Vest

Veliki anarhistični načrt, namenjen podrobni in natančni artikulaciji tega, kar je imenoval Deleuze, naslavljajoč se na Nietzscheja, zora nove kontrakulture, nadaljujem s tretjo tezo o hendikepu. Ta je kar najtesneje povezana s četrto tezo o politiki, kot jo je razvil francoski filozof Jacques Rancière v svojem članku z naslovom Deset tez o politiki, ki je bil objavljen v reviji Theory & Event leta 2001.

Četrta teza o politiki je tale: Demokracija ni politični režim, ampak je režim politike. Predstavlja prelom z logiko arkhê in določa specifični subjekt.

Dodajam: specifični subjekt, o katerem govori Rancière, je nujno anarhističen in je subjekt hendikepa. Ni invalid, temveč je kreativni podložnik tega, kar je univerzalno.
Demokracija zaradi zapisanega nima nobene zveze z vladavino, z vladanjem, z ohranjanjem obstoječega; to bi veljalo tudi, če bi bili čisto vsi ljudje brez izjeme za vladavino. Torej ne more pomeniti vladavine ljudstva ali večine ljudi. Demokracija je že sama politika, pravi Rancière, kar pomeni, da vladavina nad ljudmi v demokratičnem občestvu ravno ni mogoča. Če obstaja, potem preprosto ne moremo govoriti o demokraciji.

Demos v stari Grčiji, kjer ne izvira le beseda, temveč tudi sam koncept demokracije, namreč sploh ne pomeni ljudstva, pač pa pomeni del občestva. To je posebni del občestva, poudarja Rancière, to so vsi tisti revni ljudje, ki ne štejejo, ki ne morejo vladati, ne morejo priti do pomembnih položajev, na katere se torej ne računa. In kdo jih določa? Zastopniki oblasti, seveda, vsakokratna oblastna razmerja.

Demos tvorijo natanko ljudje, ki so tako določeni, ki torej ne govorijo, ki se jih ne sliši, ker se jih domnevno ne bi smelo slišati. In prav v tem je samo jedro demokracije, je njena narava. Ta se začne natanko v tistem trenutku, ko spregovori demos, ko se sliši ljudi, ki sicer ne govorijo in domnevno nimajo pravice govoriti, češ da ne morejo ničesar povedati.
Demokracija je mogoča zaradi tega, ker smo ljudje simbolna bitja. V živalskem svetu zato ni demokracije in niti ni mogoča; še manj je mogoča v rastlinskem svetu. V svetu ljudi je lahko drugače, čeprav ni nujno, da tudi bo. Res je: vsakdo lahko govori. Tak je aksiom. Torej je mogoče vsakega človeka slišati, čeprav se to zaradi načinov vladanja največkrat ne zgodi.

A demokracija nima nobene zveze z vladanjem, pa če je domnevno še tako demokratično, pač pa je povezana z govorjenjem in s poslušanjem. Mogoča je natanko zato, ker končno spregovorijo ljudje, ki sicer domnevno sploh ne bi smeli govoriti, ki se jih ne bi smelo slišati, saj naj ne bi imeli nobenih pooblastil in nobene pravice do oblasti. Demokracija se prične, ko si taka pooblastila ljudje preprosto vzamejo, ne da bi kogarkoli spraševali za dovoljenje.

Demokracija je zaradi tega zelo poseben način vladanja, ki nima nobenega opravka z večino ljudi v občestvih, še manj pa s pripadniki družbenih oziroma političnih elit, ki se vozijo naokrog v dragih avtomobilih in govorijo tako, da ustvarjajo vtis, kako zelo so prijazni in zainteresirani za dobrobit navadnih ljudi, ki jim vladajo, kar seveda pomeni, da zlasti skrbijo zase. Demokratično vladanje pa je paradoksno vladanje skoz in skoz, kajti kdor govori, čeprav domnevno ne bi smel, ni egocentričen, ni egoist, ne skrbi zase, ne maksimizira profitov, ne ukazuje drugim, ne poveljuje, ne zapoveduje, ne uporablja moči, oblasti, ampak se upira zlasti elitnežem, ki hočejo imeti oblast zase, in sploh vsakim oblastnim razmerjem oziroma rabam moči znotraj občestev; natanko to je volja do moči, o kateri je govoril Nietzsche.

Subjekt demokracije je vselej nujno politični subjekt, ta pa je upornik in anarhist v pristnem pomenu besede. Očitati nekomu, da se gre politiko, je zato cinizem. Politika je namreč sodelovanje pri tem, kar je skupno, common. Subjekt politike je subjekt demokracije, kar pomeni, da vselej znova prekine s tem, kar je domnevno skupno, kajti to, kar je skupno, je vselej rezultat specifičnih strateških situacij v danem občestvu, kot je pokazal Foucault. Po domače: skupno je vselej prepleteno z rabami moči oziroma z oblastnimi razmerji, ki jih je treba prav zaradi tega demontirati, saj so nepravična že po definiciji, to pa lahko naredijo samo tisti, ki tvorijo demos, del občestva, ki domnevno ne bi smel storiti ničesar, ampak bi moral ostajati ob strani, biti tiho in v najboljšem primeru žurirati, da bi demokratično izvoljeni prvaki lahko nemoteno vladali in maksimizirali profite.
Danes ne živimo v demokratičnih občestvih, saj je v njih zelo malo enakosti ali pa je sploh ni, kajti v njih prevladuje žuriranje in zlorabljanje moči. Žurirajo namreč skoraj vsi, od žuriranja pa imajo tudi velike koristi, ki so zelo otipljive (eni se zato nenehno debelijo). Za demokracijo je namreč bistvena teorija enakosti, kot poudarja tudi Rancière. Zadeva je pravzaprav preprosta: politični boji morajo biti predvsem boji neprepoznanih delov občestva za prepoznanje, za enakost; demokratični politični boji zato niso boji za različnost, temveč za enakost. In estetika, dodaja Rancière, ni nikakršna teorija lepega, ampak predstavlja ključno razsežnost vsakega demokratičnega političnega boja, kajti ta nujno poteka tako, da postavlja pod vprašaj podobe (images) družbe oziroma konkretnega občestva. Postaviti pod vprašaj pa pomeni na novo premisliti, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj se sme videti in česa ne, pomeni misliti imaginarije, katerih predstavniki in zastopniki ne mislijo, ampak se predvsem prikazujejo in razkazujejo, zato so tako zainteresirani za oblast nad mediji. V sodobnih vizualnih kulturah ima film izjemen demokratični potencial, kar je bržčas očitno.

Tretja teza o hendikepu pa je tale: Hendikep je temeljni pogoj, je odprtost singularnosti, ki omogoča subjektu, da uveljavi, potisne v življenje univerzalno, to je novo idejo, s čimer afirmira, potrjuje življenje, tako delovanje pa je za obstoječi red in vse njegove zastopnike vselej travmatično in šokantno, saj je zavezano volji do moči. To zlasti pomeni, da subjekt hendikepa, ki je nujno politični in demokratični subjekt, spregovori, da prekine z uveljavljenim govorjenjem, da spregovori na nov način in se upira nekrofiliji, vsemu otrdelemu, okostenelemu, zombijevskemu, mrtvemu, vsemu, kar se zgolj ponavlja, obnavlja, rola in vsiljuje ljudem, češ da je demokratično, prijazno in njim v korist.

Dušan Rutar