Vest

Jim:
“Ime mi je Jim. Sem iz Citymined, skupine, ki se zanima za dogajanja v mestu. Prepričani smo, da so mesta izjemni prostori za organizacijo dogodkov, za predstavitve novosti … Začeli smo leta 1997 v Bruslju. Takrat je bilo veliko vprašanje, ali bo mesto sploh še ostalo primerno za bivanje, za kulturne in za politične dejavnosti. Zasedli smo nekaj stavb in to povezovali s kulturniškimi motivi. Povedali smo, da potrebujemo prostore za naše dejavnosti. Leta 1997 smo torej ustanovili organizacijo Citymined in sicer z dvojnim namenom, po eni strani za ustvarjalne dejavnosti, kot so zasedanje stavb, akcije na javnih prostorih, organiziranje dogodkov, kinematografske projekcije, po drugi strani pa za izmenjavo izkušenj z ljudmi, ki bi radi delali kaj podobnega, pa ne vedo, kako. Takim smo nudili svojo infrastrukturo, našo pisarno itd.”

Vest: Tibor Rutar
“Krasno, kje pa ste dobili denar za vse to? Verjetno ste neprofitna organizacija … torej, od kje vam denar? Kako sploh zasedete zapuščeno stavbo?”

Jim:
“Denar je v glavnem javni denar…”

Vest:
“O…”

Jim:
“…nudimo namreč zelo različne storitve, vse od kulturnih dogodkov, ki jih je v Bruslju sorazmerno enostavno financirati, do bolj političnih dogodkov, ki jih je moč financirati s pomočjo socialne…, oziroma preko “urbane regeneracijske agende” Poleg tega tudi združujemo ljudi in jim omogočimo povedati svoje mnenje. Imamo pa še veliko načrtov.

Vest:
Ste antipolitična ter hkrati kulturna organizacija. Ne diskriminirate med dejavnostmi, ukvarjate se s politiko, kulturo, z družbo kot celoto…kaj je vaš najvišji cilj?

Jim:
Vedno povem, da je naš najvišji politični cilj skrb za oblastne strukture, kar pomeni kritiziranje tistih na oblasti in omogočanje izražanja svojega mnenja tistim, ki nimajo oblasti. To je zelo majhen začetek, vendar gre za dolgo pot. Če začneš z dejavnostmi na javnih prostorih, se to sprva zdi naivno, (o tem bom govoril na svoji predstavitvi), a majhne stvari imajo lahko velike posledice. Naredili smo na primer plastično žogo s premerom 3 metrov, veliko kot majhna hiška in naročili otrokom, naj se z njo igrajo na cesti. Gledano od zunaj se je začelo z majhnim vprašanjem, namreč, kako bi dosegli, da bi vozniki avtomobilov pazili na otroke namesto obratno. Posledice tega pa so, da je otrokom primeren prostor postal predmet politične razprave. In politiki so morali ugotoviti, da obstaja izbira med otrokom prijaznimi in varnimi cestami in med prostorom, ki daje prednost avtomobilom.

Vest:
Krasno, torej vi res delujete in ne le govorite!

Jim:
Delujemo.

Vest:
Kakšne projekte ste torej že vse izpeljali in kakšne načrte imate v prihodnosti?

Jim:
Zadnji projekt smo končali ravno ta teden. Gre za stroj, ki naredi juho v sedmih minutah. Pravimo mu jušni stroj. Namen tega je bil, da bi ljudje prišli na javni prostor, k našemu stroju, s seboj prinesli svojo zelenjavo, jo dali v stroj in jo po preprosti uporabi stroja spremenili v skledo juhe. To je bil začetek in koncept, ki zdaj bolj ali manj deluje. A lepa stran tega je predvsem, da lahko uporabimo mesto kot zatočišče, kot prostor, kjer se množice ljudi srečujejo na javnih prostorih in kjer jim mi lahko tudi postavljamo vprašanja. Sam sem torej začel s tem strojem in rekel, da hočem proizvajati sklede juh. Ker pa je ta stroj izdelan predvsem iz različnih delov koles, juha ni bila okusna. Ljudje so prišli mimo in mi rekli, da morda vem kaj o kolesih, o juhah pa da nimam pojma in da naj napravim to in ono, da bo juha boljša, s tem pa so že sodelovali v projektu.

Vest:
Ste proti privatni lastnini? Ste proti ideji privatne lastnine v smislu neoliberalističnega prostega trga? Zagovarjate mnenje, da je skupnost upravičena do upravljanja z vsemi stvarmi?

Jim:
Močno verjamem v javne skupine. To pomeni, da obstajajo določene stvari, ki jih ne more nuditi ne vlada in ne privatno podjetje. Mislim, da je del problema neoliberalizma, da ne upošteva tega dejstva. Zavedam pa se tudi, da vse ne more biti javno. Osredotočeni smo predvsem na javne skupine in javne prostore kot pomembna okolja, v katerih se preizkušajo različne zamisli. Bolj smiselno se nam zdi biti pozitiven in iskati nove načine osmišljanja javnega prostora, kot pa zgolj nasprotovati določenim političnim tokovom.

Vest:
Krasno, torej niste skrajneži. Niste anarhisti, ki bi radi vse spremenili, uvedli novi socializem ali celo komunizem. Skušate delovati znotraj sistema ter ga izboljšati, spremeniti.

Jim:
Včasih se znajdemo prav v središču sistema, drugič spet smo na njegovem obrobju ali celo zunaj njega. Povedal bom nenavaden primer. V Londonu smo delali neko inštalacijo, ki bi ustvarila fizično omrežje v neki soseski. Imenovala se je Pingong projekt, čisto na kratko ga bom obrazložil: v njem smo hoteli povezati pol-javne prostore z enim javnim prostorom, kjer naj bi bila cev, v katero bi ljudje lahko metali pingpong žogice, ki bi potovale kilometer daleč v središče omrežja. Različne občinske organizacije in lokalne oblasti smo prepričali, da financirajo to napravo, saj bi jim omogočala slediti interesom ljudi v zvezi z ureditvijo soseske. Tako smo od razvojnega oddelka dobili denar in začeli graditi naše omrežje. Na projektu smo delali osemnajst mesecev, saj je moral iti skozi različne procedure, po osemnajstih mesecih pa so zadnji teden lokalne oblasti izjavile, da projekt ni dober iz različnih razlogov, prvič zaradi varnosti, saj naj bi bil projekt nevaren, drugič pa zato, ker bi bila javna podoba o teh soseskah neprimerna, saj naj bi pokazal, da imajo ti deli Londona še vedno skupine, ki so odrezane od odločanja o javnih zadevah. Projekt so prepovedali, a mi smo se odločili, da z njim nadaljujemo. Dogradili smo ga in šele zadnji dan poslali vabila, tudi županu, ki se je odzval vabilu in prišel na otvoritev ilegalnega projekta, kar je bilo onkraj utečenega sistema.

Vest:
Kako vas ljudje dojemajo? Na primer v Londonu? V Sloveniji vas ljudje kar poznajo. Kako vas prikazujejo v medijih?

Jim:
To je zelo zapleten odnos. To delamo že več kot deset let in našo pozornost usmerjamo tudi na to področje. Na srečo neodvisni mediji o nas poročajo objektivno, obstajajo internetni mediji, a tradicionalne časopise je težko pripraviti do tega, da bi poročali o naši zadevah. V Londonu na primer je o projektu Pingpong poročal BBC. Objava je bila zelo uspešna. Pogosto pa projektov, ki se nam zdijo veliko bolj pomembni, sploh ne omenijo, tako da je težko reči kaj definitivnega o tem. Mislim pa, da so mediji zelo pomemben faktor pri našem delovanju.

Vest:
Ali ste naredili kakšne raziskave? Ste anketirali ljudi, kaj si mislijo o vaših projektih?

Jim:
V Londonu smo to naredili, a bilo je vezano na tisti določen projekt. Res, verjetno bi morali narediti takšno anketo.

Vest:
Povejte mi, zakaj ste izbrali Ljubljano. Zakaj Metelkovo?

Jim:
Vedno gre za afinitete. Ljudje, ki se najdejo in ugotovijo, da imajo nekaj skupnega, želijo to raziskati. V tem primeru smo našli nekoga, s katerim se ujamemo, podobni smo si predvsem v tem, da oboji delujemo lokalno, imamo pa tudi izdelano stališče o globalnih zadevah. Solidarnost, okolje in demokracija so tri stvari, ki segajo širše od zidov Metelkove, obrobja Ljubljane ali tudi meja Evropske unije. Sprašujemo sledeče: ali bi te male lokalne bitke lahko bile koristne in učinkovite na mednarodnem nivoju? To vprašanje smo izpostavili pred kakšnim letom dni. Obstajajo torej takšne in podobne afinitete, zato smo Metelkovce januarja letos povabili v Bruselj. Takrat smo rekli, da si vzamemo kakšno leto da ugotovimo, kako bi lahko sodelovali, ne da bi padli v past ustanavljanja neke centralizirane organizacije in s tem izgubili svojo samostojnost in učinkovitost.

Vest:
Trenutno delujete v Evropi, v Londonu, Bruslju, zdaj Ljubljani. Načrtujete razširitev dejavnosti po drugih celinah, v Ameriko, Azijo, Afriko?

Jim:
Naše delo ni toliko potovanje po svetu, temveč gre bolj za povezovanje, informiranje o praksah, ki obstajajo po svetu, morda je vzpodbudno tudi priznanje in samospoštovanje, ko vidijo, da gre za podobne boje in cilje. To se zdaj prvič dogaja na nivoju, ki presega Evropo. Petnajstega maja bomo imeli tako imenovan “campaign day”, dan civilnih iniciativ, ko hočemo aktivirati javne prostore po zelo različnih deželah. Na prireditvi 15. maja bomo imeli v Bruslju številne akcije na javnih prostorih, potrudili se bomo, da bo tudi po drugih mestih podobno. Takšne prireditve bodo na primer organizirale skupine v Amsterdamu, pa tudi v Turčiji, kjer ima javni prostor nekoliko drugačno vlogo, a potem bodo lahko tudi Turki rekli, da so del tega mednarodnega gibanja, ki se bori za enake cilje. Podobno se bo dogajalo tudi v New Yorku in Los Angelesu. To je način, da si pomagamo biti opaženi in da izkoriščamo našo mrežo kot sredstvo za promocijo naših dejavnosti.

Vest:
Kaj je vaš največji izziv? Kaj bi vas lahko spodkopalo? Ali so to politiki? Direktorji velikih korporacij? Katera je vaša največja prepreka?

Jim:
Največji izziv, s katerim se trenutno soočamo je najti način za izboljšanje našega sodelovanja in komunikacije. Idealno po mojem mnenju bi bilo, da ljudje organizacije sploh ne bi potrebovali. Da bi obstajala neka spletna stran, kjer bi dobili informacije, ki bi nas navdihnile za delovanje v našem mestu. Za določene stvari sta dovolj že dva kvadratna metra. Zaradi primerov, ki bi bili vzorčni, zaradi izmenjave izkušenj je tak razplet mogoč. Za to pa sta potrebna sodelovanje, to pomeni ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati na spletni strani, ter komunikacija, moramo namreč vedeti drug za drugega, da obstajamo. To je največji izziv. Zaradi tega sploh organiziramo to delavnico

Vest:
Ali misliš, da so ljudje preveč razcepljeni? Nekateri bi ti, kot sam vem, sledili kamorkoli, drugi, pa, rekel bi večina ljudi, verjame tem kapitalističnim idejam o zapravljanju denarja in uživanju ter ne razmišljajo in jim za okolje ni mar. Kaj misliš o tem?

Jim:
Naš namen ni, da bi vse ljudi spreobrnili k veri v isto ideologijo. Tako, kot si to predstavil, kot razdelitev na “Njih in Nas”, namreč na njih, ki so zaslepljeni s kapitalistično ideologijo in na nas, ki smo to razumeli, ampak tega ne zmoremo razložiti drugim, lahko to postane zelo težko. Mislim, da ne gre za “Njih in Nas”, ampak da obstajajo ljudje, ki delajo stvari, za katere mislimo, da so pomembne in jih je treba napraviti znotraj kapitalističnega sistema. Mislim da je takšne ljudi treba povezati z drugimi projekti, da se na ta način pomanjkljivosti odpravijo. Osebno imam zadržke do kapitalističnega sistema in do prostega trga, kot ta deluje sedaj, ampak po drugi strani nočem, da bi to šlo na račun našega načina delovanja.

Vest:
Torej misliš, da je prihodnost svetla?

Jim:
Malo meglena…

Vest:
Najlepša hvala za intervju. Mislim, da bo nocojšnja predstavitev bila uspešna in ti želim vso srečo.

Jim:
Hvala.

Tibor Rutar

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.