ne zgolj svoji sestri, kar potrjuje njegovo moško identiteto.

Spremembe so tako rekoč čudežne in hipne. Sam in Benny zato po hitrem in domiselnem postopku potegneta Joon iz institucije, saj nima tam česa iskati, ta pa se kot ženska, in ne kot duševna bolnica, dokončno obrne k Samu, ki je sedaj zaposlen v videoteki.

Možno bi bilo kajpak tudi to, da bi Joon končala v bolnišnici, Benny bi ostal samski zagrenjeni moški z občutki krivde, zato bi jo redno obiskoval in obenem odganjal druge ženske od sebe, Sam pa bi postal čudak, nekakšna bedna kopija slavnega komika, iz katerega bi se bolj ali manj odkrito norčevali, sem in tja pa bi mu milostno poklonili še kak cekin.

Toda izlet drugam, kratko nomadsko odpotovanje, kot bi nemara pripomnila Deleuze & Guattari, vzpostavi distanco, kreativno razdaljo, zato se vsakdo spremeni. Vse je v nekem smislu enako kot prej, a je vendarle povsem drugačno.

To dokazuje Freudovo spoznanje, da smo ljudje kot simbolna bitja nujno odprti in podrejeni logiki hendikepa, ki predstavlja singularnost in odprtost obenem. Natanko zaradi hendikepa smo lahko drugačni, čeprav ostajamo ves čas isti. Cilj psihoanalitičnega procesa je zato natanko tak: pacient mora izkusiti razliko, diferenco, ki mu omogoča ne le to, da z razdalje dešifrira svoje simptome in se jih otrese, temveč tudi to, da na nov način razume sebe, svet okoli sebe in druge ljudi, samo realnost, nato pa jo še spremeni.

Filmska realnost je v tej luči vzvod, ki omogoča tako distanco. Primerljiv je z analitičnim postopkom, saj se v diskurzu postavlja natanko na mesto, od koder je tak premik mogoč. Če mu zvesto sledimo in se ne odmaknemo od začratane smeri niti za ped, smo že na dobri poti, da pošljemo k vragu imaginarije, iluzije in fikcije, gospodarje in krošnjarje, v katere vse preveč verjamemo, ugotovimo, da smo bili zgolj prevarani, da smo se bili dolga leta pripravljeni varati tudi sami, nato pa odidemo po novi poti drugam, zlasti pa proč od vseh, ki zastopajo vsakdanje norosti, ideološke ukane, manipulacijo, sprenevedanje in nas hočejo imeti natanko na tistem kraju, na katerega pomisli Joon, ko upravičeno reče svojemu bratu, da ga sovraži, saj jo ta prav potrebuje kot bolnico, da je sam lahko to, kar domnevno je.

Na enak način vsakdanja nefilmska občestva potrebujejo invalide, norce, geje, lezbijke, priseljence in druge ljudi, ki jih spreminjajo v posebneže, čudake in usmiljenja vredna bitja, za katera je treba skrbeti ali pa ti skrbijo sami zase, kar je danes zelo v modi. V ta namen gradijo še večje ali manjše institucije ter omogočajo farmacevtskim in drugim korporacijam velikanske zaslužke.

Freud pa je vedel, da norost ne obstaja drugače kot učinek prevare, da se lahko ti, ki domnevno niso nori, konstituirajo kot njeni raziskovalci in kot rešitelji vseh, ki jih je norost napadla. Z norostjo pa je vsekakor mogoče živeti, vztraja Freud, saj ima vsak človek vsaj en simptom, ki ga je Lacan imenoval sintom. Nihče zato ni normalen, vsakdo je po malem nor, iz močvirja obče blaznosti pa se lahko izvlečejo le tisti, ki prepoznajo logiko hendikepa, se zaradi nje odprejo, saj se ji prepustijo, nato pa z razdalje kažejo vsem drugim, v kaj so pogreznjeni, saj so končno zmožni tudi za teoretsko misel in pogumno potezo.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
11 x komentirano
  • Aljo je rekel/-la:

    http: //tradewithdave.com/?p=778
    http: //en.wikipedia.org/wiki/Grigori_Perelman

  • Saša je rekel/-la:

    Eni invalidi res izkoriščajo svoj položaj. Očitno jim prav pride njihov položaj!

  • Metka je rekel/-la:

    Hendikep je mnogokrat vzrok, da postanemo drugačni in iztopimo iz množice. Vsekakor je to lahko tudi prednost. Moja izkušnja z boleznijo, me je vsekakor zbudila in spremenila!

  • Dirlo je rekel/-la:

    Točno to, spustimo se in živimo, ne glede na hendikep!

  • Ne, hvala je rekel/-la:

    …. invalidi so v tej pisariji le objekt “modrovanja”.

  • Viol je rekel/-la:

    Ej, vsi smo hendikepirani! Moj je nevidn! Kaj pa tvoj?

  • Gonzales je rekel/-la:

    Zanimivo!

  • Ne, hvala je rekel/-la:

    Demokracija pomeni, da odločajo prizadeti.

    CARL FRIEDRICH VON WEIZSAECKER

  • CVEK je rekel/-la:

    KOMUNAJZERJI SO HENDIKEPIRALI VEČINO TEGA LJUDSTVA !

  • Dvomljivc je rekel/-la:

    Mal dvomim v to, da če si hendikepirani dopovejo, da niso hendikeirano, da bodo tisti, ki so na vozičkih npr. lahko hodili, slepi gledali TV ali gluhi poslušali Radio Center. Ne glede na to ali oni verjamejo ali ne, da so hendikepirani, bodo taki osteli, dokler bomo na svetu drugačni - ne-hendikepirani. Filozofija gor ali dol.